Društvo navijačev - Tifosi Club

Meni

Vsebina
Formula 1
Ferrari
Spletne igre
Tifosi Club
F1 iz papirja
Kotiček Mirana Ališiča
Slavkotov kotiček
Byrkusov kotiček

Zadnji člani

Uporabniško ime Pridružen

goarpgart 21 Maj

RaissaloRuh 10 Maj

RayleneReos 22 Apr

Pinballerlb 13 Apr

BypeBypepig 09 Apr

kisklavekab 06 Apr

ovd5g6bi 01 Apr

otx2x5la 17 Mar

Uporabniki z največ prispevki

Uporabniško ime Prispevkov

omahens 1312

forza_ferrari 566

cevljarcek_#1 384

Klemzi 382

Schumi boy 324

byrkus 231

Undertaker 201

slavko 198

Naključni član

biškotek

Pridružen:05.12.2006
Sporočil:116
Kraj:Padna

Kdo je online

Skupaj:1

Registriranih:1
Skritih:0
Gostov:0

Registrirani uporabniki: Google [Bot]

Legenda :: Administratorji, Globalni moderatorji

Dodajte povezavo

Za povezavo na našo spletno stran Društvo navijačev - Tifosi Club uporabite naslednjo HTML kodo:

Ekipa

Administratorji

GreX

Nine

omahens

Moderatorji

Ferrari Rozika

Klemzi

Nine

SaLO

Schumi boy

cevljarcek_#1

forza_ferrari

nhina

yessy

Ferguson

Eden najbolj zanimiv dirkalnikov, ki so se pojavili med 1.5-litrskim obdobjem Formule 1 (1961-65), je bil nedvomno Ferguson s štirikolesnim pogonom. To vozilo je izstopajoče, ne le zaradi svojega genialnega prenosa moči, temveč tudi zato, ker je bil v obdobju dirkalnikov s sredinskim motorjem v Fergusonu 4-valjni agregat Coventry-Climax nameščen pred voznikom. Ob pogonu na vsa kolesa je bila precej bolj zaželena enakomerna porazdelitev teže na vsa kolesa, in ne le na zadnja, kot je bilo zaželeno pri vozilih z zadnjim pogonom.

Modernisti so ob pogledu na P99 seveda zmajevali z glavo, toda pred sabo so imeli povsem nov koncept dirkalnega avtomobila v vseh pogledih - razen motorja. Začetek projekta bi lahko postavili vse do leta 1939, ko sta A.P.R. Rolt in Freddy Dixon -eden najboljših britanskih predvojnih dirkačev in strokovnjakov za tuning- začela razmišljati o pogonu na vsa štiri kolesa. po končani vojni je zamisel napredovala in finančno jo je podprl Harry Ferguson, lastnik istoimenske tovarne traktorjev. Tekom let so se eksperimenti in raziskave razvile do te mere, da je bila izgradnja enosedežnega dirkalnika povsem možna. Avto so preko zime 1960/61 tudi dejansko zgradili, in v manj kot 12 mesecih od prvih risb je Fergusonova formula s štirikolesnim pogonom dosegla svojo prvo zmago - v svojem šele tretjem nastopu. Že to je samo po sebi zelo spoštljiv podatek, kajti kljub temu, da so bili avti s pogonom na vsa kolesa takrat že kar pogosti (šlo je v glavnem za terence in traktorje), je bilo to prvič, da je taka zasnova dosegla zmago na asfaltnem dirkališču.

