Društvo navijačev - Tifosi Club

Meni

Vsebina
Formula 1
Ferrari
Spletne igre
Tifosi Club
F1 iz papirja
Kotiček Mirana Ališiča
Slavkotov kotiček
Byrkusov kotiček

Zadnji člani

Uporabniško ime Pridružen

goarpgart 21 Maj

RaissaloRuh 10 Maj

RayleneReos 22 Apr

Pinballerlb 13 Apr

BypeBypepig 09 Apr

kisklavekab 06 Apr

ovd5g6bi 01 Apr

otx2x5la 17 Mar

Uporabniki z največ prispevki

Uporabniško ime Prispevkov

omahens 1312

forza_ferrari 566

cevljarcek_#1 384

Klemzi 382

Schumi boy 324

byrkus 231

Undertaker 201

slavko 198

Naključni član

petek5

Pridružen:21.10.2008
Sporočil:0

Kdo je online

Skupaj:1

Registriranih:1
Skritih:0
Gostov:0

Registrirani uporabniki: Google [Bot]

Legenda :: Administratorji, Globalni moderatorji

Dodajte povezavo

Za povezavo na našo spletno stran Društvo navijačev - Tifosi Club uporabite naslednjo HTML kodo:

Ekipa

Administratorji

GreX

Nine

omahens

Moderatorji

Ferrari Rozika

Klemzi

Nine

SaLO

Schumi boy

cevljarcek_#1

forza_ferrari

nhina

yessy

Williams

Frank Williams je ob koncu leta 1966 ustanovil moštvo Frank Williams (Racing Cars) Ltd. Kmalu mu je zmanjkalo denarja za nadaljevanje lastne kariere, tako da je začel pripravljati dirkalnike za prijatelja Piersa Couragea, premožnega dediča družinske pivovarne. Moštvo je debitiralo oktobra 1967, Courage je v Brands Hatchu vozil dirkalnik Brabham F3. Leta 1968 je Courage z Brabhamom vozil v F2, medtem ko so v F3 v njegovem moštvu vozili Richard Burton, Tecu Ikuzava in Tony Trimmer.

V Formuli 2 je Courage kazal dobre vožnje in sredi sezone se mu je pridružil samoplačnik Max Mosley. Na dirki Monza Lotteria je Couragea zamenjal Jonathan Williams in v klasični borbi v zavetrju dosegel prvo zmago za moštvo. V Enni je Courage za Jochenom Rindtom končal na drugem mestu.

V sezoni 1969 se je Williams znova odločil, da bo Courage vozil v Formuli 2, hkrati pa je izbrane dirke F1 kupil nekdaj tovarniški dirkalnik Brabham. Sezona se je začela obetavno s petim mestom na International Trophyju, sledilo je izjemno drugo mesto v Monaku. Na koncu sezone je Courage drugo mesto ponovil tudi v Watkins Glenu, kar je zadoščalo za skupno osmo mesto v svetovnem prvenstvu. C F2 je Williams nastopal z največ štirimi dirkalniki hkrati, med vozniki so bili Courage, Jacky Ickx, Derek Bell, Malcolm Guthrie, Alistair Walker in Graham McRae. Courage je zmagal v Enni.

Leta 1970 je Williams sklenil partnerstvo z Alessandrom de Tomasom in Courage je vozil v dirkalniku de Tomaso-Ford. V Zandvoortu je prišlo do katastrofe, v nesreči je umrl Courage. Williams je sezono končal s Timom Schenkenom, a je de Tomaso po koncu leta nehal z udejstvovanjem v F1. Leta 1971 je Williams kupoval Marcheve šasije, z Motulovim denarjem je pri njem vozil Henri Pescarolo. Hkrati je Motul omogočil financiranje moštva F2, v katerem sta vozila Pescarolo in Bell, Francoz je za volanom Marcha 712M na prvi dirki evropskega prvenstva F2 v Mallory Parku zmagal. Sredi sezone je v tretjem avtu sedel Carlos Pace. Rezultati pa so tako v F1 kot F2 ostali precej redki.

