Društvo navijačev - Tifosi Club

Meni

Vsebina
Formula 1
Ferrari
Spletne igre
Tifosi Club
F1 iz papirja
Kotiček Mirana Ališiča
Slavkotov kotiček
Byrkusov kotiček

Zadnji člani

Uporabniško ime Pridružen

goarpgart 21 Maj

RaissaloRuh 10 Maj

RayleneReos 22 Apr

Pinballerlb 13 Apr

BypeBypepig 09 Apr

kisklavekab 06 Apr

ovd5g6bi 01 Apr

otx2x5la 17 Mar

Uporabniki z največ prispevki

Uporabniško ime Prispevkov

omahens 1312

forza_ferrari 566

cevljarcek_#1 384

Klemzi 382

Schumi boy 324

byrkus 231

Undertaker 201

slavko 198

Naključni član

Mclaren Girl

Pridružen:03.1.2007
Sporočil:1

Kdo je online

Skupaj:2

Registriranih:1
Skritih:0
Gostov:1

Registrirani uporabniki: Google [Bot]

Legenda :: Administratorji, Globalni moderatorji

Dodajte povezavo

Za povezavo na našo spletno stran Društvo navijačev - Tifosi Club uporabite naslednjo HTML kodo:

Ekipa

Administratorji

GreX

Nine

omahens

Moderatorji

Ferrari Rozika

Klemzi

Nine

SaLO

Schumi boy

cevljarcek_#1

forza_ferrari

nhina

yessy

Surtees

John Surtees je leta 1966 odprl lastno dirkaško moštvo, pod okriljem katerega je v istem letu nastopal na dirkah CanAm. Istega leta je po sporu z vodstvom zapustil Ferrarija in do konca sezone vozil Cooper-Maseratija. Njegova operacija CanAm je bila zelo uspešna in za volanom Lole T70 je osvojil naslov serije. Naslednjega leta je za premočnimi McLarni končal kot tretji.

V letih 1967 in 1968 je Surtees v F1 nastopal pri Hondi, kar mu je vzelo ves čas, leta 1969 pa se je preselil k BRM. Moštvo Surtees je v tistem letu iz moštva napredovalo v proizvajalca; Surtees je prevzel projekt LEDA F5000, katerega je v Poolu kot prodajni dirkalnik razvijal Len Terry. Avto je dobil novo ime Surtees TS5, kajti Surtees je bil pred tem udeležen pri štirih projektih v motociklizmu.

Avti so nastopali v Veliki Britaniji ter Ameriki, David Hobbs pa je v ZDA končal na drugem mestu. Odpeljal je le polovico sezone, a je zmagal v Donnybrooku, Mont Tremblantu, Thompsonu in Sebringu. Avte je v Evropi in Ameriki vozil tudi Andrea de Adamich, medtem ko je dirkalnik s Chevroletovim motorjem vozil tudi Trevor Taylor.

Leta 1969 se je Surtees preselil v novo bazo v Edenbridgu, kjer je podjetje TS Research & Development razvijalo njegove dirkalnike. Leta 1970 je Hobbs nadaljeval z ameriškim programom F5000 in z zmagama v Donnybrooku in Lime Rocku končal na skupnem tretjem mestu, medtem ko je v drugem avtu nastopal John Gunn, s tretjim pa je v južnoafriških dirkah F1 vozil Jackie Pretorious. Največji dogodek leta pa je bila izgradnja prvega dirkalnika F1. Avto do začetka sezone 1970 ni bil pripravljen, tako da je Surtees prve dirke odpeljal v McLarnu M7A, s katerim je na Nizozemskem dosegel šesto mesto, dirkalnik Surtees TS7 pa je bil pripravljen za VN Velike Britanije v Brands Hatchu. Na dirki je odstopil, v Nemčiji pa je končal na devetem mestu. V Avstriji je sledil naslednji odstop, na ne-prvenstveni dirki Gold Cup v Oulton Parku pa je v seštevku dveh voženj premagal vso konkurenco, ki so jo sestavljali dirkalniki F1 in F5000 – vključno z lastnim dirkalnikom F5000 TS5A, katerega je vozil Alan Rollinson.

