Društvo navijačev - Tifosi Club

Meni

Vsebina
Formula 1
Ferrari
Spletne igre
Tifosi Club
F1 iz papirja
Kotiček Mirana Ališiča
Slavkotov kotiček
Byrkusov kotiček

Zadnji člani

Uporabniško ime Pridružen

goarpgart 21 Maj

RaissaloRuh 10 Maj

RayleneReos 22 Apr

Pinballerlb 13 Apr

BypeBypepig 09 Apr

kisklavekab 06 Apr

ovd5g6bi 01 Apr

otx2x5la 17 Mar

Uporabniki z največ prispevki

Uporabniško ime Prispevkov

omahens 1312

forza_ferrari 566

cevljarcek_#1 384

Klemzi 382

Schumi boy 324

byrkus 231

Undertaker 201

slavko 198

Naključni član

faction

Pridružen:07.12.2006
Sporočil:1

Kdo je online

Skupaj:1

Registriranih:1
Skritih:0
Gostov:0

Registrirani uporabniki: Google [Bot]

Legenda :: Administratorji, Globalni moderatorji

Dodajte povezavo

Za povezavo na našo spletno stran Društvo navijačev - Tifosi Club uporabite naslednjo HTML kodo:

Ekipa

Administratorji

GreX

Nine

omahens

Moderatorji

Ferrari Rozika

Klemzi

Nine

SaLO

Schumi boy

cevljarcek_#1

forza_ferrari

nhina

yessy

Ensign

Morris »Mo« Nunn je izhajal iz družine trgovcev z avtomobili in v dirkanje prišel skoraj po nesreči, ko je leta 1962 prišel do tri leta starega Cooper-Climaxa, ki je bil last bratov Ashmore. V letih 1963 in 1964 se je navajal na dirkalnik ter tudi na Lotusovega športnika, leta 1965 pa je dobil podporo Bernarda Lewisa. Leta 1965 je s starim Lotusom poskusil srečo v Formuli 3 znotraj moštva Lewis-Nunn Racing, leta 1966 pa se je moštvo razširilo na dva avta, ob njem je vozil še Ken Crook. Nunn je maja v Mallory Parku prišel do svoje prve zmage. Na britanskih dirkah je sledilo še nekaj opaznih rezultatov, ob koncu leta pa je šel v Albi, da bi se preskusil proti evropski konkurenci. Dirko je končal na četrtem mestu. Leto 1967 je začel s privatnim Lotusom 41 ter z njim dosegel nekaj zmag, zaradi česar je za sezono 1968 prejel podporo podjetja Astrali Accessories. Leta 1969 je prišel v tovarniško Lotusovo moštvo, kjer je dirkal v F3, občasno pa je ob Royu Piku vozil tudi F2. Ob koncu sezone se je poskusno podal še v tekmovanje F5000, a je projekt padel v vodo, in ob Lewisovi pomoči se je odločil, da bo raje postal proizvajalec dirkalnikov.

Njegov prototipni dirkalnik F3 z oznako LNF1 je bil zgrajen v garaži za njegovo hišo v Walsallu. Končan je bil novembra 1970, preko zime so ga dodobra preskusili, marca 1971 pa je v Brands Hatchu Rev Bond na prvi dirki britanskega prvenstva F3 končal na drugem mestu. Drugo in tretjo dirko sezone je odločil v svojo korist, maja pa se je za Steva Thompsona pojavila druga različica dirkalnika. Pozneje istega leta je bil Bondov avto prodan moštvu Davida Purleya Lec Refrigeration Team, za Mika Walkerja pa je bil zgrajen še tretji dirkalnik.

Njegovi dirkalniki so bili tako uspešni, da se je leta 1972 kar trlo privatnikov, medtem ko sta v tovarniškem moštvu Walker ter Rikki von Opel vozila dirkalnik LNF3. Oba sta prišla do zmag, kakor tudi privatnika David Purley in Colin Vandervell. Izdelali so tudi dirkalnik F2 LNF2, katerega je brez uspeha vozil John Burton.