Na začetku leta 1972 se je Williamsu približalo podjetje Politoys in ga zaprosilo za izgradnjo dirkalnikov. Najel je Lena Baileya in Mauricea Gomma, sčasoma je v Wokingu nastal dirkalnik Politoys-Cosworth. Avto je prišel s precejšnjo zamudo in Williams je sezono začel s starimi Marchi za Pescarola in Paceja. Novi Politoys se je pojavil šele na VN Velike Britanije, Pescarolo pa je prototip uničil že v začetnem delu dirke. Pozneje je v vrsti nesreč uničeval tudi Marche. Ob koncu leta je Pace odšel, Williams pa je dobil podporo avtomobilskega podjetja Iso-Rivolta ter tobačne znamke Marlboro. Premožni Italijan Nanni Galli je postal voznik, moštvo pa je dobilo ime Iso-Marlboro, novi avto je oblikoval nekdanji oblikovalec Marcha John Clarke. Gallijev obljubljeni denar se ni pojavil, tako da so v moštvu poleg Howdena Ganleyja vozili še različni samoplačniki. Marlborova podpora je pomenila, da je moral Williams leta 1974 odpustit Ganleya in na njegovo mesto postaviti Artura Merzaria. Drugi avto so vnovič vozili samoplačniki, v drugi polovici sezone pa se je vanj zasidral Francoz Jacques Laffite. Moštvo je bilo v finančnih škripcih, še slabša pa je bila novica, da se Marlboro po koncu sezone umika iz moštva. Merzario in Laffite sta kljub temu ostala v moštvu tudi leta 1975, ko je moštvo podprlo podjetje Ambrozium, novi avti pa so prvič v zgodovini nosili ime Williams. Denar je bil še vedno na tesnem, a je Williams vseeno preživel še eno leto, ki je doživelo največji vrhunec z drugim mestom Jacquesa Laffita na VN Nemčije na Nürburgringu.

Leta 1976 je Williams šel v partnerstvo z Walterjem Wolfom, ki je odplačal njegove dolgove. V moštvu so vozili s Heskethovimi šasijami, Marlboro je podprl moštvo, vozila sta Jacky Ickx in Michel Leclere. Avto ni bil uspešen in pred letom 1977 je Wolf vzel stvari v svoje roke in pri Harveyu Postlethwaitu naročil nov dirkalnik Wolf WR1. Williams je dobil položaj glavnega menedžerja moštva, vozil je Jody Scheckter. Ko je moštvo odhajalo na VN Argentine, so Franku sporočili, da mu ni treba iti zraven – Scheckter pa je tisto dirko na koncu tudi zmagal.

Williamsu je bilo dovolj in je odšel iz moštva. Uspel je prepričati večino svojega nekdanjega osebja, da se mu pridruži, vključno z oblikovalcem Patrickom Headom, s slednjim je pozneje ustanovil moštvo Williams Grand Prix Engineering in napovedal, da bo Patrick Neve vozil s staro Marchevo šasijo in v barvah pivovarne Belle-Vue. Moštvo se je preselilo v ogromno staro sklasišče v Didcotu ter tam postavilo svojo bazo.

Novo moštvo je s strani arabskega letalskega prevoznika Saudia dobil nekaj sponzorskih sredstev. Neve je vozil po najboljših močeh, a avto enostavno ni bil kos vedno hujši konkurenci. Moštvo je prihranilo nekaj denarja, s čimer je lahko Head začel oblikovati nov dirkalnik za sezono 1978. Williams je začel iskati nove voznike in je ob dobršni sreči prišel do Alana Jonesa, decembra 1977 pa je moštvo razkrilo Williamsa FW06. Avto je bil dober in Jones je z njim v Watkins Glenu končal na drugem mestu, moštvo pa je zbralo skupaj 11 točk. Arabci so po sezoni prinesli še več denarja, predvsem s strani podjetij TAG in Albilad.

Head je pozneje oblikoval novega FW07, Jonesu se je pred sezono 1979 pridružil Clay Regazzoni. Avto še na začetku leta ni bil pripravljen, prvič je dirkal aprila v španski Jarami. Na VN Belgije v Zolderu sredi maja je Jones startal s četrtega in Regazzoni z osmega mesta, v Monaku pa je Regazzoni končal na drugem mestu tik za Jodyjem Scheckterjem. Head in Frank Dernie sta pred britansko dirko naredila nekaj pomembnih sprememb dirkalnika, tam pa je prišlo do preboja: Jones je dirko začel na prvem in Regazzoni na četrtem mestu, Jones pa je na dirki vodil do 38. Kroga, ko mu je odpovedala vodna črpalka. Švicar Regazzoni je prevzel vodstvo in prišel do prve Williamsove zmage v Formuli 1. Jones je nato dobil naslednje tri dirke in pozneje v Kanadi še četrto. Sezono je za obema voznikoma Ferrarija končal na tretjem mestu.

