Društvo navijačev - Tifosi Club

Meni

Vsebina
Formula 1
Ferrari
Spletne igre
Tifosi Club
F1 iz papirja
Kotiček Mirana Ališiča
Slavkotov kotiček
Byrkusov kotiček

Zadnji člani

Uporabniško ime Pridružen

goarpgart 21 Maj

RaissaloRuh 10 Maj

RayleneReos 22 Apr

Pinballerlb 13 Apr

BypeBypepig 09 Apr

kisklavekab 06 Apr

ovd5g6bi 01 Apr

otx2x5la 17 Mar

Uporabniki z največ prispevki

Uporabniško ime Prispevkov

omahens 1312

forza_ferrari 566

cevljarcek_#1 384

Klemzi 382

Schumi boy 324

byrkus 231

Undertaker 201

slavko 198

Naključni član

Tican

Pridružen:28.4.2007
Sporočil:0

Kdo je online

Skupaj:2

Registriranih:1
Skritih:0
Gostov:1

Registrirani uporabniki: Google [Bot]

Legenda :: Administratorji, Globalni moderatorji

Dodajte povezavo

Za povezavo na našo spletno stran Društvo navijačev - Tifosi Club uporabite naslednjo HTML kodo:

Ekipa

Administratorji

GreX

Nine

omahens

Moderatorji

Ferrari Rozika

Klemzi

Nine

SaLO

Schumi boy

cevljarcek_#1

forza_ferrari

nhina

yessy

Renault

Rebault Sport je nastal septembra 1976 po združitvi podjetij Renault-Gordini ter Alpine, vodenje podružnice je prevzel Gerard Larrousse.

Alpine je pred tem razvil prototipni Renaultov dirkalnik Formule 1 z oznako A500, katerega je zasnoval André de Cortanze. Januarja 1977 je podjetje priznalo, da pod vodstvom Jeana-Clauda Guenarda razvijajo projektni dirkalnik Formule 1. Maja istega leta so načrte predstavili tudi uradno, junija pa je dirkalnik v Dijonu že opravil prve testne kilometre.

Moštvo je prvič nastopilo na julijski VN Velike Britanije. Moštvo je vodil Jean Sage, tehnični direktor je bil Francois Castaing, za volanom pa je sedel Jean-Pierre Jabouille. Avto se je do konca leta pojavil še na nekaterih dirkah, a brez uspehov. Pred letom 1978 so opravili številne modifikacije, Jabouille je nabiral testne kilometre, avto pa je tekom letom postajal vedno boljši. Ob koncu leta je Jabouille s četrtim mestom v Watkins Glenu privozil prve Renaultove točke v Formuli 1.

Pred sezono 1979 so moštvo razširili na dva avta, Jabouillu se je pridružil René Arnoux. Oba sta na prvih nekaj dirkah brezuspešno vozila s starimi RS01, pozneje pa se je pojavil RE10 Michela Tetuja. Na VN Francije je Jabouille na dominanten način privozil prvo Renaultovo zmago, ki je bila hkrati prva s turbo motorjem, medtem ko je Arnoux po nepozabnem dvoboju z Gillesom Villeneuevom končal kot tretji. René je do konca leta prišel še do dveh drugih mest. Tetu je s svojo ekipo do začetka leta 1980 pripravil nov dirkalnik RE20, s katerim je Arnoux zmagal v Braziliji in Južni Afriki, medtem ko je Jabouille vse tekmece premagal v Avstriji. Ob koncu leta je Jabouille v Kanadi doživel hudo nesrečo in si resno poškodoval noge, kar je efektivno tudi končalo njegovo kariero voznika Formule 1.

Leta 1981 so vozili s prenovljenim RE20, Arnouxu se je pridružil Alain Prost. Oba pa sta bila le stežka konkurenčna, kar pa se je spremenilo sredi sezone s prihodom novega RE30. S tem avtom je Prost prišel do treh zmag in dveh drugih mest, kar je na koncu zadostovalo za peto mesto v svetovnem prvenstvu, Renault je med moštvi končal kot tretji.

Ob koncu leta je Tetu s sodelavci znova prenovil dirkalnik, ki je dobil ime RE30B, leta 1982 sta Prost in Arnoux z njim dosegla vsak po dve zmagi. Prost je sezono končal na četrtem, Arnoux pa na šestem mestu, medtem ko je Renault še enkrat več končal kot tretji med konstruktorji. Arnoux je pred letom 1983 odšel k Ferrariju, Prostu se je pridružil Američan Eddie Cheever.

V moštvu je prišlo do nekaterih sprememb. Castaing je napredoval znotraj Renaulta, njegovo mesto tehničnega direktorja je zavzel Bernard Dudot. Jean-Pierre Boudy je prevzel motorni oddelek, Michel Tetu je ostal odgovoren za šasije, ob čemer je Jean-Claude Migeot skrbel za izboljšave pri aerodinamiki.