Preostanek sezone 1970 je minil v dodatnem razvoju avta, v kanadi pa je s petim mestom prišel tudi do prvih moštvenih točk. Derek Bell je na VN ZDA vozil drugi avto in takoj prišel do šestega mesta.

TS7 je nastopal tudi leta 1971, na VN Južne Afrike so se pojavili tri dirkalniki. Surtees je vozil s podporo Oxo Brooke Bonda in Roba Walkerja, Rolf Stommelen je užival podporo Eifellanda in časnika Auto Motor und Sport, Brian Redman pa je nastopil kot privatnik. Dva tedna pozneje se je na Race of Champions v Brands Hatchu prvič pojavil novi TS9, ki so ga pripravili Surtees, Peter Connew in Shahab Ahmed, Surtees je z njim končal na tretjem mestu. Surtees je pozneje nekajkrat osvojil točke, na Gold Cupu pa je bil znova nepremagljiv. Od časa do časa je moštvo nastopalo tudi s tretjim avtom, ki so ga vozili Gijs van Lennep, Derek Bell, ob koncu leta pa še Mike Hailwood. Slednji je v Monzi končal na četrtem mestu. Na koncu leta je na VN ZDA vozil ameriški voznik F5000 Sam Posey. Slednji je v ameriški seriji F5000 vozil Surteesa TS8 in sezono končal kot drugi, medtem ko je v Evropi Hailwood prav tako končal drugi v seriji, ki jo je sponzoriralo tobačno podjetje Rothmans.

En dirkalnik TS9 so poslali v Južno Afriko, kjer ga je v barvah moštva Gunston vozil John Love, ki je v Kyalamiju doživel hudo nesrečo. Ob zataknjenem pedalu za plin je zletel skozi zaščitno ograjo, deli uničene kovine pa so se ustavili le nekaj centimetrov pred njegovo glavo.

V sezoni 1972 je Surtees s tovarniškim moštvom nastopal v F1 in F2. Za privatna moštva v F5000 so nastali novi TS11, s katerim je Sam Posey še enkrat več ameriško sezono končal kot drugi, medtem ko je van Lennep vozil v moštvu Speed International Jackyja Epsteina in osvojil evropsko prvenstvo.

Moštvo F2 je podprl Matchbox, TS10 pa so vozili sam Surtees, Hailwood, Andrea de Adamich in Carlos Ruesch. Hailwood je z zmagami v Mantorpu in Salzburgringu prišel do naslova prvaka, medtem ko je Surtees zmagal v Imoli in Suzuki. Občasno so nastopali udi drugi vozniki, omeniti gre Carlosa Paceja in Joseja Dolhema. Pace se je moštvu pridružil na jesenski seriji F2 v Južni Ameriki, tako on kot Hailwood sta zmagala v Interlagosu.

V Formuli 1 se je Surtees dirkaško upokojil, v njegovem moštvu so sedaj nastopali de Adamich – ki je imel podporo Ceramice Pagnossin), Hailwood in Tim Schenken (v moštvu Brooke Bond Oxo in Roba Walkerja) v dirkalniki TS9B. Na VN Italije se je Surtees še zadnjič podal za volan novega TS14. Moštvo je sezono končalo na petem mestu, Hailwood je bil skupno osmi.