Pozimi je Regazzonija zamenjal Carlos Reutemann, leta 1980 pa je moštvo s prenovljenim FW07 pometlo pred sabo. Jones je zmagal v Argentini, Franciji, Veliki Britaniji, Kanadi in ZDA, medtem ko je Reutemann slavil v Monaku. Williams je postal svetovni konstruktorski prvak, Alan Jones je bil svetovni vozniški prvak, Reutemann je bil tretji.

Razmerje med obema voznikoma se je leta 1981 povsem porušilo, potem ko je Argentinec ignoriral moštvene ukaze in na VN Brazilije zmagal. Sledila je vojna. Reutemann je slavil v Belgiji in Jones v Las Vegasu, vendar je obema bojevitežema naslov svetovnega prvaka izpred nosa speljal Nelson Piquet v Brabhamu. Preko zime je Jones ugotovil, da ima vsega dovolj, in je zapustil Formulo 1. Williams je ob Reutemanna v drugi avto posadil Finca Kekeja Rosberga, a je Argentinec odstopil po le dveh odpeljanih dirkah sezone 1982, zaradi česar je moral Williams nepričakovano spet iskati novega voznika. Na koncu je sedež zasedel Irec Derek Daly.

Dirkalnik FW08 je bil dober avto, a je Rosberg prišel le do ene zmage. V Avstriji ga je za nekaj centimetrov premagal Elio de Angelis v Lotusu, nekaj tednov pozneje pa je slavil na VN Švice v francoskem Dijonu. Na koncu leta je predvsem zahvaljujoč zanesljivosti in vrsti dobrih uvrstitev Rosberg nepričakovano postal svetovni prvak.

Williams je vedel, da potrebuje za nadaljnjo konkurenčnost turbo motor in se je povezal s Hondo. Leta 1983 se je Rosbergu pridružil Jacques Laffite, Rosberg pa je še z motorji Cosworth DFV prišel do odmevne zmage v Monaku. Novi FW09 s Hondinim motorjem se je pojavil sredi oktobra na zadnji dirki sezone v Južni Afriki, Rosberg je tam končal kot peti. Sezona 1984 je bila precej težka, saj so doživljali serijo okvar motorjev, vendar je Rosberg julija v Dallasu prišel do še ene sijajne zmage. Ob koncu leta je Williams Laffita zamenjal z Nigelom Mansellom. Head je oblikoval dirkalnik FW10, ki je bil prva Williamsova povsem ogljikova šasija. Na prvih štirih dirkah so še vozili s starejšimi Hondinimi motorji, v Kanadi pa so dobili povsem nove agregate. Rosberg je zmagal v Detroitu, oktobra pa so v Brands Hatch prišli s prenovljenim FW10B, Mansell je na tej dirki prišel do svoje prve zmage. Do konca sezone je potem Williams ostal nepremagan – Mansell je slavil v Južni Afriki, Rosberg pa v Avstraliji.

Rosberg se je potem odločil preseliti k McLarnu, k Williamsu pa je pred sezono 1986 prišel Nelson Piquet. Pred začetkom sezone se je Frank Williams hudo poškodoval v prometni nesreči blizu steze Paul Ricard in utrpel poškodbe hrbtenice, zaradi katerih je ostal trajno na invalidskem vozičku. Moštvo je pod Headovim vodstvom strnilo vrste, novi FW11 pa se je izkazal za skoraj nepremagljivega. Piquet je zmagal v Braziliji, Nemčiji in Italiji, medtem ko je Mansell slavil v Belgiji, Kanadi, Franciji, Veliki Britaniji in na Portugalskem. Oba sta se na zadnjo dirko podala z možnostjo osvojitve svetovnega prvaka, kakor tudi Alain Prost v McLarnu. V Dramatični dirki je Mansellu razneslo gumo, Prost pa je zmagal in postal drugič zapored svetovni prvak.

