Društvo navijačev - Tifosi Club

Meni

Vsebina
Formula 1
Ferrari
Spletne igre
Tifosi Club
F1 iz papirja
Kotiček Mirana Ališiča
Slavkotov kotiček
Byrkusov kotiček

Zadnji člani

Uporabniško ime Pridružen

goarpgart 21 Maj

RaissaloRuh 10 Maj

RayleneReos 22 Apr

Pinballerlb 13 Apr

BypeBypepig 09 Apr

kisklavekab 06 Apr

ovd5g6bi 01 Apr

otx2x5la 17 Mar

Uporabniki z največ prispevki

Uporabniško ime Prispevkov

omahens 1312

forza_ferrari 566

cevljarcek_#1 384

Klemzi 382

Schumi boy 324

byrkus 231

Undertaker 201

slavko 198

Naključni član

bertao

Pridružen:30.4.2006
Sporočil:2
Kraj:senovo

Kdo je online

Skupaj:2

Registriranih:1
Skritih:0
Gostov:1

Registrirani uporabniki: Google [Bot]

Legenda :: Administratorji, Globalni moderatorji

Dodajte povezavo

Za povezavo na našo spletno stran Društvo navijačev - Tifosi Club uporabite naslednjo HTML kodo:

Ekipa

Administratorji

GreX

Nine

omahens

Moderatorji

Ferrari Rozika

Klemzi

Nine

SaLO

Schumi boy

cevljarcek_#1

forza_ferrari

nhina

yessy

Jordan

Eddie Jordan je bil irski dirkač, ki je leta 1979 nastopal v britanski F3, a se je ubadal s finančnimi težavami. Leta 1980 je ustanovil svoje moštvo Eddie Jordan Racing ter vozil z vozniki, ki so plačali svoj sedež. Stvari niso bile enostavne in tudi tokrat je bil na robu preživetja. Leta 1981 je sklenil pogodbo z mladim Davidom Searsom, ki je pozneje postal šef moštva Supernova F3000. Leta 1982 je v Britaniji zanj vozila vrsta različnih voznikov, istega leta pa je James Weaver dosegel njegove prve zmage na evropskem prvenstvu F3 v Doningtonu, Nogaru in Jarami. Istega leta je Jordan Ayrtonu Senni ponudil prvo priložnost vožnje v F3.

Rezultati so se nadaljevali in moštvo je tako v domačem kot evropskem prvenstvu vozilo z dvema avtoma – Martin Brundle je postal vodilni mož britanske serije (drugi voznik je bil Kanadčan Allen Berg), Tommy Byrne pa evropske F3. Brundle je prišel do šestih zmag, a mu je naslov britanskega prvaka odvzel Ayrton Senna, medtem ko je Byrne dosegel dve zmagi ter evropsko sezono končal na četrtem mestu. Leta 1984 je bil Berg podprvak britanske sezone – ob njem je vozil David Hunt – medtem ko je brez večjih uspehov v Evropi vozil Američan Davy Jones. Sezona 1985 je bila dokaj težavna. Evropsko prvenstvo F3 so odpovedali, tako da je Jordan z enim avtom nastopal v francoski F3, tam je vozil Dominique Delestre – ki je pozneje ustanovil moštvo Apamatox F3000. V Britaniji sta vozila Harald Huysman in Steve Harrington, ki pa sta razočarala na celi črti. Oba sta bila hitra, a sta bila tudi prevečkrat vpletena v dirkaške nesreče. Jordan je medtem v novi F3000 vozil z Belgijcem Thierryjem Tassinom.

Stvari so se izboljšale leta 1986, ko je Maurizio Sandro Sala zmagoval v Britaniji ter prvenstvo končal na drugem mestu, medtem ko sta bila programa francoske F3 ter F3000 manj uspešna.

