Društvo navijačev - Tifosi Club

Meni

Vsebina
Formula 1
Ferrari
Spletne igre
Tifosi Club
F1 iz papirja
Kotiček Mirana Ališiča
Slavkotov kotiček
Byrkusov kotiček

Zadnji člani

Uporabniško ime Pridružen

goarpgart 21 Maj

RaissaloRuh 10 Maj

RayleneReos 22 Apr

Pinballerlb 13 Apr

BypeBypepig 09 Apr

kisklavekab 06 Apr

ovd5g6bi 01 Apr

otx2x5la 17 Mar

Uporabniki z največ prispevki

Uporabniško ime Prispevkov

omahens 1312

forza_ferrari 566

cevljarcek_#1 384

Klemzi 382

Schumi boy 324

byrkus 231

Undertaker 201

slavko 198

Naključni član

Trouloufarm

Pridružen:20.7.2009
Sporočil:0

Kdo je online

Skupaj:2

Registriranih:1
Skritih:0
Gostov:1

Registrirani uporabniki: Google [Bot]

Legenda :: Administratorji, Globalni moderatorji

Dodajte povezavo

Za povezavo na našo spletno stran Društvo navijačev - Tifosi Club uporabite naslednjo HTML kodo:

Ekipa

Administratorji

GreX

Nine

omahens

Moderatorji

Ferrari Rozika

Klemzi

Nine

SaLO

Schumi boy

cevljarcek_#1

forza_ferrari

nhina

yessy

Minardi

Družina Minardi vodi najstarejše Fiatovo predstavništvo v Italiji, ki obratuje vse od leta 1927. V poznih 1940-ih je Giovanni Minardi gradil lastne enosedežne dirkalnike, Giancarlo pa je bil že od mladih nog navdušen obiskovalec dirk. Žal je Giovanni Minardi umrl mlad, vodenje družinskega podjetja je prevzela njegova vdova Elena. Podjetje so sčasoma prevzeli njeni sinovi: Giuseppe je prevzel Fiatovo predstavništvo, Nando je postal vodja tovornjaškega oddelka, Giancarlo pa je vodil družinsko dirkaško moštvo.

Giancarlo je v poznih 1960-ih tekmoval v prirejenih Fiatih 500, leta 1972 pa je ustanovil Scuderio del Passatore ter kot privatnik vstopil v Formulo 2. Leta 1974 se je moštvo preimenovalo v Scuderio Everest ter uporabljalo dve vozili March-BMW, za volani katerih sta sedela Giancarlo Martini in Lamberto Leoni. Dve leti pozneje je Enzo Ferrari Scuderii Everest zaupal dirkanje s Ferrarijem 312T kot del načrta, preko katerega bi mladi italijanski vozniki prišli v F1. Giancarlo Martini je dirkalnik uničil v krogu za ogrevanje na Race of Champions v Brands Hatchu, zatem pa se je na kratko pojavil na International Trophyju v Silverstonu. Pozneje se je moštvo koncentriralo na dirkalnike F2, kjer je Martini sezono zaključil na skupnem šestem mestu.

Leta 1977 je Minardi za Martinija kupil dirkalnik Martini-Renault, hkrati pa je s Ferrarijem sklenil posel za uporabo motorjev Ferrari Dino v šasiji Ralt F2. V moštvu sta vozila Leoni in Gianfranco Brancatelli, svojo prvo zmago pa je moštvo doseglo v Misanu. Naslednjega leta so dirkalnike Chevron-Ferrari vozili Elio de Angelis, Beppe gabbiani in Clay Regazzoni.

Leta 1980 je Giancarlo ob podpori Piera Mancinija – znanega podpornika italijanskega dirkanja – ustanovil moštvo Minardi, nekdanji Ferrarijev inženir Giacomo Caliri pa je v svojem studiu FLY v Bologni zasnoval šasijo F2. Zgrajena sta bila dva dirkalnika Minardi-BMW FLY280, ki sta leta 1980 nastopala v evropskem prvenstvu F2. Za volanom prvega je sedel Miguel-Angel Guerra, drugega so si pa delili Bruno Corradi, Beppe Gabbiani in Johnny Cecotto. Nihče ni bil uspešen. Leta 1981 je Caliri zgradil FLY281, Minardi pa je ob Cecotta v drugi dirkalnik posadil Michela Alboreta. Italijan je v Pau startal s prvega mesta, v Misanu pa je zmagal. Alboreto se je zatem preselil v F1, Minardi pa je za sezono 1982 pripeljal dva nova mlada voznika – Alessandra Nanninija in Paola Barillo. Caliri je dirkalnik FLY281 pretvoril v verzijo B, Nannini pa je razveselil s petim mestom na svojem debiju v Silverstonu, sezono pa je končal z drugim mestom v Misanu.