Hailwood in Pace sta leta 1973 vozila s TS14A, medtem ko so se občasno pojavili de Adamich, Luis Bueno in Jochen Mass. Hailwood je vodil na dirki Race of Champions, a mu je štiri kroge pred koncem odpovedalo vzmetenje, tekom sezone pa je počasi izgubljal zaupanje v avto, medtem ko je Pace v Nemčiji končal na četrtem, v Avstriji pa na tretjem mestu. V F2 sta Mass in hailwood vozila tovarniška avta TS15 v barvah Matchboxa in Fina, ob njiju pa je bila še serija privatnikov, vključno z Jamesom Huntom v Heskethovem avtu. Kadar hailwood ni bil na voljo, so na njegovo mesto vskočili Bell, Dolhem, Willy Braillard in Torsten Palm, slednji je na dirki Kannonloppet v Karlskogi končal na tretjem mestu. Mass je sezono končal kot evropski podprvak.

Leta 1974 je Mass napredoval v F1 in se pridružil Paceju v dirkalniku TS16 v barvah Matchbox. Brazilec je domačo dirko končal na četrtem mestu, sredi sezone pa se je preselil k Brabhamu in tam zamenjal Rikkyja van Opla. Do konca sezone je drugi sedež zasedla vrsta voznikov: Finec Leo Kinnunen, Dolhem, Bell, Jean-Pierre Jabouille, Dieter Quester in Helmut Koinigg. Avstrijec Koinigg je v Kanadi končal na desetem mestu, v Watkins Glenu pa je v hudi nesreči izgubil življenje.

Sezona 1975 je bila najslabša dotlej, John Watson se je brez uspehov boril s TS16, po smrti Marka Donohua pa je sredi sezone šel k Penskeju. Do konca leta se moštvo več ni pojavljalo, stvari pa so bile videti boljše za leto 1976 z novim TS19, ki sta ga za Alana Jonesa pripravila Surtees in Ken Sears. Jones je nastopal v kontroverznih barvah Durexa, medtem ko je Brett Lunger vozil avto v barvah Chesterfielda. Jones je Race of Champions končal na drugem mestu, v Belgiji pa je prišel do prvih moštvenih točk po letu 1974. Občasno sta se pojavljala še Connie Andersson in Noritake Takahara, medtem ko je Henri Pescarolo vozil privatni avto v barvah Norev. Divina Galica je s starejšim avtom kar uspešno nastopala v britanski seriji F1, a se na VN Velike Britanije ni uspela kvalificirati.

Isti avti so nastopali tudi v letu 1977, ko se je moštvu s sponzorjem Beta pridružil Vittorio Brambilla. Jones je nadaljeval v Durexovem avtu, drugi avto pa so vozili Hans Binder, Larry Perkins, Vern Schuppan, Tony Trimmer in Lamberto Leoni. Brambilla je osvojil šest točk.

Leta 1978 je imelo moštvo kar nekaj sponzorjev: Beta, Durex in British Air Ferries, nove TS20 pa sta vozila Brambilla in Rupert Keegan. Anglež je na VN Nizozemske doživel težjo nesrečo in si zlomil zapestje. Na VN Italije ga je zamenjal »Gimax«, ki e ni kvalificiral. Na isti dirki je bil Brambilla vpleten v množično nesrečo na startu dirke, za posledicami katere je umrl Ronnie Peterson. Brambilla je v nesreči utrpel resne poškodbe glave.

Istočasno je imel Surtees zdravstvene težave z nogami, ki so bile daljna posledice hude nesreče v CanAmu več kot desetletje poprej. Na zadnjih dveh dirkah sta v moštvu vozila René Arnoux in Beppe Gabbiani, Italijan se ni uspel kvalificirat na nobeno od dirk.

Preko zime so začeli dela na novem TS21, a je Arnoux odšel k Renaultu, Gabbianovo sponzorstvo pa ni obrodilo sadov. Novembra je Surtees oznanil, da se njegovo moštvo umika iz svetovnega prvenstva. TS21 je v britanski F1 vozil Gordon Smiley, pozneje pa je avto uničil Ray Mallock.

Surtees se je vrnil k drugim poslom in užival v družinskem življenju, potem ko se je poročil z medicinsko sestro, ki jo je spoznal med bolnišničnim okrevanjem.