Društvo navijačev - Tifosi Club

Meni

Vsebina
Formula 1
Ferrari
Spletne igre
Tifosi Club
F1 iz papirja
Kotiček Mirana Ališiča
Slavkotov kotiček
Byrkusov kotiček

Zadnji člani

Uporabniško ime Pridružen

goarpgart 21 Maj

RaissaloRuh 10 Maj

RayleneReos 22 Apr

Pinballerlb 13 Apr

BypeBypepig 09 Apr

kisklavekab 06 Apr

ovd5g6bi 01 Apr

otx2x5la 17 Mar

Uporabniki z največ prispevki

Uporabniško ime Prispevkov

omahens 1312

forza_ferrari 566

cevljarcek_#1 384

Klemzi 382

Schumi boy 324

byrkus 231

Undertaker 201

slavko 198

Naključni član

leneamubrer

Pridružen:22.3.2009
Sporočil:0

Kdo je online

Skupaj:1

Registriranih:1
Skritih:0
Gostov:0

Registrirani uporabniki: Google [Bot]

Legenda :: Administratorji, Globalni moderatorji

Dodajte povezavo

Za povezavo na našo spletno stran Društvo navijačev - Tifosi Club uporabite naslednjo HTML kodo:

Ekipa

Administratorji

GreX

Nine

omahens

Moderatorji

Ferrari Rozika

Klemzi

Nine

SaLO

Schumi boy

cevljarcek_#1

forza_ferrari

nhina

yessy

Martini

»Tico« Martini je svoj prvi dirkalnik zgradil na Jerseyju leta 1962. Šlo je za dirkalnik za gorske dirke z motociklističnim motorjem, s katerim je kar sam odpeljal dirko v Boulay Bayu. Tam je srečal Billa Knighta, ki je na stezi Magny-Cours vodil dirkalno šolo Jima Russella. Leto zatem se je Martini preselil v Magny-Cours ter tam skrbel nad šolskimi dirkalniki, hkrati pa je pripravljal floto šolskih avtov F3. Na ta način je lahko tudi sam vozil, ko je le imel priložnost za to. Leta 1965 je Knight prevzel šolo in jo preimenoval v Winfield. Leta 1968 je Martini izdelal dirkalnik Formule 3 z oznako MW3, oznaka MW je bila okrajšava za Martini-Winfield. Etienne Vigoureux je z njim pod okriljem moštva Winfield Racing nastopal na francoski F3. Obstajal je tudi MW2 v dirkah Formule Ford. Leta 1969 je Martini dirkalnik MW2 pretvoril v Formulo Renault, uspeh je bil takojšen. Jean-Luc Salomon, Jimmy Mieuset in Jacques Foucteau so s tem avtom dobili prve štiri dirke sezone, pozneje pa je zmago dosegel tudi Roland Trolle. Končni naslov pa je kljub vsemu dosegel Dennis Dayan iz moštva Grac. Leta 1970 pa več ni bilo nobenega dvoma: Francois Lacarrau je postal prvak pred Jacquesom Coulonom, oba sta vozila Martinije. Tekom naslednjega desetletja je na 280 dirkah Formule Renault Martini dosegel kar 200 zmag.

V Formuli 3 je bil napredek počasnejši, a Jacques Laffite je začel leta 1969 v MW4 dosegati lepe rezultate, leta 1970 pa je bil Salomon v MW5 v sami špici, medtem ko je Mieusset kazal dobre vožnje v starejšem MW3. Žal je junija 1970 Salomon v nesreči v Rouenu izgubil življenje. Moštvo se je naslednjič pojavilo šele jeseni, Jean-Pierre Jassaud pa je v Nogaru prišel do prve Martinijeve zmage F3. Leta 1971 so dirkalniki dobili oznako MW7, katere so vozila številna moštva, šele leta 1973 pa je Laffite prišel do prvega naslova F3 z dirkalnikom MK12 – MK je sedaj pomenilo Martini Knight. Ko so v Franciji ukinili Formulo 3, se je Martini podal v Formulo 2. Elf je prispeval sponzorstvo, Schnitzer je dobavljal motorje BMW, Hugues de Chaunac pa je vodil moštvo, v katerem je Jacques Laffite za volanom dirkalnika MK16 prišel do šestih zmag ter tudi do končnega naslova. Leta 1976 sta uspešno vozila René Arnoux in Patrick Tambay, Arnoux je leta 1977 Martiniju privozil še en naslov evropskega prvaka F2.

Leta 1978 se je Martini odločil zgraditi svoj prvi dirkalnik F1 z oznako MK23, ki ga je poganjal Cosworthov motor DFV, sponzorstvo pa so prispevali Elf, RMO in Silver Match. Za voznika so določili Arnouxa, vendar pa avto ni imel ground effecta in je bil precej nekonkurenčen. Moštvo se v Južni Afriki in Monaku ni uspelo kvalificirati na dirko, zato pa je Arnoux startal v Belgiji ter na koncu končal na devetem mestu. Vozil je še na treh dirkah, a je zaradi pomanjkanja sponzorskih sredstev moštvo kmalu zatem iz F1 tudi odšlo.

Martini je leta 1979 vrnil udarec z neverjetnim uspehom Alaina Prosta, ki je v Martiniju MK27 v Evropskem prvenstvu F3 na enajstih dirkah prišel do sedmih zmag ter prepričljivo osvojil naslov prvaka. Podjetje je v F3 zmagovalo vse do konca 1980-ih ter se v letih 1983-84 vrnilo v F2. V drugi sezoni je Michel Ferte končal na tretjem mestu v skupnem seštevku, brez da bi prišel do ene same zmage.

Tico Martini je uspešno gradil šasije Formule Renault do leta 2004, ko je podjetje prodal Guyu Ligieru ter se pozneje vnovič podal izključno v F3.