Društvo navijačev - Tifosi Club

Meni

Vsebina
Formula 1
Ferrari
Spletne igre
Tifosi Club
F1 iz papirja
Kotiček Mirana Ališiča
Slavkotov kotiček
Byrkusov kotiček

Zadnji člani

Uporabniško ime Pridružen

goarpgart 21 Maj

RaissaloRuh 10 Maj

RayleneReos 22 Apr

Pinballerlb 13 Apr

BypeBypepig 09 Apr

kisklavekab 06 Apr

ovd5g6bi 01 Apr

otx2x5la 17 Mar

Uporabniki z največ prispevki

Uporabniško ime Prispevkov

omahens 1312

forza_ferrari 566

cevljarcek_#1 384

Klemzi 382

Schumi boy 324

byrkus 231

Undertaker 201

slavko 198

Naključni član

IIklemenII

Pridružen:06.12.2006
Sporočil:0

Kdo je online

Skupaj:1

Registriranih:1
Skritih:0
Gostov:0

Registrirani uporabniki: Google [Bot]

Legenda :: Administratorji, Globalni moderatorji

Dodajte povezavo

Za povezavo na našo spletno stran Društvo navijačev - Tifosi Club uporabite naslednjo HTML kodo:

Ekipa

Administratorji

GreX

Nine

omahens

Moderatorji

Ferrari Rozika

Klemzi

Nine

SaLO

Schumi boy

cevljarcek_#1

forza_ferrari

nhina

yessy

McLaren

Bruce McLaren je bil prav toliko inženir kot dirkač. Ob vožnjah v Coopru je postal prav slabe volje, saj ni smel biti udeležen v procesu dizajniranja. Kot odgovor je ob koncu leta 1963 odprl podjetje Bruce McLaren Motor Racing ter znotraj tega moštva v seriji Tasman nastopal s Cooprom T70. Avto je bil pozneje modificiran in spremenjen v športni dirkalnik \'Zerex Special\', s katerim je v Ameriki nastopal Roger Penske.

Prvi dejanski McLarnov avto je bil M1, ki je bil športni dirkalnik CanAm z Oldsmobilovim motorjem, ki je prvič peljal leta 1964, v proizvodnjo ga je pa spravilo podjetje Trojan. Tekom leta 1965 je McLaren zaposlil oblikovalca Robina Herda, ki je za gumarsko podjetje Firestone zgradil svoj prvi enosedežnik. Omenjeni testni avto je bil zgrajene iz letalskega materiala, izdelanega iz vezanega lesa in aluminijastih plošč, ki je nosil ime Malit. Prvi avto je nosil Oldsmobilov motor V8, leta 1966 pa je nastala še verzija za Formulo 1 z motorji Ford ali Serenissima. Nobena verzija ni bila preveč uspešna.

McLaren je bil pozneje udeležen v Fordovem programu športnih dirkalnikov, kljub temu pa je izdelal enosedežnega M3, s katerim so vozili gorske dirke ter Formulo Libre, pozneje pa je postal snemalni avto za snemanje filma Grand Prix, v katerem sta igrala James Garner in Yves Montand.

McLarnovi uspehi v CanAmu so se začeli leta 1966 z modelom M6A, McLaren in Denny Hulme pa sta dobila pet od prvih šestih dirk CanAm ter serijo končala na prvem in drugem mestu. Istega leta je podjetje proizvedlo dirkalnika M4A, katerega je vozil sam McLaren, drugi podoben dirkalnik pa je v moštvu Johna Coombsa vozil Piers Courage. B verzija istega avta se je v F1 pojavila z motorjem BRM, pozneje pa se je pojavil še novi M5A z razvojnim motorjem BRM V12.

Prihod Cosworthovega motorja DFV na prosto tržišče leta 1968 je Herdu omogočil dizajn novega avta, rezultat je bil M7. McLaren je z njim prišel do zmag na Race of Champions ter VN Belgije, medtem ko je Hulme dobil dirke International Trophy, VN Italije ter VN Kanade. Oba voznika sta v CanAmu nadaljevala svojo dominanco, McLarnovi avti pa so zasedli pet od prvih šestih mest končne lestvice.

