Društvo navijačev - Tifosi Club

Meni

Vsebina
Formula 1
Ferrari
Spletne igre
Tifosi Club
F1 iz papirja
Kotiček Mirana Ališiča
Slavkotov kotiček
Byrkusov kotiček

Zadnji člani

Uporabniško ime Pridružen

goarpgart 21 Maj

RaissaloRuh 10 Maj

RayleneReos 22 Apr

Pinballerlb 13 Apr

BypeBypepig 09 Apr

kisklavekab 06 Apr

ovd5g6bi 01 Apr

otx2x5la 17 Mar

Uporabniki z največ prispevki

Uporabniško ime Prispevkov

omahens 1312

forza_ferrari 566

cevljarcek_#1 384

Klemzi 382

Schumi boy 324

byrkus 231

Undertaker 201

slavko 198

Naključni član

vettel

Pridružen:19.3.2009
Sporočil:0

Kdo je online

Skupaj:1

Registriranih:1
Skritih:0
Gostov:0

Registrirani uporabniki: Google [Bot]

Legenda :: Administratorji, Globalni moderatorji

Dodajte povezavo

Za povezavo na našo spletno stran Društvo navijačev - Tifosi Club uporabite naslednjo HTML kodo:

Ekipa

Administratorji

GreX

Nine

omahens

Moderatorji

Ferrari Rozika

Klemzi

Nine

SaLO

Schumi boy

cevljarcek_#1

forza_ferrari

nhina

yessy

Osella

Vincenzo Osella je sredi 1960-ih vozil športne dirkalnike Abarth, ob koncu desetletja pa je že vodil moštvo Abarth-Osella, ki je efektivno postalo Abarthovo tovarniško moštvo. Ko je Carlo Abarth svojo podjetje prodal Fiatu, je OSella prevzel športno operacijo in v Volpianu blizu Torina ustanovil lastno dirkaško moštvo.

Kljub mnogim zmagam na krožnih in gorskih dirkah z lastno verzijo športnega dirkalnika Abarth 2000 – predvsem je bil uspešen Arturo Merzario v evropskem prvenstvu 2-litrskih konstruktorjev leta 1972 – je bilo tržišče precej omejeno, ko pa je z Abarthov prešel na motorje BMW, je svoje moštvo razširil v Formulo 2. Oblikovalec Antonio Tomaini je leta 1974 izdelal dirkalnik FA2, katerega je na dirkah F2 vozil Giorgio Francia. V naslednji sezoni sta dirkalnike FA2 vozila Francia in Diolio Truffi tersi medsebojno razdelila 26 točk, najboljšo uvrstitev je s četrtim mestom v Estorilu privozil Francia. Leta 1976 so v evropskem prvenstvu F2 nastopali s štirimi dirkalniki, a je točko osvojil le Francois Migault. Dirkalniki Formule 3 FA3 so se v rokah privatnikov Jean-Jacquesa Witza ter Marcella Roseia obnesli nekoliko bolje. Istega leta je moštvo s športnim dirkalnikom PA4 nastopal z vrsto manj znanih italijanskih voznikov, čeprav je močna povezava z BMW na nekaterih dirkah privabila tudi Dieterja Questera. Podjetje je športno serijo končalo na tretjem mestu ter zahvaljujoč voznikoma »Amphicar« in Armanda Floridie zmagalo na Targi Florio.

Leta 1977 je moštvo v svetovni seriji športnih dirkalnikov končalo na drugem mestu, dirkalnike PA5 so tisto leto vozili Francia, Lella Lombardi ter »Pal Joey« oziroma Gianfranco Palazzoli, ki je pozneje postal šef dirkaške ekipe Osella. Projekt F3 je počasi zamrl, na eni od dirk pa je zanje vozil mladi Teo Fabi.

Leta 1978 so dirke športnih dirkalnikov ob spremembi pravilnika postale precej bolj konkurenčne, proti koncu leta pa je Giorgio Stirano preoblikoval starega FA2 in pred sezono 1979 izdelal nov dirkalnik F2, ki ga je finančno podprl Beta, z njim pa je z nekaj uspeha dirkal Eddie Cheever. Američan je prišel do treh zmag ter je sezono evropskega prvenstva zaključil na četrtem mestu. Istega leta je v seriji Procar nastopalo z dirkalnimi BMW M1, katere so vozili Bruno Giacomelli, Eddie Cheever ter Elio de Angelis. Osellini dirkalniki so prišli tudi do zmag v skromno udeleženem svetovnem prvenstvu športnih konstruktorjev, PA7 je zmagal v Enni (Francia in Enrio Grimaldi) ter Vallelungi (Francia in Lombardi). Leta 1980 je sledil PA8, s katerim sta Francia in Roberto Marazzi dobila dirko za 6 ur Vallelunge, leta 1981 pa sta Francia in Lombardi slavila na 6 urah Mugella.

