Društvo navijačev - Tifosi Club

Meni

Vsebina
Formula 1
Ferrari
Spletne igre
Tifosi Club
F1 iz papirja
Kotiček Mirana Ališiča
Slavkotov kotiček
Byrkusov kotiček

Zadnji člani

Uporabniško ime Pridružen

goarpgart 21 Maj

RaissaloRuh 10 Maj

RayleneReos 22 Apr

Pinballerlb 13 Apr

BypeBypepig 09 Apr

kisklavekab 06 Apr

ovd5g6bi 01 Apr

otx2x5la 17 Mar

Uporabniki z največ prispevki

Uporabniško ime Prispevkov

omahens 1312

forza_ferrari 566

cevljarcek_#1 384

Klemzi 382

Schumi boy 324

byrkus 231

Undertaker 201

slavko 198

Naključni član

tadj

Pridružen:20.3.2009
Sporočil:0

Kdo je online

Skupaj:1

Registriranih:1
Skritih:0
Gostov:0

Registrirani uporabniki: Google [Bot]

Legenda :: Administratorji, Globalni moderatorji

Dodajte povezavo

Za povezavo na našo spletno stran Društvo navijačev - Tifosi Club uporabite naslednjo HTML kodo:

Ekipa

Administratorji

GreX

Nine

omahens

Moderatorji

Ferrari Rozika

Klemzi

Nine

SaLO

Schumi boy

cevljarcek_#1

forza_ferrari

nhina

yessy

March

Leta 1969 so ustanovili March Engineering. Glavni cilj organizacije je bil postati uspešen proizvajalec dirkalnikov, v katere bi lahko privatniki vstavili motorje Cosworth DFV in menjalnike Hewland. Štiri ustanovitelji, Max Mosley (M), Alan Rees (AR), Graham Coaker (C) in Robin Herd (H), so bili zadolženi vsak za svoje področje. Mosley je skrbel nad komercialno platjo posla, Herd je skrbel za dizajn, Rees je vodil Marcheva dirkaška moštva, Coaker pa je skrbel nad proizvodnjo. Leta 1969 je podjetje zgradilo prvi dirkalnik Formule 3, že leta 1970 pa so se podali v Formulo 1 ter svoje šasije 701 (ki sta jih dizajnirala Herd in Peter Wright) dobavljala Tyrrellu (Jackie Stewart in Johnny Servoz-Gavin) ter moštvu Antique Automobiles (Ronnie Peterson). Razen tega je tovarna nastopala z dvema dirkalnikoma v barvah STP (Jo Siffert in Chris Amon), medtem ko se je občasno pojavljal avto Andyja Granatellija, prav tako v barvah STP. Stewart je Marchu na marčevskem Race of Champions privozil prvo zmago v Formuli 1, mesec dni pozneje je zmago ponovil še na VN Španije, ki je štela za Svetovno Prvenstvo. Amon je teden dni pozneje zmagal na International Trophyju v Silverstonu, s čemer je March kar iznenada postal en glavnih favoritov za svetovno prvenstvo. Vendar so se s tem zmage tudi končale, do konca sezone pa so dosegli le še štiri četrta mesta – dve za Amona ter dve za Stewarta.

Moštvo je izdelalo tudi dirkalnik F2 za moštvo Malcolm Guthrie Racing ter še nekaj privatnikov, a je bila konkurenca zelo močna in zmag ni bilo. Marchi so se pojavili tudi v Formuli 3, FF1600 in celo Can-Amu, a brez večjih uspehov. Ob koncu prvega leta je Coaker zapustil tovarno.

Pred letom 1971 sta Geoff Ferris in Frank Costin izdelala nenavadnega 711, ki je imel na vrhu nosa postavljeno krilo v obliki pladnja. Petersonu se je pridružil Alex Soler-Roig, medtem ko sta tretji dirkalnik z motorjem Alfa Romeo vozila Nanni Galli in Andrea de Adamich. Frank Williams je v svojem moštvu nastopal z dvema avtoma za Henrija Pescarola in celo serijo samoplačnikov. V tem letu zmag ni bilo, a štiri druga mesta so vseeno zadostovala za končno drugo mesto Ronnieja Petersona, ki pa je zbral le dobro polovico točk svetovnega prvaka Jackieja Stewarta. V Formuli 2 je Peterson v tovarniškem 712M dominiral sezono, prišel je do petih zmag in naslova Evropskega prvaka F2. S privatnimi dirkalniki sta zmage dosegla tudi Dieter Quester (z motorjem BMW) in Mike Beuttler v moštvu Clarke-Morduant. Istega leta je moštvo Toma Wheatcrofta z Rogerjem Williamsonom z Marchem 713 osvojil naslov britanskega prvaka F3.