Leta 1969 so vozili z različnimi verzijami dirkalnika M7. M7B je kupil Colin Crabbe, za katerega je vozil Vic Elford; M7C je večino leta uporabljal sam McLaren. Moštvo je razvilo tudi M9A s pogonom na vsa kolesa, katerega je na VN Velike Britanije vozil Derek Bell. M10 je bil dirkalnik Formule 5000.

Pred sezono 1970 je moštvo z dirkalnikom M15 načrtovalo vstop v Indycar, razen tega so za F1 imeli M14, predelan M10 za F5000 ter prenovljen M8 za CanAm. Obeti so bili dobri; žal pa je McLaren junija umrl med testiranji enega od M8 v Goodwoodu kmalu zatem, ko je Hulme v Indianapolisu med nesrečo na testiranjih utrpel resne opekline dlani.

Teddy Mayer je prevzel kontrolo nad moštvom, s čemer je podjetje ostalo na trdnih nogah. Gordon Coppuck je izdelal dirkalnik M16 za Indycar, Ralph Bellamy se je podpisal za M19 za F1 ter prenovljene verzije dirkalnikov CanAm ter F5000. Uspehi so se kljub McLarnovi smrti nadaljevali. Hulme je osvojil prvenstvo CanAm, John Cannon je postal prvak F5000, vendar pa zmag v Indycaru in F1 ni bilo.

Leta 1972 sta Hulme in Peter Revson nastopala v dirkalnikih M19 v barvah Yardley, Hulme je istega leta zmagal na VN Južne Afrike. Dvojica je tekmovala tudi v CanAmu, kjer je Revson prišel do naslova prvaka, David Hobbs pa je zmagal v F5000. Prenovljeni M16 je končno začel zmagovati tudi v Indycaru, za to je bil zaslužen Mark Donohue v moštvu Rogerja Penskeja. Moštvo je nastopalo celo v F2, kjer je njihov dirkalnik vozil obetavni Jody Scheckter.

McLaren je do pravih zmag v F1 prišel šele takrat, ko je Coppuck dokončal svojega M23. Hulme je zmagal na Švedskem, Revson pa v Veliki Britaniji in Kanadi. V CanAmu so končno doživeli poraz s strani Porscheja 917, zato pa so zablesteli v Indycaru. Donohue je zmagal v Indianapolisu, zmage pa sta prispevala tudi Gary Bettenhausen in Roger McClusky.

Leta 1974 so moštvo F1 razdelili na dva dela. Teddy Mayer se je vrnil iz Amerike ter vodil moštvo Marlboro Texaco (Emerson Fittipaldi ter Hulme), medtem ko je Phil Kerr vodil moštvo Yardley McLaren, v katerem je do hude nesreče vozil Mike Hailwood. Slednjega je pozneje zamenjal Hobbs, še pozneje pa Jochen Mass. Ob koncu leta je Fittipaldi moštvu privozil prvi naslov svetovnega prvaka F1, v Ameriki pa je McClusky prišel do naslova prvaka USAC.

Hulme, ki je bil dolga leta stalnica moštva, se je ob koncu sezone upokojil, njegovo mesto je zasedel Mass. Fittipaldi se je za naslov svetovnega prvaka boril z Nikijem Laudo ter prišel do dveh zmag, medtem ko je Mass zmagal na zloglasni skrajšani dirki v Španiji. Ferrari je bil takrat občutno boljši dirkalnik in ob koncu leta je Fittipaldi oznanil, da se seli k moštvu Copersucar, katerega je vodil njegov brat Wilson. Mclaren je na njegovo mesto posadil Jamesa Hunta, ki je s prenovljenim M23 po spletu okoliščin prišel do naslova svetovnega prvaka. Istega leta je Johnny Rutherford zmagal v Indianapolisu, a za malenkost zgrešil naslov USAC. Hunt je v sezoni 1977 s še enkrat prenovljenim M23 pogumno branil naslov svetovnega prvaka, v Ameriki pa je Tom Sneva osvojil prvenstvo USAC. Massa je leta 1978 zamenjal francoski up Patrick Tambay, vendar pa novi M26 ni bil konkurenčen in McLaren je zmage dosegal le v Ameriki, pa tudi tam je Rutherford slavil le dvakrat. Podobna zgodba se je ponovila leta 1979. Dirkalnik F1 M28 je bil še en od zgrešenih in niti Tambay niti novinec John Watson nista mogla z njim narediti kaj dosti. Novejši M29 je bil le malenkost boljši. Ob koncu leta je McLaren izstopil z ameriške scene ter se popolnoma posvetil izključno F1.