Naslednjega leta pri Williamsu niso ponovili napak in so prišli do obeh naslovov – vozniškega je osvojil Piquet – po koncu leta pa je Honda šla k McLarnu, Williams pa se je moral leta 1988 zadovoljiti z atmosferskimi motorji Judd V8. Piquet je odšel k Lotusu, Mansellu pa se je pridružil Riccardo Patrese. Paket ni bil nič kaj posebnega, a je Mansell dosegel dve drugi mesti. Po koncu leta je Anglež šel k Ferrariju. Do takrat je Williams prišel do pogodbe z Renaultom ter leta 1989 koristil njihove nove motorje V10. Patreseju se je pridružil Thierry Boutsen in prav Belgijec je slavil na dežnih dirkah v Kanadi in Avstraliji. Paket Williams-Renault je leta 1990 šel skozi dodaten razvoj, Patrese je slavil v Imoli.

Istega poletja je k Williamsu prišel oblikovalec Adrian Newey. Boutsna so odstavili, vrnil se je Mansell. Leta 1991 je moštvo znova prišlo v serijske zmage – Mansell je dobil pet dirk in Patrese dve. McLaren je prišel do moštvenega ter preko Ayrtona Senne tudi do vozniškega naslova svetovnega prvaka, leta 1992 pa ni mogel Mansella na pohodu do naslova prvaka ogroziti prav nihče. Anglež je prišel do devetih zmag in zaslužene skupne lovorike. Patrese je slavil le enkrat, na Japonskem, a je v vsej sezoni kril mansellov hrbet in je sezono končal na drugem mestu. Williams se je vrnil k dominanci.

Leta 1993 je Mansella zamenjal Alain Prost, v drugi sedež pa je napredoval testni voznik Damon Hill. Williams je obdržal formo prejšnjega leta – Prost je prišel do sedmih zmag in naslova prvaka, a tudi Hill je morda nekoliko presenetljivo, a zasluženo zmagal trikrat in sezono končal kot tretji. Na koncu leta pa se je Williams odločil, da bi rad v svojem moštvu imel Ayrtona Senno. Prost je zavrnil možnost podaljšanja pogodbe in se je upokojil, leta 1994 so pač vozili v navezi Senna – Hill ter novim glavnim sponzorjem Rothmans.

Na VN San Marina v Imoli je Senna zletel s steze in umrl. Hill je postal prvi voznik, s testnega sedeža je v drugi dirkalnik napredoval Škot David Coulthard, medtem ko se je za nekaj dirk – ko mu je to urnik dirk CART dopuščal – vrnil tudi Mansell. Moštvo je prišlo do sedmih zmag. Šest jih je prispeval Hill, eno pa je na zadnji dirki sezone v Avstraliji privozil Mansell. Williams je prišel še do enega naslova konstruktorskega prvaka, vozniški naslov pa je odnesel Benettonov Michael Schumacher.

Iste jeseni e je Renault odločil, da bo svoje motorje ponudil tudi Benettonu – in s tem pridobil Schumacherja – kot del poravnave pa je Renault Williamsu ponudil vodenje svojega moštva v britanskem prvenstvu turnih avtomobilov. Leta 1995 sta vozila Hill in Coulthard. Hill je prišel do štirih zmag, Coulthard je zmagal enkrat, Schumacher pa se je z Benettonom skoraj sprehodil do obeh naslovov. Na koncu leta se je moštvo preselilo v novo ogromno tovarno v Grovu.

Leta 1996 je Coulthard odšel k McLarnu, s Hillom pa se je povezal Jacques Villeneuve, kar se je izkazalo za izredno dobro izbiro. Hill je prišel do osmih zmag in naslova svetovnega prvaka, medtem ko je Kanadčan slavil štirikrat ter še na zadnji dirki sezone imel teoretične možnosti za osvojitev naslova. Hill je po koncu leta odšel k Arrowsu, na njegovo mesto je prišel Nemec Heinz-Harald Frentzen. Leta 1997 je Villeneuve prišel od sedmih zmag in postal svetovni prvak, kljub temu da ga je na zadnji dirki v Jerezu Schumacher skušal izriniti s steze. Frentzen je zmagal v Imoli, Williams pa je prišel do še enega moštvenega naslova svetovnega prvaka.