Precej boljše pa je bilo leto 1987. Johnny Herbert je v domačem prvenstvu dosegel pet zmag ter naslov britanskega prvaka, ob čemer je Jordan razširil svoj program F3000 in ob Thomasu Danielssonu v drugi avto posadil prav Herberta. Johnny je zmagal že na svoji prvi dirki in je bil videti na dobri poti do naslova prvaka, a si je v težki nesreči v Brands Hatchu hudo poškodoval noge. Danielssona je zamenjal Martin Donnelly, ki je nadaljeval Herbertovo pot. Jordan je še naprej vozil v britanski F3, tokrat sta ga zastopala Paul Warwick – Derekov brat – in Jason Elliot.

Leta 1989 se je Donnellyju pridružil Jean Alesi, in prav Francoz je prišel do naslova prvaka. V britanski seriji F3000 je do drugih uspehov prišel Andrew Gilbert-Scott, v F3 pa Rickard Rydell. Uspehi v F3000 so Jordana prepričali, da mora poskusiti srečo tudi v F1, tako da je z Garyjem Andersonom sprejel pogodbo za izgradnjo dirkalnika F1. Jordan je opustil britansko F3 in v evropski F3000 vozil s tremi avti za Eddieja Irvina, Emanuela Naspettija in Heinza-Haralda Frentzna. Irvine je dobil eno dirko in sezono končal na tretjem mestu. V začetku sezone 1991 je Jordan Grand Prix prikazal svoj dirkalnik F1 v barvah pijače 7Up, poganjali so ga kupljeni Fordovi motorji, vozila pa sta Andrea de Cesaris in Bertrand Gachot. V F3000 sta v Jordanovih dirkalnikih sedela Damon Hill in Vincenzo Sospiri.

Program F1 je bil zelo uspešen, moštvo je svojo prvo sezono končalo kar na petem mestu kljub dejstvu, da so sredi sezone zaradi napada s solzivcem aretirali in zaprli Gachota. Na VN Belgije je njegovo mesto zasedel debitant Michael Schumacher, katerega pa je že po prvem nastopu pod svoje okrilje vzelo moštvo Benetton. Drugi Jordanov sedež je s tem zasedel Roberto Moreno, ki je vozil v Italiji in na Portugalskem, do konca sezone pa ga je nadomestil novi italijanski up Alex Zanardi.

Moštvo je bilo uspešno, finančno stanje pa je bilo porazno. Da bi privarčeval nekaj denarja, je Jordan sprejel posel z motorji Yamaha ter našel sponzorstvo znamke Barclay, ki je leto pred tem podpiralo njegov program F3000. Moštvo se je preselilo v novo tovarno, Stefano Modena in Mauricio Gugelmin pa sta si obetala dobre sezone. Stvari pa se niso poklopile in ob koncu leta je Jordan za sezono 1993 pridobil motorje Hart V10, vozila pa sta Ivan Capelli ter še en debitant Rubens Barrichello. Sponzorstvo je prispeval Sasol. Capelli se je poslovil že kmalu po začetku sezone, na njegovo mesto pa je prišla cela serija drugih voznikov. Na Japonskem se je tako v drugem Jordanu pojavil še en debitant, Eddie Irvine, ki je že takoj opozoril nase s petim mestom. Pred sezono 1994 so obdržali tako Barrichella kot Irvina, Barrichello pa je v Aidi dosegel prvo moštveni uvrstitev na stopničke za zmagovalce, v Belgiji pa je Barriuchello najbolje izkoristil deževne treninge ter se kot dotlej najmlajši voznik okitil z najboljšim startnim položajem.. Moštvo je sezono znova zaključilo na visokem petem mestu.