Sezono 1980 so začeli z novo verzijo M29, sredi sezone pa so pohiteli z novim M30. Watsonu se je pridružil Alain Prost, vendar je moštvo sredi sezone doživelo padec forme in septembra je Marlboro organiziral združitev McLarnovega moštva z ekipo Project 4 Racing Rona Dennisa, ki je v Marlborovih barvah nastopala v F2. Dennis je ob Mayerju postal solastnik novega McLaren International. Gordon Coppuck je odšel k Marchu, na mesto tehničnega direktorja je prišel John Barnard. Ob koncu leta je Prost prekinil svojo pogodbo ter šel k Renaultu. Barnard je medtem izdelal dirkalnik MP4/1 – prvi dirkalnik F1 iz kompozitnih materialov – Dennis pa je v moštvo ob Watsona privabil Italijana Andreo de Cesarisa, ki je užival podporo Marlbora. Prihod novega dirkalnika je Watsonu omogočil zmago na VN Velike Britanije, medtem ko je imel de Cesaris vrsto nesreč. Ob koncu sezone je Dennis prepričal upokojenega svetovnega prvaka Nikija Laudo k vrnitvi ob Watsonu. Dirkalnik MP4/1 so predelali v verzijo B. Lauda je zmagal v Long Beachu ter Brands Hatchu, Watson pa je slavil v Belgiji ter Detroitu. Watson je prvenstvo končal na drugem mestu, na katerem je McLaren končal tudi med moštvi. Ob koncu leta sta Teddy Mayer in Tyler Alexander zapustila moštvo.

Dennis je nato prepričal Mansoura Ojjeha iz podjetja TAG, da financira razvoj turbo motorja Porsche. Lauda in Watson sta sezono začela s Fordovimi motorji, Watson je slavil v Long Beachu. Turbo motorji so se pojavili šele jeseni in v začetku niso bili preveč zanesljivi. Preko zime je Watsona zamenjal povratnik Prost, Barnard pa je svoj oblikovalski koncept nadgradil v dirkalnik MP4/2. Sezona 1984 je bila izjemno uspešna, oba voznika sta si razdelila kar 12 zmag ter se za naslov svetovnega prvaka borila tako rekoč brez zunanje konkurence. Na koncu je bil Avstrijec boljši za pol točke. Do tistega trenutka je šlo za najbolj dominantno predstavo v sodobni zgodovini dirkanja. Na koncu leta je Mansour Ojjeh odkupil 60% vrednosti moštva, preostalih 40% je obdržal Dennis.

Naslov prvaka 1985 je končno pripadel v Prostove roke, McLaren pa je drugič zapored postal tudi moštveni prvak. Na koncu leta se je Lauda dokončno upokojil. Zamenjal ga je Finec Keke Rosberg, in medtem ko je Prost prišel do drugega zaporednega naslova prvaka, je Rosberg doživljal skromno sezono in se je po koncu leta upokojil, s čimer je pred letom 1987 naredil prostor za Stefana Johanssona. Prost je tudi v novi sezoni prišel do zmag, vendar je konkurenčnost paketa počasi začela padati. Po koncu sezone se je Barnard preselil k Ferrariju.

Pred sezono 1988 je McLaren sprejel novo partnerstvo s Hondo in v sezono 1988 vstopil s Prostom ter Ayrtonom Senno. Senna je z osmimi zmagami prišel do naslova, medtem ko je Prost s sedmimi končal kot drugi. Moštvo bi lahko prišlo do vseh zmag v sezoni, v kolikor se Senna nekaj krogov pred koncem dirke v Monzi ne bi zapletel z zaostalim Jeanom-Louisom Schlesserjem. Takrat je dvojno zmago dosegel Ferrari.

