Društvo navijačev - Tifosi Club

Meni

Vsebina
Formula 1
Ferrari
Spletne igre
Tifosi Club
F1 iz papirja
Kotiček Mirana Ališiča
Slavkotov kotiček
Byrkusov kotiček

Zadnji člani

Uporabniško ime Pridružen

goarpgart 21 Maj

RaissaloRuh 10 Maj

RayleneReos 22 Apr

Pinballerlb 13 Apr

BypeBypepig 09 Apr

kisklavekab 06 Apr

ovd5g6bi 01 Apr

otx2x5la 17 Mar

Uporabniki z največ prispevki

Uporabniško ime Prispevkov

omahens 1312

forza_ferrari 566

cevljarcek_#1 384

Klemzi 382

Schumi boy 324

byrkus 231

Undertaker 201

slavko 198

Naključni član

petra

Pridružen:19.5.2007
Sporočil:0

Kdo je online

Skupaj:1

Registriranih:1
Skritih:0
Gostov:0

Registrirani uporabniki: Google [Bot]

Legenda :: Administratorji, Globalni moderatorji

Dodajte povezavo

Za povezavo na našo spletno stran Društvo navijačev - Tifosi Club uporabite naslednjo HTML kodo:

Ekipa

Administratorji

GreX

Nine

omahens

Moderatorji

Ferrari Rozika

Klemzi

Nine

SaLO

Schumi boy

cevljarcek_#1

forza_ferrari

nhina

yessy

Honda

Dirkaška tradicija Honde sega vse v 1930-ta, ko je ustanovitelj podjetja Soičiro Honda uporabil dirke kot način reklamiranja svojih izdelkov. S to filozofijo je uspel pri motociklih, ob začetku proizvodnje avtomobilov v 1960-ih pa je zgodbo ponovil še pri štirikolesnikih. Prvi Hondini avti so bili mali športniki, zasnovani za ameriško tržišče. Prišel je na zamisel, da bi projekt Formule 1 poskrbel za zadostno promocijo podjetja. Prvi prototipni motor je na testni mizi stekel poleti 1963. Honda je želela šasijo evropskega porekla in se je povezala z Lotusom, a so iz dogovora v zadnjem trenutku odstopili – podjetje Coventry Climax je prešlo v last jaguarja, Lotus pa je bil povezan z Jaguarjem – in so tako morali izdelati celotni dirkalnik.

Iskanje voznika je v krogih Formule 1 poskrbelo za pravo nejevernost. Podjetje je sprva načrtovalo pogodbo s Philom Hillom, svetovnim prvakom iz sezone 1961, a ni bil na voljo. Zatem so se odločili, da bi bilo najbolje izbrati nekoga neznanega, da ne bi mogli zaslug za morebitni uspeh pripisati vozniku – hkrati bi ga pa lahko okrivili za morebitne spodrsljaje! Severnoameriški oddelek Honde je dobil nalogo narediti seznam mladih potencialnih voznikov, in na koncu je bilo na njem deset imen. Izbran je bil Ronnie Bucknum, ki je bil malo znan ameriški voznik MGB. Avto so prvič prikazali julija 1964 v Zandvoortu, deset dni pozneje pa je Bucknum na Nürburgringu z novim avtom debitiral tudi na stezi, ter dirko kajpak začel iz ozadja. Glavan téma pogovorov ni bilo dejstvo, da je Honda tukaj, temveč neljuba zadevščina z lovilcem motornega olja, ki ga novi avto ni imel! Slednji so bili obvezni in Hondini inženirji so se podali v improvizacijo, ter na koncu uspešno priredili pločevinko kokakole… Na dirki je Bucknum odstopil po okvari volana, zaradi katere je doživel tudi precej hudo nesrečo, iz katere je izšel s štirimi šivi. V Evropi so imeli le en avto, tako da so morali izpustiti VN Avstrije. Začetek je bil milo rečeno neposrečen. Avto se je do konca leta 1964 pojavljal na občasnih dirkah, a brez rezultatov.