Pred sezono 1980 je Osella načrtoval vstop v Formulo 1. Njegovo idejo sta finančno podprla parfumsko podjetje Denim ter italijansko nacionalno cigaretno podjetje MS. Palazzoli je vodil moštvo, v katerem je vozil Cheever. Stirano je okrog motorja Cosworth DFV izdelal dirkalnik FA1A, ki pa ni bil preveč konkurenčen in ga je še v istem letu zamenjal FA1B, ki ga je oblikoval Giorgio Valentini. Novi avto se je pojavil na VN Italije.

Denim je ostal sponzor tudi v sezoni 1981, Cheever pa se je preselil drugam in Osella je najel dva samoplačnika – Bepeja Gabbianija in Miguela-Angela Guerro. Guerra je po grdi nesreči v Imoli s poškodbami nog pristal v bolnici, do takrat pa se ni kvalificiral na nobeno od treh dirk. Gabbiani je v vsem letu dirkal le trikrat. Po Guerrovi nesreči je v moštvo najprej prišel Piercarlo Ghinzani, pozneje pa na kratko še Francia. Preostanek sezone je vozil Francoz Jean-Pierre Jarier, ki se je redno uvrščal na dirke.

Valentinijev FA1C so predstavili na VN Italije istega leta, v sezoni 1982 so ga pa razvijali naprej. Moštvo je v svoje vrste sprejelo Riccarda Palettija, kar je privabilo sponzorja Saima in Pioneer. Jarier je na dirki v Imoli, ki jo je večina moštev bojkotirala, prišel do četrtega mesta, do katastrofe pa je prišlo v Kanadi, kjer je v trčenju na startu dirke umrl mladi Paletti. Moštvo je do konca leta nastopala le z enim avtom. Leta 1982 so vozili tudi z FA1D, leta 1983 pa sta ob sponzorju Kalemata v moštvu vozila Corrado Fabi in Piercarlo Ghinzani. V začetku leta 1983 je Tony Southgate v dirkalnik FA1D hitro vstavil motor Alfa Romeo V12, s čimer je dobil novi naziv FA1E. Novi avti so se kvalificirali večkrat kot poprej, še vedno pa so ostajali v ozadju.

Povezava z Alfo je ostala tudi leta 1984, Osella je sedaj dobivala tovarniške agregate V8 turbo ter leto dni stare šasije 183T, katere je novi oblikovalec Giuseppe Petrotta vzel za osnovo lastnega dirkalnika. Ghinzani je sezono začel z FA1F, katerega pa je v neverjetni ognjeni nesreči v Južni Afriki razklal na dvoje. K sreči se Ghinzani ni huje poškodoval, medtem pa je v letalski tovarni CMA v Novari nastajala prva Osellova kompozitna šasija. Ta drugi FA1F je bil precej lažji od prvega in bolj konkurenčen od Alfine šasije. Ghinzaniju se je preko novega sponzorja Milde Sorte na sredi sezone pojavil Jo Gartner, oba voznika sta tudi prišla do točk.

Leta 1985 je dirkalnik FA1G ostal precej podoben lanskemu modelu ter je nastopal v barvah Kalemata, vozila sta Ghinzani ter nizozemski samoplačnik Huub Rothengatter. Rezultati niso navdušili, hkrati pa je pomanjkanje denarja pomenilo, d ase bo isti dirkalnik pojavil tudi leta 1986 v rokah Ghinzanija in Christiana Dannera. Nemca je pozneje zamenjal Kanadčan Allen Berg, ki si je sedež plačal s sponzorjem Landis & Gyr.

Leta 1987 so dirkalnik še enkrat prenovili, Alex Caffi in drugi so ga vozili z le malo uspeha. Leta 1988 je bila zgodba podobna – dirkalnik FA1L, ki ga je predelal Ignazio Lunetta, je v rokah Nicole Larinija dosegel dokaj slabe rezultate.

Z novimi pravili leta 1989 je moštvo končno moralo zamenjati dirkalnik, v boju za obstoj pa je Osella svoje delnice ponudil lastniku podjetja Fondmetal Gabrielu Rumiju. Tomaini je izdelal dirkalnik okrog starega motorja Cosworth DFV, katere sta peljala Ghinzani in Larini, a niso bili zanesljivi in leta 1990 so padli v pred-kvalifikacije. Osella je nato vozil le z enim avtom, katerega je vozil Francoz Olivier Grouillard. Ob koncu leta je Rumi prevzel moštvo in jo preimenoval v Fondmetal F1.

Osella je še naprej gradil športne dirkalnike za italijansko sceno, v zgodnjih 1990 sta Francia in Fabio Mancini osvajala tudi naslove.