Ob koncu leta je moštvo izgubilo še drugega ustanovitelja, saj je Alan Rees odšel k Shadowu.

Sezona 1972 je bila zadnja z STP in ni bila uspešna. Tovarniške dirkalnike sta vozila Peterson in Niki Lauda, medtem ko sta pri Williamsu vozila Pescarolo in Carlos Pace, medtem ko se je Beuttler pojavljal v moštvu Clarke-Morduant. Rolf Stommelen je vozil predelani dirkalnik Eifelland, ki je prav tako baziral na Marchu. Avte so med sezono dvakrat modificirali, a edino opazno uvrstitev je s tretjim mestom na Nürburgringu privozil Peterson.

Sezona 1973 se je izkazala za najnižjo točko Marcha v Formuli 1. Brez denarja STP se je tovarniško moštvo znašlo v finančnih težavah, Jean-Pierre Jarier je vozil v avtu brez sponzorskih oznak. Beuttler je nadaljeval v starem avtu, medtem ko je Lord Hesketh za Jamesa Hunta kupil novi avto, David Purley pa je vozil Marcha znotraj svojega moštva Lec. Ko se je Jarier odločil koncentrirati v F2, je Tom Wheatcroft plačal tovarniškemu moštvu, ki je sprejelo Rogerja Williamsona. Na Nizozemskem je prišlo do katastrofalne ognjene nesreče, v kateri je umrl Williamson. Jarier se je vrnil, a od vseh voznikov se je najbolj izkazal Hunt v avtu, ki ga je modificiral Harvey Postlethwaite.

V Formuli 2 je March začel ekskluzivno pogodbo za uporabo motorjev BMW in Jarier je z lahkoto osvojil naslov prvaka, medtem ko sta do zmag prišla tudi Vittorio Brambilla in Jacques Coulon v privatnih moštvih.

Leta 1974 sta Patrick Depailler in Hans Stuck dosegla skoraj vse zmage v F2, nato pa je prišlo do velikega francoskega navala, zaradi katerega je March v F2 do naslednjega naslova prišel šele leta 1978 z Brunom Giacomellijem. Nadaljnje naslove sta leta 1979 osvojila Marc Surer ter leta 1982 Corrado Fabi. Od leta 1983 naprej več March ni nastopal s tovarniškim moštvom, temveč je šasije le dobavljal privatnikom, koncentrirali so se pa na pol-tovarniško moštvo Onyx. Na japonski sceni je March v Formuli 2000 v začetku 1970-ih prišel do treh zaporednih naslovov, sredi 1980-ih pa je prevladal Satoru Nakadžima v moštvu Heores Racing, ki je osvojil tri zaporedne naslove japonskega prvaka F2.

V Formuli Atlantic so Marcheve šasije osvojile naslov britanskega prvaka v letih 1972, 1973 in 1974 z vozniki Billom Gubelmannom, Colinom Vandervellom in Jimom Crawfordom. Obstajal je tudi vzporedni uspeh v Formuli 3: Brian Henton je postal britanski prvak leta 1974, Gunnar Nilsson leta 1975, Giacomelli leta 1976 in Stephen South prav tako leta 1976. Zadnji Marchev naslov britanskega prvaka F3 je leta 1979 privozil Chico Serra v moštvu Project 4 Rona Dennisa.

Na evropski sceni je Piercarlo Ghinzani leta 1979 Marchu privozil prvi evropskega prvaka, čemur je leta 1980 sledil Michele Alboreto ter leta 1981 Mauro Baldi, v 1990-ih pa je Marcha povsem povozil Ralt.

Praktično edina formula, kjer March nikdar ni zares uspel, je bila Formula 1. Leta 1974 sta tovarniško moštvo zastopala Hans Stuck v barvah Jägermeistra ter Vittorio Brambilla v barvah Beta. Leta 1975 je Brambilla ostal v moštvu ter presenetil z zmago v Avstriji. Drugi avto je vozila vrsta privatnikov, med katerimi je bila tudi Lella Lombardi. Leta 1976 se je Peterson vrnil v moštvo, katerega je sedaj podpiral First National City Bank. Brambilla se je vrnil v drugi avto, medtem ko je neodvisno moštvo March Engines vozilo s Stuckom in Arturom Merzariom, ki je pozneje odšel k Wolf-Williamsu. Peterson je v Monzi dosegel tretji in zadnjo zmago Marcha v F1, a je v tisti sezoni ob tej zmagi osvojil le še eno točko.