Za sezono 1965 je Honda najela še enega Američana, ki je bil tokrat malo bolj znan. Richie Ginther še nikdar ni dobil dirke za Veliko Nagrado, je pa bil v svoji karieri pri Ferrariju in BRM že kar osemkrat drugi! Morda res ni bil najhitrejši, bil pa je izjemen razvojni voznik – in prav to je Honda tudi potrebovala. Preko zime je Bucknum doživel še eno okvaro volana ter si v nesreči pri visoki hitrosti zlomil nogo, a tekom sezone 1965 je avto postajal vedno hitrejši in zanesljivejši. Ginther je v Spaju končal na šestem mestu ter Hondi privozil prvo točko svetovnega prvenstva, pozneje je v Silverstonu nekaj časa celo vodil. Proti koncu leta so pripravili nov motor in v Mehiki je na zadnji dirki 1.5-litrske Formule 1 Ginther prišel do zmage, Bucknum pa do petega mesta. Zmaga je bila velika, a tudi nekoliko prepozna. Z letom 1966 je v veljavo vstopila 3-litrska Formula 1, Honda pa je morala vse začeti znova.

Pri Hondi so razmišljali o nastopanju s prirejenim motorjem F2, na koncu so se kljub vsemu odločili za nov dirkalnik RA273. Slednji pa je bil pripravljen šele za jesensko VN Italije. Avto je bil močan, a tudi zelo težek. Na debiju je Gintheru odpovedala guma in je doživel nesrečo, v kateri si je zlomil ključnico. Hitro je okreval in sezono končal s četrtim mestom v Mehiki.

Ob koncu leta sta odšla tako Ginther kot Bucknum. Moštvu se je priključil John Surtees, ki je večino sezone 1967 razvijal dirkalnik RA273, ki ni bil dovolj dober. Sredi sezone se je zato Honda povezala z Lolo, ki je naredila dirkalnik po meri njihovega motorja. Projekt je bil končan v le šestih tednih, Surtees pa je z dobljenim RA300 senzacionalno zmagal že na prvi dirki novega avta v Monzi.

Preostanek sezone 1967 so odpeljali z RA300, za naslednje leto pa je Honda pripravila nov motor. Posledično je bil RA301 daleč preko najnižje teže, Surtees pa je precej raje nastopal s starejšim motorjem.

Soičiro Honda je medtem postal obseden z idejo zračno hlajenega motorja F1 in posledično so poleti 1968 predstavili novega RA302, ki je bil povsem samosvoj. Zaradi manjše teže je bil izdelan iz magnezija, Surtees pa je po testiranjih v Silverstonu rekel, da avto še ni pripravljen za dirke. Honda je vseeno vztrajala, da mora čim prej priti na dirko, tako da je svojo priložnost na VN Francije v Rouenu dobil francoski veteran Jo Schlesser. V zloglasnih hitrih spuščajočih zavojih je Schlesser izgubil nadzor nad dirkalnikom, ki je zletel v zemeljski nasip, se prevrnil in zagorel. Schlesser je v nesreči izgubil življenje.

Ta nesreča je oznanila začetek konca prve Hondine avanture v F1. Vztrajali so še do konca sezone, nato pa se umaknili iz sveta F1. Odločili so se, da je bolje vztrajati s serijskimi avti.

15 let pozneje se je Honda vrnila kot proizvajalec motorjev, kjer so z Williamsom, Lotusom in McLarnom prišli do izrednih rezultatov, a se po letu 1992 znova poslovili. Leta 1999 je podjetje začelo razvijati tovarniško moštvo okrog Harveya Postlethwaita, a so si premislili ter raje moštvu BAR zgolj dobavljali svoje motorje.

Moštvo je na vse kriplje iskalo dobre rezultate, in šele po spremembi vodstva podjetja so se leta 2004 začeli vzpenjati po lestvici. Honda je nato pridobila lastniški delež znotraj moštva BAR z dolgoročnim načrtom prevzeti popoln nadzor. Sezona 2005 ni bila uspešna, in ob koncu leta je Honda odkupila še preostali delež BAT, ter postala 100% lastnik moštva, ki je odtlej nosilo ime Honda Racing F1 Team.

Na čelo moštva je prišel Nick Fry, sezono 2006 pa so začeli dokaj povprečno. Nekatere zamenjave znotraj moštva so povzročile skok v formi dirkalnika, in na Madžarskem je Jenson Button dosegel prvo zmago dirkalnika Honda po skoraj štirih desetletjih. Ko je bilo videti, da bodo obdržali formo, pa so doživeli porazno sezono 2007, kjer ni uspel Rubens Barrichello doseči niti ene same točke, le nekolik oboljši pa je bil Button. Leta 2008 je Barrichello po dežnem kaosu v Silverstonu pristal na tretjem mestu, kar pa je ostal zadnji vrhunec Hondinega moštva. Po koncu sezone 2008 so namreč objavili odhod iz F1, moštvo pa so dali naprodaj. Prihodnost tega moštva je še naprej negotova.