Društvo navijačev - Tifosi Club

Meni

Vsebina
Formula 1
Ferrari
Spletne igre
Tifosi Club
F1 iz papirja
Kotiček Mirana Ališiča
Slavkotov kotiček
Byrkusov kotiček

Zadnji člani

Uporabniško ime Pridružen

goarpgart 21 Maj

RaissaloRuh 10 Maj

RayleneReos 22 Apr

Pinballerlb 13 Apr

BypeBypepig 09 Apr

kisklavekab 06 Apr

ovd5g6bi 01 Apr

otx2x5la 17 Mar

Uporabniki z največ prispevki

Uporabniško ime Prispevkov

omahens 1312

forza_ferrari 566

cevljarcek_#1 384

Klemzi 382

Schumi boy 324

byrkus 231

Undertaker 201

slavko 198

Naključni član

alfist

Pridružen:23.2.2006
Sporočil:3

Kdo je online

Skupaj:1

Registriranih:1
Skritih:0
Gostov:0

Registrirani uporabniki: Google [Bot]

Legenda :: Administratorji, Globalni moderatorji

Dodajte povezavo

Za povezavo na našo spletno stran Društvo navijačev - Tifosi Club uporabite naslednjo HTML kodo:

Ekipa

Administratorji

GreX

Nine

omahens

Moderatorji

Ferrari Rozika

Klemzi

Nine

SaLO

Schumi boy

cevljarcek_#1

forza_ferrari

nhina

yessy

Hillegass

Hiram Hillegass je leta 1919 v Pensilvaniji začel izdelovati dirkalnike. Do svoje smrti v starosti 65 let leta 1960 je veljal za enega najbolj naprednih izdelovalcev enosedežnih dirkalnikov v ZDA, zaradi česar so ga leta 1997 postavili tudi v Hišo Slavnih kategorije Sprint Car.

Hillegass je verjetno najbolj znan po svojih dirkalnikih Sprint, katere je začel graditi sredi prvega velikega \'buma\' te serije v 1930-ih. Tovrstni dirkalniki so takrat postali kar donosen posel, kar sta konec koncev dokazala tudi Frank Kurtis in Pop Dreyer, a Hillegass je šel še korak naprej. Investiral je v velike stiskalnice, ki so lahko hitro in učinkovito izdelale kompleksne karoserijske dele, ki so pokrivali njegove kreacije. Dirkači so si služili denar v teh dokaj osnovnih, a nadvse hitrih enosedežnikih, včasih so med sezono dirkali vsak večer v tednu, ter po dva- ali večkrat v istem večeru ob vikendih. Avti in njihovi motorji so morali biti dovolj hitri, da so bili zanimivi za organizatorje, hkrati pa so po dirkah dobivali tudi dokaj zajetne čeke iz nagradnega sklada. Tukaj je odločala vsaka malenkost.

Dirkalniki Hirama Hillegassa so vsekakor izpolnjevali vse pogoje, in ni presenetljivo, da so vozniki, ki so \'preživeli\' dirkanje v razredu Midget, prišli k Hillegassu in zahtevali dirkalniki, ki so jim enostavno rekli \'Veliki\'. V tem primeru je šlo za dirkalnike Sprint z večjimi motorji, narejenimi za večje steze, ki so maja vsako leto prišli tudi na stezo v Indianapolisu ter tam vozili legendarno 500-miljno dirko. Hillegass je v 1930-ih zgradil dva tovrstna dirkalnika. Prvega je leta 1937 dobil Frank \'Butcher Boy\' Wierer, drugega pa leta 1939 Doc Heim.

Po vojni so tako proizvajalci kot vozniki iskali alternativo recikliranim dirkaškim okvirjem, ki so bili pred vojno baza velike večine dirkalnikov Sprint. Mnogi so med vojno delali v letalski industriji in so se tudi naučili kakega novega trika. Začeli so s širšo uporabo močnih jeklenih cevi velikega premera za osnovno strukturo. Dobljene šasije so bile toge, trpežne in enostavne za izdelavo in popravilo, tako da so se prijele zelo hitro, predvsem pri Franku Kurtisu, ki je leta 1949 na \'predstavo\' v Indianapolisu poslal kar osem dirkalnikov KK2000 s tovrstnim okvirjem.

Hillegass je kmalu spoznal prednosti podobnega okvirja iz lahke litine ter je hitro izdelal lasten dizajn, ki ga je morebitnim kupcem prodajal v obliki šasije z ustrezno karoserijo za 925 dolarjev, le motor in pogonske mehanizme je moral kupec najti drugje. Prve tri tovrstne šasije je Hillegass izdelal leta 1949, naslednjega leta so sledile še tri. Z njimi so večinoma nastopali le na dirkah Sprint, le leta 1956 je Shorty Templeman z njim poskusil srečo v Indianapolisu. Medtem pa so ostali dirkalniki Indy Roadster naredili konkreten korak naprej, in avto je bil že vnaprej obsojen na neuspeh. Templeman je obtičal že v kvalifikacijah, dirkalnik pa se na oval več ni vračal.