Društvo navijačev - Tifosi Club

Meni

Vsebina
Formula 1
Ferrari
Spletne igre
Tifosi Club
F1 iz papirja
Kotiček Mirana Ališiča
Slavkotov kotiček
Byrkusov kotiček

Zadnji člani

Uporabniško ime Pridružen

goarpgart 21 Maj

RaissaloRuh 10 Maj

RayleneReos 22 Apr

Pinballerlb 13 Apr

BypeBypepig 09 Apr

kisklavekab 06 Apr

ovd5g6bi 01 Apr

otx2x5la 17 Mar

Uporabniki z največ prispevki

Uporabniško ime Prispevkov

omahens 1312

forza_ferrari 566

cevljarcek_#1 384

Klemzi 382

Schumi boy 324

byrkus 231

Undertaker 201

slavko 198

Naključni član

SENNA

Pridružen:24.9.2006
Sporočil:5
Kraj:Slovenia

Kdo je online

Skupaj:1

Registriranih:1
Skritih:0
Gostov:0

Registrirani uporabniki: Google [Bot]

Legenda :: Administratorji, Globalni moderatorji

Dodajte povezavo

Za povezavo na našo spletno stran Društvo navijačev - Tifosi Club uporabite naslednjo HTML kodo:

Ekipa

Administratorji

GreX

Nine

omahens

Moderatorji

Ferrari Rozika

Klemzi

Nine

SaLO

Schumi boy

cevljarcek_#1

forza_ferrari

nhina

yessy

Shadow

Don Nichols je bil skrivnostna oseba in zanj so obstajali indici, da je– vsaj v 1950-ih – na daljnem Vzhodu deloval kot agent CIA. V 1960-ih je na japonskem postal prodajalec gum Firestone in Goodyear, ob tem pa je občasno svetoval pri oblikovanju nekaterih japonskih dirkališč.

V poznih 1960-ih je v Kaliforniji odprl Advanced Vehicle Systems Inc. In Trevorja Harrisa pooblastil za izgradnjo dirkalnika CanAm. Avto je dobil ime Shadow – moštveni emblem je vseboval moža v dolgem temnem plašču – katerega sta leta 1970 vozila George Follmer in Vic Elford. Avto je bil hiter, a nezanesljiv.

Šele ko je leta 1972 je Peter Bryant dirkalnik preoblikoval v verzijo Mk3, je avto postal bolj konkurenčen. Sponzorstvo je prispeval Universal Oil Products (UOP), Jackie Oliver pa je prvenstvo CanAm končal na osmem mestu. Proti koncu leta je Nichols napovedal, da bodo pod okriljem UOP šli tudi v Formulo 1 z avtom, ki ga bo oblikoval Tony Southgate iz BRM, moštvo pa bo vodil Marchev Alan Rees. Voznika bosta Oliver in Follmer. Pozneje je prišlo do dogovora, po katerem je tretji dirkalnik v barvah Embassy vozil Graham Hill.

Moštvo je odprlo prostore v Weedonu, Southgate pa je prvi prototip zgradil kar v garaži svojega doma blizu baze BRM. Dirkalnik Shadow-Cosworth DN1 je potreboval nekaj razvoja, a Follmer je že na debiju v Južni Afriki končal na šestem mestu, na drugi dirki v Španiji pa je bil kar tretji! Pozneje sicer več ni osvojil točk, zato pa je Oliver končal na tretjem mestu v Kanadi, moštvo pa je kljub preštevilnim nesrečam končalo na skupnem osmem mestu.

Medtem je Oliver v CanAm vozil z dirkalnikom DN2, ki so ga naredili v severnoameriški bazi Shadowa v Chicagu. Ti avti so v CanAm nastopali tudi leta 1974, ko sta Oliver in Follmer sezono končala na prvih dveh mestih ter na petih dirkah prišla do štirih zmag, čeprav je do takrat konkurenca skoraj povsem izginila, ob koncu leta pa je zamrlo tudi celotno prvenstvo CanAm.

Pred letom 1974 je v moštvo prišel McLarnov zmagovalec Peter Revson, drugi sedež pa je zavzel evropski prvak F2, Francoz Jean-Pierre Jarier. Southgate je zgradil dirkalnik Dn3. Revson je na prvih dveh dirkah odstopil, na Race of Champions pa končal na šestem mestu. Pozneje je šel na testiranja v Južno Afriko, kjer pa je okvara vzmetenja avto vrgla v zaščitno ograjo. Revson je umrl v razbitinah.

Jarier v Južni Afriki ni vozil, zato pa je zablestel na International Trophyju v Silverstonu, kjer je končal kot tretji. Na VN Španije se mu je pridružil Brian Redman, a šele v Monaku je Jarier s tretjim mestom prišel do prvega vrhunskega rezultata v sezoni. Redman je v moštvu ostal le tri dirke in se pozneje umaknil mlademu Švedi Bertilu Roosu, ki je na domači dirki startal s 23. Mesta, a je odstopil že v prvem krogu dirke.

V moštvo je nato prišel mladi Valižan Tom Pryce, ki je predtem vozil v moštvu Token F1. Na dirki v Nemčiji je končal na šestem mestu in s tem moštvu privozil edino preostalo točko v vsej sezoni.