Leta 1989 so se vrnili na atmosferske motorje, kar pa razmerij moči ni pretirano spremenilo. Senna je z novim Hondinim motorjem V10 prišel do šestih zmag. Prost je slavil \'le\' štirikrat, vendar je po kontroverznem trčenju v Suzuki prišel do svojega tretjega naslova svetovnega prvaka. Prost je zatem odšel k Ferrariju, Senni pa se je pridružil Gerhard Berger. Leta 1990 je Senna dosegel šest zmag ter še tretji zaporedni moštveni naslov svetovnega prvaka.

Leta 1991 je Honda prešla na nov motor RA121E V12, Neil Oatley pa je izgotovil dirkalnik MP4/6. Za volani sta ostala Senna in Berger, skupaj sta osvojila osem zmag. Sedem jih je prispeval Senna, ki je s tem tretjič postal svetovni prvak, McLaren pa je v moštvenem boju v zaključku sezone premagal Williamsa.

Tudi leta 1992 ni prišlo do spremembe vozniške zasedbe, vendar je sedaj konkurenca postala premočna. Senna je zmagal le v Monaku, Madžarski in Italiji, medtem ko je Berger dobili dirki v Kanadi in Avstraliji. Senna je prvenstvo končal na četrtem mestu, McLaren je bil med moštvi drugi. Ob koncu leta je Honda oznanila svoj odhod iz Formule 1. Septembra je v Monzi Dennis napovedal, da se bo Senni leta 1993 pridružil Američan Michael Andretti, saj se je Berger že predhodno odločil za selitev k Ferrariju, kjer je še vedno delal John Barnard.

Novembra 1992 je Dennis podpisal pogodbo o uporabi kupljenih motorjev Ford HB, potem ko so pogovori o odkupu Ligierovega paketa Renaultovih motorjev V10 padli v vodo. Motorjem so dodali elektronski nadzor TAG, decembra 1992 pa je Andretti na prvih testih še vedno vozil s Hondinimi motorji.

Februarja 1993 so v Wokingu predstavili dirkalnik MP4/8 ter razkrili tričlansko vozniško zasedbo: Ayrton Senna, Michael Andretti in Mika Häkkinen. Finec je opravil večino testnega dela ter dirkal le na zadnjih treh dirkah sezone, potem ko so Andrettija odpustili. Predvsem zahvaljujoč aktivnemu vzmetenju je celoten paket deloval bolje kot so pričakovali, Senna pa je prišel do petih zmag. Po koncu leta je odšel k Williamsu.

McLaren se je po sezoni pogajal s Chryslerjem glede uporabe Lamborghinijevih motorjev V12, na koncu so pa v zadnjem trenutku podpisali pogodbo s Peugeotom. Vozila sta Häkkinen in Martin Brundle, rezultati pa so bili za uspehov vajeno moštvo relativno skromni. Ob koncu leta se je Dennis izmazal iz pogodbe ter se povezal z Mercedes-Benzom.

V tem času se je McLaren začel vračati tudi k športnim dirkalnikom z dirkaško verzijo svojega cestnega McLarna F1. Program je bilo zelo uspešen – McLaren je postal dominantna sila GT dirk, razen tega so leta 1995 Yannick Dalmay, JJ Lehto in Masanori Sekija že v prvem poskusu zmagali na dirki za 24 ur Le Mansa. Program F1 pa še zdaleč ni bil tako uspešen. Sezona se je začela s katastrofalnim povratkom Nigela Mansella, ki je svoj debi prestavil, ker naj novi MP4/10B ne bi bil dovolj širok zanj! Ko se je končno pojavil, je razočaral na celi črti in Mark Blundell ga je zamenjal že po dveh neuspelih nastopih. Na zadnji dirki sezone v Adelaide je Häkkinen doživel hudo nesrečo ter utrpel zlom lobanjskega dna.