Sezona 1977 je bila zadnja Marcheva v F1, Ian Scheckter (Rothmans) in Alex Ribeiro (Hollywood) pa nista dosegla videnjših rezultatov. Frank Williams je za Patricka Neva vozil s starejšim avtom, tekom leta pa je bilo še nekaj drugih privatnih voznikov. Ob koncu leta sta Herd in Mosley ugotovila, da nadaljevanje v F1 več nima nekega resnega smisla. Moštvo je odkupil lastnik tovarne ATS Günther Schmid, Mosley pa je odšel iz podjetja ter se posvetil poslom v organizaciji FOCA.

Do leta 1980 je bilo moštvo v velikih težavah, v F2 in F3 pa je v ospredje prišel Ralt. Herd se je odločil podati na ameriški trg in je načrtoval dirkalnike Indycar ter IMSA GTP. Osnovne načrte je izvedel Gordon Coppuck, ki je prišel od McLarna, nato pa so ga preselili na mesto vodje programa F2, njegovo delo pa je prevzel mladi novinec Adrian Newey. March 81C je leta 1981 zmagal dvakrat, leta 1982 petkrat, leta 1983 pa sedemkrat – vključno s 500 miljami Indianapolisa. Zmage v Indianapolisu so sledile tudi v letih 1984 do 1987, Al Unser in Bobby Rahal pa sta v letih 1985 in 1986 osvojila prvenstvo CART. V IMSA je dirkalnik March-Porsche 83G Ala Holberta pripeljal do naslova prvaka 1983, leta 1984 pa so Sarel van der Merwe, Tony Martin in Graham Duxbury zmagali na 24 urah Daytone, Randy Lanier pa je postal prvak IMSA.

Leta 1981 se je Herd znova vrnil v Formulo 1 s skupnim projektom Marcha in podjetja RAM, ki je imelo sedež v nekdanji Marchevi tovarni. Avto je sprva vozil Eliseo Salazar, ki pa je odšel in ga je nasledil Derek Daly. Marcheva udeležba pa je bila kratkotrajna, RAM pa je pozneje za modifikacijo dirkalnika najel mladega Adriana Reynarda.

Leta 1985 se je Formula 2 pretvorila v Formulo 3000, kar je prineslo nove uspehe. Christian Danner je v Marchevi šasiji postal prvi prvak nove serije, sledila sta mu leta 1986 Ivan Capelli ter leta 1987 Stefano Modena. Leta 1988 pa so se pojavile nove šasije Reynard, ki so Marchevemu tržišču zadale hud udarec.

Na višku uspehov v tekmovanju CART je Herd leta 1986 uvrstil March na londonsko borzno hišo. Sprejel je nov program Formule 1, Coppuck pa je oblikoval dirkalnik 871 s Fordovim motorjem, ki ga je sponzoriral Leyton House, vozil pa Ivan Capelli. Avgusta se je Newey vrnil k Marchu in za Capellija ter Mauricia Gugelmina zasnoval novega March-Judd 881. Avto je bil presenetljivo uspešen in je osvojil 21 točk.

Vendar pa je bil March v težavah. V poskusu obvladovanja tržišča je odkupil podjetje Ralt, vendar je Reynard prevzel pobudo, program CART pa je začel bledeti. Herd je sestopil z vodilnega mesta in operacijo prepustil industrialcu Johnu Cowenu, ki se je odločil, da mora podjetje pridobiti več financ, če hoče preživeti. Proizvodnjo so skrčili na dobavo šasij Wildcat za ameriške dirkaške serije. Podjetje je svojo operacijo CART omejilo zgolj na moštva z motorji Porsche in Alfa Romeo, a noben od teh ni bil posebno uspešen. Na začetku leta 1989, ko je Cowen resno razmišljal tudi o objavi stečaja, je šef Leyton Housa Akira Akagi odkupil operaciji Formule 1 in F3000 ter Marchev vetrovnik. Ob koncu leta je Herd zapustil March.

Leta 1999 se je Herd povezal z nekdanjim šefom moštva Onyx Mikom Earlom ter objavil načrte o novem moštvu March F1. Potrebnega denarja jim ni uspelo pridobiti, jeseni so pa v tekmovanju Indy Racing League ustanovili moštvo March Indy International.