FLY283 je bil prvi Minardijev dirkalnik s kompozitno šasijo, ki bi naj tvoril osnovo dirkalnika F1 za sezono 1984. Nannini je nadaljeval v F2 ob vrsti drugih voznikov, večjih uspehov pa ni bilo. Program F1 so začasno zamrznili, saj niso našli ustreznega turbo motorja, poleti pa so vendarle predstavili dirkalnik 184, v katerem je bil motor Alfa Romeo. Avto so testirali, vendar Alfa ni hotela dobavljati motorjev. Mancini je prepričal Carla Chitija, naj zapusti podjetje ter ustanovi lastno motorno podjetje z imenom Motori Moderni. Moštvo se je v začetku leta 1985 pojavilo z motorji Ford Cosworth, ker pa Nanniniju niso odobrili superlicence, je za volanom sedel Pierluigi Martini. Paket ni bil uspešen. Agregati Motori Moderni so bili podhranjeni in nezanesljivi, ob koncu leta pa je Martini šel nazaj v F3000, da bi si povrnil izgubljeni ugled.

Nannini je sedaj dobil priložnost ter se pridružil Andrei de Cesarisu, moštvo je podpiral Simod. Prvi novi avti so se pojavili šele septembra. De Cesaris je odšel ob koncu leta ter dal prostor Adrianu Camposu, a zanesljivost je še vedno ostajala na psu. Nanninija je v svoje vrste zvabil Benetton, Minardi pa je pred sezono 1988 prešel na motorje Cosworth DFZ, Camposu pa se je pridružil španski rojak Luis Sala. Dirkalnik M188 je bil nekoliko boljši, junija pa je moštvo v Detroitu prišlo do svoje prve točke, s šestim mestom jo je dosegel Martini, ki je na tisti dirki nadomeščal Camposa. Moštvo je nato na mesto tehničnega direktorja pripeljalo Alda Costo, hkrati je v Italijo prišel tudi angleški mojster za aerodinamiko Nigel Cowperthwaite.

Moštvo je leta1989 naredilo velik korak naprej in postalo najvišje kotirano moštvo na gumah Pirelli. Martini in Sala sta ostala v moštvu, v Silverstonu pa sta končala na petem in šestem mestu. Pirellijeve kvalifikacijske gume so Martini omogočile, da je dirki v Jerezu in Avstraliji začel kar z druge startne vrste!

Naslednjega leta je Martini na prvi dirki sezone v Phoenixu svojega M189 postavil kar v prvo startno vrsto, a denarja še vedno ni bilo v izobilju, tako da so v moštvo pripeljali bogatega Paola Barillo. Coperthwaite je odšel, zamenjal ga je francoski strokovnjak René Hilhorst.

Giancarlo Minardi je pozneje naredil velik met ter prepričal Ferrarija, da jim leta 1991 dobavlja kupljene motorje – a v zadnji minuti je Ferrari od Minardija zvabil sponzorja Pioneer, s čime rje moštvo spet skoraj ostalo brez denarja. V moštvo je prišel Richard Divila. Martini je dosegel dve sijajni četrti mesti, pa tudi Gianni Morbidelli je vozil več kot obetavno. Ob koncu leta je Martini odšel h konkurenčnemu moštvu Scuderia Italia.

Minardiju ni uspelo podaljšati pogodbe s Ferrarijem, tako da so prešli na motorje Lamborghini V12, Morbidelliju pa se je pridružil Christian Fittipaldi. Denarja je še vedno manjkalo, v Franciji pa je Fittipaldi povrh vsega še doživel težko nesrečo ter si poškodoval hrbet. Na kratko ga je zamenjal Alessandro Zanardi, vendar se je uspešno vrnil še pred koncem sezone ter na japonskem dosegel edino Minardijevo točko v vsej sezoni.