Leta 1996 se je medtem ozdravljenem Häkkinenu pojavil David Coulthard, a rezultati so bili še naprej dokaj povprečni. Ob koncu leta je Marlboro odšel iz moštva, s čimer je končal 23-letno sodelovanje z moštvom. Dennis je kmalu zatem podpisal novo veliko sponzorsko pogodbo s cigaretno znamko West, leta 1997 pa so dirkalniki nastopali v srebrni barvi, značilni za Mercedes. Moštvo je končno prišlo do nekaj zmag – dirkalniki so bili hitri, a ne preveč zanesljivi. Na zadnji dirki sezone je po trčenju med Schumacherjem in Villeneuvom Häkkinen končno prišel do svoje prve zmage, naslednja pa je sledila že na prvi dirki sezone 1998. Zatem je Finec prevzel pobudo v moštvu ter v letih 1998 in 1999 osvojil dva vozniška naslova svetovnega prvaka. McLaren je razen tega leta 1998 osvojil tudi moštveni naslov, medtem ko ga je leta 1999 premagal Ferrari. Sredi leta 1999 je postalo znano, da bo koncern Daimler Chrysler AG prevzel 40% lastniški delež moštva – 30% od Ojjeha ter 10% od Dennisa. Pogodba je vsebovala tudi načrte o izdelavi novega cestnega športnika z imenom Mercedes SLR, ki bi naj šel v proizvodnjo leta 2003.

V letih 2000 in 2001 McLaren ni našel pravega koraka proti vedno boljšemu Ferrariju, in ob koncu leta 2001 je Häkkinen odšel v pokoj, zamenjal ga je mlajši rojak Kimi Räikkönen. A težave so se le nadaljevale. Ferrari je leta 2002 povsem zavladal, sredi sezone pa je McLaren na mesto glavnega oblikovalca postavila Mika Coughlana, ki bi naj zagotovil boljši avto. Kljub vsemu pa sta bili sezoni 2003 in 2004 precej živčni. Leta 2005 je moštvo izdelalo impresivni dirkalnik MP4/20, Räikkönenu pa se je pridružil Juan Pablo Montoya. Finec je bil resen kandidat za naslov svetovnega prvaka, katerega pa je na koncu izgubil predvsem zaradi slabe zanesljivosti njegovega avta, hkrati pa Montoya konkurentom ni vzel dovolj točk. Ob koncu leta je moštvo izgubilo tehničnega direktorja Adriana Neweya, ki je odšel k Red Bullu. Tekom sezone 2006 je sledila cela vrsta sprememb tehničnega osebja, sezona pa je bila precej slaba in v njej sploh niso prišli do nobene zmage. Sredi leta je Montoya odšel v NASCAR, Räikkönen pa je objavil, da se seli k Ferrariju.

McLaren je sezono 2007 začel z dvakratnim svetovnim prvakom Fernandom Alonsom, z dolgoročno pogodbo z Vodafonom, ter predvsem z obetavnim novincem Lewisom Hamiltonom. Sezona s eje začela izvrstno, kmalu pa se je sprevrgla v nočno moro. Alonso se ni uspel vključit v moštvo, Hamilton pa se je izkazal za tako dobrega, da je Alonso navidez izgubil nadzor nad svojim statusom. Sredi leta pa se je moštvo vpletlo v vohunski škandal, potem ko so pri glavnem oblikovalcu Miku Coughlanu našli večjo število Ferrarijevih dokumentov. McLaren je posledično dobil kazen 100 milijonov ameriških dolarjev ter izgubil vse svoje točke v seštevku moštvenega prvenstva. Ob koncu leta sta oba voznika ostala brez naslova svetovnega prvaka, ter na skupnem drugem mestu le za točko zaostala za Räikkönenom v Ferrariju. Alonso se je pozneje vrnil k Renaultu, od tam pa je k srebrnim prišel Finec Heikki Kovalainen.

Leta 2008 se je pokazalo, da McLaren za zmage ne potrebuje Ferrarijevih dokumentov. Hamilton je odpeljal podobno sezono kot 2007, medtem ko je Kovalainen doživel prav neverjetno serijo slabših rezultatov, ki so bili predvsem posledica spleta okoliščin, na katere sam ni imel nobenega vpliva. Sezona se je na zadnji dirki sezone končala prav infarktno, saj je Hamilton do rešilnega petega mesta prišel šele 800 metrov pred koncem dirke, potem ko je v dežnih pogojih prehitel Tima Glocka v Toyoti, ki je v vedno slabših pogojih tvegal na gumah za suho stezo. Kovalainen je za tolažbo dobil dirko na Madžarskem, sicer pa sezono končal na sedmem mestu. McLaren je tokrat svoje točke smel obdržati, a je bil Ferrari vseeno nekoliko močnejši.

Pred sezono 2009 ostajata Hamilton in McLaren ena glavnih kandidatov za naslov svetovnega prvaka.