V Silverstonu je 8. julija 1961 avto prvič nastopil na dirki British Empire Trophy, vendar ga je že v začetnem delu dirke ustavila mehanska težava, tako da pravega potenciala avto ni mogel pokazat. Zanimivo, na tej dirki je imel avto vgrajen 2.5-litrski motor Coventry-Climax, s čimer je zadostil pravilo Interkontinentalne Formule, pod katero so izpeljali omenjeno dirko. Teden dni pozneje, 15. julija, so avto pripravili za 14. RAC Veliko Nagrado Velike Britanije v Aintreeju, in tokrat je imel vgrajen 1.5-litrski agregat za Formulo 1. Več tisoč gledalcev, ki so prisostvovali dirki, je \'uživalo\' v slabih vremenskih pogojih, večino dirke je padal močan dež. Čeprav se Ferguson, ki ga je vozil Jack Fairman, ni mogel približati zmogljivostim prevladujočim Ferrarijem, so vremenski pogoji na stezi pripravili spolzko površino, ki je dodobra pripomogla k demonstraciji neverjetne stabilnosti in lege na cesti tega vozila. To je bilo najbolj opazno v zavoju Tatts, kjer je dirkalnik krog za krogom vztrajal pri neverjetni hitrosti brez vsakršne nevarnosti, da bi mu na mastni, spolzki podlagi odneslo zadek. Z uporabo povsem novih diferencialov s samodejno zaporo je Ferguson P99 dosegal prav smešno hitre pospeške iz zavojev, kar je s prej omenjeno stabilnostjo pripomoglo k prepričanju konstruktorjev, da so očitno pri zasnovi avta imeli prav.

Pozneje v sezoni so se pričakovanja uresničila v polni luči, saj je P99 slavil na Gold Cup v Oulton Parku, kjer pa je resnici na ljubo vozil Stirling Moss, ki je bil takrat najbrž najboljši dirkač na svetu. A to dejstvo ne more zanemarit končne ugotovitve, da je dirkalnik vendarle zmagal - in da torej kot tak očitno ni mogel biti slab.

Dirkalnik je prvenstveno nastal kot razvojno vozilo, s katerim bi Ferguson testiral stabilnost, zaviranje in podobno pri visokih hitrostih. V končni fazi je P99 nastopil le tam, kjer je potek steze omogočal videnje prednosti koncepta 4WD, in ki so dokazovali rezultate mnogih let eksperimentalnega dela. Mnogi strokovnjaki so razočarani, da dirkalnik ni imel daljše kariere, vendar ni bil nikdar resnično izdelan za polno sezono v F1 - bil je le tehnični rezultat, ki je dokazoval svoj prav.

Edinstvene pogruntavščine P99 ležijo predvsem v prenosu moči in notranji postaviti zavornih diskov, opremljenih z osrednjo napravo Dunlop Maxaret proti blokiranju koles. Pri zaviranju je dvojni glavni zavorni valj zagotavljal, da bi ob odpovedi prednjega oz. zadnjega zavornega sistema na eni osi zavore še vedno delovale. Diferencial z zaporo je imel zanimiv učinek, tako na prednjih, zadnjih ali na vseh štirih zavorah; če se je namreč pojavila kakšna težava, so zavore še vedno delovale (!) - le na pedal je bilo treba pritisniti malenkost bolj. Genialni sistem proti blokiranju koles je deloval preko hidravličnega tlaka črpalke in zbirnega akumulatorja. Ob pritisku na zavorni pedal je nastali tlak v sistemu deloval zavorne ploščice in na protiblokirno enoto, ki je vsebovala manjši vztrajnik. Ti vztrajniki, ki so bili gnani neposredno preko koles, so bili postavljeni tako, da je vsakršna večja razlika hitrosti kolesa, ki se pojavi ob začetku blokiranja, takoj popustila hidravlični tlak, in olje se je lahko vrnilo v zbiralni rezervoar. Maxaret, ki so ga s pridom uporabljali v letalstvu, je bil praktično nemogoč za uporabo v dirkalniku, dokler je moral biti vsak tovrstni sistem postavljen na vsakem od štirih koles. Ker pa je ferguson imel diferenciale z blokado, so za ves avto potrebovali le eno samo enoto, saj nobeno kolo ni moglo zablokirati ločeno od ostalih...!!

Vodeni diferencial je ena glavnih značilnosti P99. Tik za motorjem je postavljeno ohišje več-ploščne sklopke in prečno zamaknjenega menjalnika. Moč se prenaša navpično navzdol v menjalnik skozi fergusonov diferencial z zaporo, in iz njega na vsa štiri kolesa preko odprtih gredi - končne polgredi so bili nameščene na prostorski okvir iz aluminijevih cevi.