Leta 1993 je šasijo oblikoval Gustav Brunner, vanjo so vstavili Fordove motorje, za volani sta sedela Fittipaldi in Fabrizio Barbazza. Ob koncu leta se je Minardi – v boju za preživetje – združil s Scuderio Italia. Brunner je odšel k Ferrariju, moštvo pa je sedaj imelo zelo dobro vozniško zasedbo – Michele Alboreto in Pierluigi Martini. Nekaj obetavnih rezultatov je moštvu omogočilo pogodbo z Mugen-Hondo za sezono 1995, a to pogodbo je Mugen-Honda hitro prekinila, ko se je pokazala priložnost in so šli k Ligieru. Moštvo je moral opustiti pravne postopke proti Flaviu Briatoreju, potem ko so jim na VN Francije zasegli vso opremo, saj Briatoreju še vedno niso poravnali računa za Fordove motorje od leta 1993.

Sezona 1995 je bila posledično zapečatena že pred samim začetkom, edino točko je na zadnji dirki v Avstraliji osvojil Portugalec Pedro Lamy.

Leta 1996 se je Lamyju pridružil Italijan Giancarlo Fisichella, a denarja je spet skoraj zmanjkalo in ob koncu leta je Minardi moral prodati večino moštva novemu konzorciju, ki je s tem postal 70% lastnik moštva. Minardi je obdržal 14.5%, kakor tudi investitorji Scuderie Italia (Emilio Gnutti, Giuseppe Lucchini in Vittorio Palazzani), medtem ko je en odstotek obdržal Defendente Marniga. Novi konzorcij je vodil Briatore, ob njem pa sta bila še Fondmetalov Gabriele Rumi ter nekdanji voznik Sandro Nannini. Fisichello so prodali Jordanu, v moštvo so pred sezono 1997 sprejeli novinca Jarna Trullija, Ukjo Katajama pa je s svojim prihodom prinesel nekaj potrebnega sponzorskega denarja. Motorje V8 je dobavljal Hart.

Težavna aliansa med Briatorejem in Minardijem ni trajala dolgo. Briatore je skušal moštvo prodati koncernu British American Tobacco, kar pa sta preprečila Minardi in Rumi, ob koncu leta 1997 pa je svoj delež prodal Rumiju. V moštvo sta se vrnila Gustav Brunner in Cowperthwaite, novi športni direktor pa je postal Cesare Fiorio. Sponzorstvo sta v moštvo prinesla oba voznika, Šindži Nakano in Esteban Tuero, a rezultati so bili zelo slabi.

Pred sezono 1999 so pridobili stare motorje Ford V10, v moštvo sta prišla Marc Gene (s finančno podporo Telefonice) ter Luca Badoer. Španecu je šlo presenetljivo dobro in je na Nürburgringu dosegel eno točko – ob čemer pa je Badoer do defekta nekaj krogov pred koncem vozil kar na četrtem mestu! Medtem pa je Rumi že iskal novega kupca moštva. Iskanje je bilo neuspešno in moštvo je sezono 2000 pričakalo v nespremenjeni zasedbi, Rumi pa je odkupil pravice do motorjev Ford V10 ter napovedal, da bodo motorji dobili ime Fondmetal V10. Sredi leta 2000 je napovedal, da je moštvo prodal južnoameriški TV postaji PSN, a posla niso nikdar končali. Januarja 2001 je moštvo vendarle našlo novega lastnika, to je postal Avstralec Paul Stoddart.

Pod Stoddartom s eje Minardi razširil in prevzel nekaj novega osebja, za voznika je prišel Mark Webber. Na prvi dirki v Avstraliji je presenetil s petim mestom, a finančna kriza leta 2002 je povečala pritisk na moštvo, zaradi česar je moral Stoddart v letih 2003 in 2004 voziti s samoplačniškimi vozniki. Kljub temu in tudi ob smrti športnega direktorja Johna Waltona leta 2004 je moštvo ostalo skupaj, Stoddart pa je sezono 2005 začel z večjimi upi, na vozniška mesta sta prišla Christijan Albers in Patrick Friesacher. Sredi sezone je postalo jasno, da bo v F1 prišlo enajsto moštvo, v kolikor Stoddart ne bo prodal svojega, in namesto da bi se soočil z izgubo pomembnega TV denarja in neizogibnemu zaprtju moštva, je raje moštvo prodal Red Bullu. Moštvo je dobil novo ime – Scuderia Toro Rosso.

Minardijevo ime je kljub temu ostalo v dirkanju. Giancarlo Minardi je leta 2006 vodil moštvo v seriji International 3000 Championship in se leta 2007 preselil v GP2, medtem ko je Stoddart v tekmovanju Champ Car kupil moštvo HVM-CTE in ga preimenoval v Minardi Team USA.