Leta 1983 se je njihova kompozitna šasija RE40 izkazala za dokaj povprečno. Alain Prost je z avtom resda prišel do štirih zmag, a je naslov svetovnega prvaka vseeno osvojil Nelson Piquet v Brabham-BMW. Ferrari je osvojil moštveni naslov, za neuspeh pa so okrivili Boudyja. Slednji je odšel k Peugeot-Talbotu, zamenjal ga je Jean-Jacques His. Istega leta je Renault svoje motorje dobavljal Lotusu, kjer sta vozila Elio de Angelis in Nigel Mansell – nihče pa ni prišel do zmage.

Ob koncu leta je Prost odšel k McLarnu, vozniška mesta sta zavzela Patrick Tambay in Derek Warwick. Tetu in Migeot sta proizvedla RE50, ki pa ni bil uspešen; Renault je po dolgih letih ostal brez zmage, moštvo je padlo na peto mesto med konstruktorji. Renault je moral po posredovanju francoske vlade svoje motorje dobavljati tudi Lotusu in Ligieru, a ni nihče od njih prišel do zmag.

Koncem leta 1984 sta Larrousse in Tetu odšla k Ligieru. Novo menedžerski direktor Renault Sporta je postal Gerard Toth, Jean-Marc d\'Adda pa je vodil ekipo, ki je gradila Tetujev RE60. Renault je leta 1985 ob Lotusu in Ligieru motorje dobavljal tudi Tyrrellu. V tovarniškem moštvu sta ostala Tambay in Warwick, v začetku sezone pa stari avto ni bil posebno uspešen. Sredi sezone so pohiteli z razvojem RE60, ki pa se je izkazal za še slabšega! Lotusu je šlo po drugi strani precej bolje – Ayrton Senna je slavil na Portugalskem in v Belgiji, de Angelis pa v Imoli. Avgusta je Renault oznanil, da zapira vrata tovarniškega moštva, da pa bo do konca leta 1986 po pogodbah dobavljal svoje motorje.

Senna je z Lotus-Renaultom leta 1986 prišel še do dveh zmag, Ligier in Tyrrell pa nista bila tako uspešna. Ob koncu leta se je Renault popolnoma umaknil iz F1, čeprav so inženirji začeli delati na novem atmosferskem motorju V10. Leta 1989 so se vrnili ob Williamsu ter sredi 1990-ih z Williamsom in Benettonom prišli do izrednega uspeha.

V začetku leta 2000 je Renault odkupil moštvo Benetton in se leta 2001 vrnil v F1 s tovarniškim moštvom, s čimer so začeli novo poglavje organizacije. Moštvo je prevzel Flavio Briatore, na čelo tehničnega dela moštva je postavil Mika Gascoyna. Renaultova odločitev pri vztrajanju pri širokem motorju V10 se ni obrestovala, leta 2003 pa je Fernando Alonso na Madžarskem prišel do prve zmage \'novega\' Renaulta. Leta 2004 je Jarno Trulli slavil v Monaku, a so ga iz še vedno ne povsem znanih razlogov v drugi polovici sezone nagnali iz moštva. S tem so v drugem delu sezone le še nazadovali in na koncu proti BAR-Hondi izgubili drugo mesto med konstruktorji.

Sezono 2005 je moštvo začelo z velikimi upi. Do zmag sta prišla tako Alonso kot Giancarlo Fisichella, tekom sezone pa je Alonso prišel v boj za naslov svetovnega prvaka ter tudi prevzel skupno vodstvo, kljub temu, da je bil McLaren-Mercedes hitrejši avto. Na koncu je Alonso prišel do naslova svetovnega prvaka, medtem ko je Renault končno prišel do cilja, ki so si ga zadali 29 let pred tem in prišel do zasluženega naslova svetovnega prvaka med konstruktorji. Naslove so leta 2006 tudi obranili, le da je bil tokrat največji tekmec Michael Schumacher v Ferrariju.

Kmalu zatem je Alonso oznanil, da se leta 2007 seli k McLarnu. Ta poteza je vodilne pri Renaultu nekoliko presenetila, saj so tako rekoč čez noč pred sezono 2007 ostali brez najboljšega voznika. V novo sezono sta se torej podala Fisichella in novinec Heikki Kovalainen. Hkrati se je poslovil glavni sponzor Mild Seven, za zamenjavo je prišla nizozemska bančna hiša ING. Rezultati pa so bili dokaj porazni – edine stopničke je na Japonskem privozil Kovalainen. Razen tega so Renault povezovali z vohunskim škandalom med Ferrarijem in McLarnom, češ da bi naj tudi Francozi imeli nekaj sporne Ferrarijeve lastnine. Za razliko od McLarna, ki so mu odvzeli vse moštvene točke in ga kaznovali s 100 milijoni dolarjev, pa Renault ni bil kaznovan.

Leta 2008 se je Alonso vrnil, pridružil pa se mu je novinec Nelson Piquet ml. Sezono so začeli dokaj povprečno, v Nemčiji pa je Piquet senzacionalno prišel do drugega mesta, čemur sta sledili dve zaporedni Alonsovi zmagi v Singapurju in na Japonskem. Moštvo je sezono končalo na četrtem mestu, Alonso je bil peti, Piquet pa dvanajsti.