Posamične obese na vseh štirih kolesih so vsebovale Armstrongove blažilnike; kolesa so vodila trikotna prečna vodila cevnega prereza z neenakimi dolžinami, gornje so bile krajše od spodnjih. Večina sile ob pospeševanju in zaviranju se je prenašala na spodnje vodilo, ki pa so tukaj bila postavljena na isti srednjici in z isto dolžino kot gonilne polgredi kolesa, in zaradi tega uporaba žlebastih gredi ni bila potrebna.

Lahka Dunlopova platišča s sredinsko matico so bila pritrjena z matico za hitro menjavo. Posoda za gorivo iz lahke litine v zadku je držala 64 litrov, druga posoda iz upogljive plastike Marston-Excelsior, postavljena med karoserijo in okvirjem ob vozniku, ki sedi desno ob njej, pa 54 litrov.

Po uspešnih nastopih P99 na raznih dirkah se je dirkalnik pozneje udeleževal tudi gorskih vzponov (hillclimb), in leta 1964 je Peter Westbury s tem avtom osvojil britansko prvenstvo. V istem letu je isti voznik demonstriral neverjetno pospeševanje dirkalnika na več dirkaških srečanjih, ki so štela tudi za First British International Drag Festival.

Vsekakor je možno, da bi štirikolesni pogon, bolj kot katerikoli drugi razvoj 1960-tih (vključno s krili!), lahko spremenil obraz dirkanja Grand Prix za vedno. BRM je nekaj mesecev vodil razvoj dirkalnika na osnovi fergusonovih eksperimentov in izdelal prototip 4WD, označen kot BRM P67 - ki pa ni na dirki nikdar nastopil. Pozneje so se pojavili tudi poskusi s strani Coswortha, Matre, Mclarna in Lotusa. In rezultat? Matra MS84 je postal prvi in edini dirkalnik 4WD, ki je osvojil točko svetovnega prvenstva - Johnny Servoz-Gavin je bil šesti na VN Kanade 1969, pa še njemu so takrat prednjo os odklopili iz pogona. Po letu 1969 se s temi poskusi več niso ubadali - do leta 1982, ko je Williams izdelal šestkolesna FW07E in FW08C, ki sta imela gnani zadnji dve osi (!), in ki sta se izkazala za precej hitrejša od običajne štirikolesne variante. No, do dirkaškega nastopa žal ni prišlo. Zaradi \"FIASCO vojne\", ki se je ravno takrat odvijala med FISA in FOCA, je v končni fazi prišlo do podpisa zdaj že zloglasne pogodbe Concorde, v kateri so prepovedali vse agregate razen batnih bencinskih -vključno z wanklom in plinsko turbino- ukinili so vizijo šestkolesne formule, in prepovedali so tudi uporabo 4WD. Pa še marsikaj so takrat omenili in prepovedali, pa nimam časa in volje vsega naštevat. S tem so hkrati zabili zadnji žebelj v krsto štirikolesno gnanih enosedežnikov, ki jih od takrat ne vidimo več.

Ferguson P99, ki je viden na dodanih slikah, se je pojavljal v Aintreeju in Oulton Parku leta 1961, in v obeh primerih je bil pobarvan v mornarsko modro, tradicionalno škotsko barvo privatnega moštva pod vodstvom Roba Walkera, ki je v tistih časih tudi aktivno sodeloval pri razvoju P99. In v moštvu katerega je takrat nastopal tudi Stirling Moss, in dosegel prve zmage za Lotus, dobro leto in pol preden je to uspelo Lotusu kot tovarniški ekipi..!! Avto nikakor ni lep. Na dolgem pokrovu motorja je več izboklin za razne uplinjače, odmične gredi in podobno, ki kvarijo sicer relativno čiste linije dirkalnika. Vendar pa ta avto poseduje določen in samosvoj karakter, in kot tak v zgodovini dirkanja v formuli ena sploh nima tekmeca.