Po končani sezoni je Jordan izkoristil priložnost ter pred sezono 1995 prišel do pogodbe s Peugeotom, ob nespremenjeni vozniški zasedbi so ohranili tudi visoke upe. Moštvo je v Kanadi z drugim in tretjim mestom doseglo svoj dotedanji vrhunec, sicer pa je bila sezona bolj kot ne povprečna, po končani sezoni pa je Irvine odšel k Ferrariju. Zamenjal ga je Britanec Martin Brundle, ob koncu leta pa so dobili sponzorstvo s strani tobačne znamke Benson & Hedges, kar je omogočilo razširitev moštva. Kljub vsemu pa so bili nad potekom sezone razočarani, po koncu leta pa sta odšla oba voznika. Na njuni mesti sta se znova pojavila dva mladca – Ralf Schumacher in Giancarlo Fisichella. Tokrat je bila sezona nekoliko boljša, a moštvo je nekako preraslo Peugeota ter se je pred sezono 1998 povezalo z motorji Mugen Honda. Ob Schumacherju so v moštvo zvabili nekdanjega svetovnega prvaka Damona Hilla.

Moštvo je s tem postalo precej bolj konkurenčno, in po neverjetni dirki v Belgiji je Hill privozil prvo Jordanovo zmago v F1, Schumacher pa je bil drugi. Medtem pa je Anderson zapustil moštvo, razvoj dirkalnika za leto 1999 pa je prevzel Mike Gascoyne. Med pripravami na novo sezono je Jordan oznanil, da je 40% moštva prodal združbi Warburg, Pincus & Co.

Schumacher je odšel k Williamsu, od tam pa se je Jordanu pridružil Heinz-Harald Frentzen. Hill je ostal v moštvu, a ga je Nemec povsem zasenčil, saj je po dveh izjemnih predstavah slavil na VN Francije in Italije. Frentzen je svetovno prvenstvo zaključil na tretjem mestu, kjer je med moštvi končal tudi Jordan.

Ob koncu leta se je Hill dirkaško upokojil, na njegovo mesto pa je prišel Italijan Jarno Trulli. Moštvo je povečalo proračun s pomočjo Nemške Pošte, vendar so tega leta ostali brez zmage. Kljub manjšemu razočaranju pa so pred sezono pridobili posel za uporabo tovarniških motorjev Honda za sezono 2001. Tekom leta 2000 je odšlo tudi precej inženirjev, vključno s tehničnim direktorjem Mikom Gascoynom, od Arrowsa pa je prišel Egbahl Hamidy. Prav tako se je v moštvo na mesto direktorja dirkaškega in testnega inženiringa vrnil Gary Anderson. Težav pa s tem ni bilo konec, Hamidyja je v začetku leta 2002 zamenjal Henri Durand. Moštvu je sedaj začelo primanjkovati denarja ter dobrega osebja, saj so moštvo medtem zapustili tudi glavni menedžer Trevor Foster ter inženirja Tim Holloway in David Brown. Eddie Jordan je takrat dejal, da bo njegovo moštvo v prihodnosti igralo še pomembno vlogo. Zimo 2002-03 so preživeli v strahu, kaj bo ta prihodnost prinesla, saj niso nikakor zmogli zbrati dovolj sredstev za sezono 2003. Na koncu so se vendarle pojavili, v še vedno rumenih dirkalnikih sta sedela povratnik Fisichella ter debitant Ralph Firman. Fisichella je v Braziliji senzacionalno prišel do zelo pomembne zmage v nenavadnih vremenskih okoliščinah in množični nesreči, ki je prekinila dirko. Ta dosežek pa vseeno ni mogel upočasniti vztrajnega padanja moštva po razpredelnici, leta 2004 pa so se Fisichella ter dva samoplačnika – Giorgio Pantano in Timo Glock – borili le za drobtinice. Ob koncu leta je Jordan moštvo prodal ruski skupini Midland Group, ki je leta 2005 še ohranila ime moštva, za katerega sta sedaj vozila Narain Karthikeyan in Tiago Monteiro, ob koncu leta pa so moštvo preoblikovalo v povsem novo operacijo, ki je dobila ime MF1. Jordanovo ime je tako od takrat dalje v F1 le stvar preteklosti.