Leta 1975 je Southgate izdelal dirkalnik DN5, s katerim je Pryce že na prvem nastopu na Race of Champions zmagal. Jarier je prvi dve dirki sezone začel s prvega startnega mesta, a na obeh tudi odstopil. Pryce je do točk prišel petkrat, najboljši rezultat je bilo tretje mesto iz Avstrije, medtem ko je bil Jarier četrti v Španiji. Proti koncu leta je Southgate predstavil DN7 z motorjem Matra, ki ga je Jarier brez uspeha vozil v Avstriji in Italiji, pozneje pa so se odločili, da bodo te motorje leta 1976 ekskluzivno uporabljali pri Ligieru. Moštvo je sezono končalo na šestem mestu.

V Ameriki je Oliver z dirkalnikom DN6 vozil dirke F5000 in brez zmage sezono končal na četrtem mestu. Naslednje leto je nastopal s prenovljenim DN6B, s katerim je zmagal v Road Atlanti ter bil skupno tretji. Po tem uspehu je Nichols zaprl ameriški del moštva.

Na začetku sezone 1976 je UOp napovedal umik iz F1 ter s tem Shadowa dobil na krivi nogi. Moštvo ni imelo denarja za karkoli drugega kot predelavo dirkalnika DN5 v DN5B, moštvu pa je začelo primanjkovati denarja. Pryce je vozil prvi dirkalnik in v Braziliji končal na tretjem mestu, kmalu pa je bilo opazno, da bo avto tekmo sezone le še slabši. Pozneje je sicer v Veliki Britaniji prišel do četrtega mesta, v Avstriji pa se je pojavil novi DN8 , s katerim je Pryce prav tako končal kot četrti. Jarier v vsej sezoni ni osvojil nobene točke in je po koncu leta zapustil moštvo.

Oliver je z mukami iskal pokrovitelje in pridobil nekaj manjših – Benihana, Bic in Lucky Strike. Pozneje je pridobil večje sponzorstvo švicarskega tobačnega podjetja Tabatip, a je Southgate odšel k Lotusu. Pozneje se je vrnil nazaj.

Pryce je sezono 1977 začel v dirkalniku DN8, ob njem je DN5B ob podpori premožnega Italijana Franca Ambrosia vozil Italijan Renzo Zorzi. Zorzi je na svoji drugi dirki končal na šestem mestu in je v Južni Afriki nastopil z novim DN8. Tam pa mu je v začetnem delu dirke avto odpovedal in se je ustavil na ciljni ravnini, na avtu se je pojavil manjši plamenček. Dva gasilca sta stekla preko steze, da bi požar ustavila, a je enega od njih pri polni hitrosti zadel Pryce. Gasilec je umrl, kakor tudi Pryce, ki mu je gasilski aparat priletel naravnost v glavo. Ta nesreča ostaja ena najbolj nenavadno tragičnih v zgodovini F1.

Moštvo je znova strnilo vrste, v Long Beachu se je Zorziju pridružil Alan Jones. Avstralec je pozneje v Avstriji dosegel prvo zmago za Shadow ter še z nekaterimi dobrimi uvrstitvami ob koncu sezone končal na skupnem sedmem mestu. Zorzija je v Monaku zamenjal še en od Ambrosiovih varovancev, Riccardo Patrese. Njegovi nastopi so bili omejeni zaradi ponujenih možnosti drugim voznikom: Oliver je vozil na Švedskem, Arturo Merzario je srečo poskusil v Avstriji, v Watkins Glenu pa se je vrnil Jarier. Patrese je kljub temu končal sezono in na japonskem končal kot šesti.

Ob koncu leta je moštvo začelo razpadati. Oliver, Rees, Southgate, Patrese in Ambrosio so šli na svoje in z večino ostalih članov Shadowa ustanovili moštvo Arrows.Nichols je za končanje dirkalnika DN9 vpoklical Johna Baldwina, pozneje pa sta se obe moštvi na sodišču borili glede spornega Arrowsovega dirkalnika, ki bi naj bil izdelan po Shadowovih načrtih. Nichols je na sodišču zmagal.

Dirkalnike DN9 sta v letu 1978 vozila Hans Joachim Stuck in Clay Regazzoni, medtem ko se je v tretjem avtu dvakrat na kvalifikacijah neuspešno preizkusil Danny Ongais. Moštvo je podprlo podjetje Villiger, a je bilo denarja vseeno zelo malo. Dosegli so le nekaj povprečnih rezultatov. Leta 1979 ni bilo dovolj denarja za izgradnjo novih dirkalnikov, tako da sta Richard Owen in John Gentry le predelala dirkalnike DN9, za volanom pa sta sedela mlada Jan Lammers in Elio de Angelis, vsak od obeh je v moštvo prinesel tudi nekaj sponzorskega denarja. Avto ni bil konkurenčen, a je de Angelis ob oncu leta v Watkins Glenu vseeno prišel do četrtega mesta in takoj zatem negativno presenetil svoje moštvo z odhodom k Lotusu.

Gentry je začel delo na dirkalniku DN11, a je kmalu zapustil moštvo, tako da sta avto končala Owen in Vic Morris. Avte so leta 1980 vozili Stefan Johansson, David Kennedy in Geoff Lees, a niso bili konkurenčni. Morris in Chuck Graeminger sta izdelala dirkalnik DN12, a se je po treh dirkah brez kvalificiranega dirkalnika Nichols odločil dokončno zapreti dirkalno moštvo. Operacijo je prodal Teddyju Yipu, dirkalniki DN12 pa so leta 1981 nastopali pod imenom Theodore.