Po letu 1997 se je Renault umaknil iz Formule 1, Williams pa je pristal pri motorjih Mecachrome V10 – v bistvu je šlo za starejše Renaulte z drugačnim imenom. Moštvo je leta 2000 prešlo na motorje BMW ter skupaj z Bavarci odprli program športnih dirkalnikov, ki je leta 1999 vodil do zmage na dirki za 24 ur Le Mansa. Program F1 je bilo nekoliko manj uspešen, saj je medtem v ospredje prišla kombinacija McLaren-Mercedes.

Williams je leta 1998 ostal brez zmage, po koncu leta je Villeneuve odšel k novemu moštvu BAR, Frentzen pa je odšel k Jordanu. Williams je sprejel Ralfa Schumacherja ter prvaka serije CART Alessandra Zanardija. Avta leta 1999 z motorji Supertec (preimenovanimi Mecachromi) nista bila konkurenčna, a je Schumacher z nekaj impresivnimi vožnjami vseeno prišel do nekaterih lepih uvrstitev, medtem ko je Zanardi povsem razočaral in ostal brez točk. Williams je leta 2000 iskal novega voznika in je pristal pri 20-letnem Jensonu Buttonu, ki je ob Schumacherju zasedel drugi sedež. Sponzorstvo za novo kombinacijo Williams-BMW je prispevalo računalniško podjetje Compaq, moštvo je sezono končalo na tretjem mestu med konstruktorji. Williams je po koncu sezone Buttona poslal k Benettonu, na njegovo mesto pa spravil Kolumbijca Juana-Pabla Montoyo, medtem ko je BMW pred sezono 2001 pripravil povsem nov motor. Avta sta bila v letih 2001 in 2002 konkurenčna, a je medtem Ferrari prevladal na polni črti, leta 2003 pa je moštvo v upu na boj z Italijani razvilo povsem nov aerodinamični koncept. Moštvo je bilo leta 2003 povsem konkurenčno tudi za osvojitev naslova svetovnega prvaka, a so vozniške napake naslov tako rekoč podarile Michaelu Schumacherju. Leta 2004 sta tako Schumacher kot Montoya vedela, da se bosta po koncu leta poslovila. Tehnična rošada v moštvu nikakor ni pomagala; Sam Michael je postal novi tehnični direktor, čeprav je Patrick Head še naprej vodil inženirski del. Leto je bilo tako, da ga gre najbolje čimprej pozabiti.

Moštvo pa se je počasi vračalo na stare tirnice in v moštvo sta prišla Mark Webebr in Nick Heidfeld, vendar je razmerje z BMW počasi tonilo, saj je postalo jasno, da BMW načrtuje vstop v F1 s svojim moštvom, tako da je Williams leta 2006 vozil z motorji Cosworth, od leta 2007 dalje pa s Toyotinimi.

Sezona 2006 je bila precej povprečna, čeprav sam avto niti ni bil tako slab. Webber in novinec Nico Rosberg – Kekejev sin – sta delala precej napak, glavna težava pa je bila zanesljivost. Webber bi morda brez okvare lahko zmagal v Monaku, hkrati bi lahko moštvo prišlo do precej več točk ter bi sezono končali na četrtem ali petem mestu. Webber je po sezoni odšel k Red Bullu, Rosbergu se je leta 2007 priključil veteran Alexander Wurz. Moštvo je v poskusu rešitve svojih težav naredilo velike spremembe, glavna je bila vsekakor potrditev dolgoročne pogodbe s Toyoto.

Vendar pa so bili razočarani tudi s sezono 2007, ko sta oba voznika pokazala le malo napredka, moštvo je končalo na četrtem mestu. Wurz se je ob koncu leta upokojil in dal prostor Kazukiju Nakadžimi, sinu Satoruja Nakadžime, ki je nadaljeval tudi v letu 2008, testni voznik je postal Nemec Nico Hülkenberg. Rosberg je leta 2008 prišel do stopničk v Avstraliji in Singapurju, sicer pa sezona prav tako ni bila preveč obetavna, Williams pa je sezono končal na osmem mestu, kar velja za enega najslabših uvrstitev v zadnjih treh desetletjih.