Proti koncu leta je von Opel prepričal Nunna k izgradnji dirkalnika F1 za sezono 1973. Nunn se je strinjal. V moštvo je prišel Dave Baldwin, ki je nadaljeval delo na dirkalnikih F3, medtem ko se je Nunn povsem posvetil projektu N173. Avto se je predstavil na VN Francije ter do konca sezone nastopil še na šestih dirkah, a ni dosegel večjega rezultata. Dirkalnik za leto 1974 je bil le predelana verzija originalnega Ensigna, a ko je von Opel odšel k Brabhamovemu tovarniškemu moštvu, je Ensign zašel v težave. Finančni rešitelj je bil Teddy Yip, ki je finančno podprl Verna Schuppana in Mika Wildsa.

Moštvo je sezono 1975 začelo z istimi dirkalniki, katere sta na posamičnih dirkah pod okriljem varnostnega podjetja HB Bewaking vozila Nizozemca Gijs van Lennep in Roelof Wunderink. Dave Baldwin je zasnoval dirkalnik N175, ki je prvič nastopil na VN Francije. Van Lennep je v začetku avgusta na VN Nemčije osvojil nepričakovano šesto mesto ter prvo točko, a je prišlo do spora s pokrovitelji, in Nunn je svoje nove dirkalnike predal sponzorju. Pozneje so se avti pojavili z imenom Boro.

Proti koncu leta je Nunn zgradil še enega N175 za Chrisa Amona, in Novozelandec je v moštvu ostal tudi v sezoni 1976, ko je vozil naslednji Baldwinov avto, izboljšano verzijo N175. Njegovo sponzorstvo je teklo od dirke do dirke. V Španiji je prišel do petega mesta, a je nato zaradi okvar dirkalnikov doživel nekaj večjih nesreč. Za VN Francije je avto najel Patrick Neve, pozneje pa se je Amon vrnil. Po nesreči Laude na Nürburgringu se je Amon dokončno poslovil od Formule 1, v Avstriji ga je nadomestil Hans Binder, nato pa je do konca leta v avtu vztrajal Jacky Ickx. Belgijec je v Kanadi doživel nesrečo in v ognjeni nesreči povsem uničil avto ter se poškodoval, vzrok pa je verjetno tičal v samem avtu.

Nunn je ob koncu leta srečno našel novo podporo s strani kalifornijskega poslovneža Chucka Jonesa, Dave Baldwin pa se je spravil k snovanju novega N177. Pozneje se je preselil v moštvo Fittipaldi, njegovo delo pa je nadaljeval John Baldwin, ki z Davom ni bil v sorodu. Sponzorstvo s Tissotom, ki ga je leta 1976 pripeljal Ickx, se je nadaljevalo s Clayem Regazzonijem. Ickx je po svoji vrnitvi odpeljal eno dirko, a je nato Teddy Yip drugi sedež ponudil Patricku Tambayu. Regazzoni se je kvalificiral na večino dirk in trikrat prišel do točk, medtem ko je Tambay peljal sedem dirk in prav tako trikrat osvojil točke. Moštvo je sezono končalo na desetem mestu z desetimi osvojenimi točkami.

Sezona 1978 pa je bila porazna, saj se je moštvo znova otepalo s finančnimi težavami, in Nunn je bil prisiljen uporabiti \'samoplačniške\' voznike. Leto se je začelo z Dannyjem Ongaisom in Lambertom Leonijem, a je pozneje sedež znova prevzel Ickx, nato pa so sledili Derek Daly, Harald Ertl, Nelson Piquet ter na koncu še Brett Lunger. Daly je s šestim mestom v Kanadi osvojil edino točko moštvo v vsej sezoni.

Pred sezono 1979 je Yip vendarle našel finančna sredstva, Shahab Ahmed pa je oblikoval dirkalnik N179. Daly je vozil prvi del sezone, nakar je zapustil moštvo, nasledil ga je Patrick gaillard, ki pa s eje moral še pred koncem sezone umakniti Marcu Surerju. Prav vsi so imeli težave s kvalifikacijami, in pravih rezultatov ni bilo.

Iste jeseni je Nunn prepričal podjetje Unipart za sponzorstvo moštva za leto 1980 ter v moštvo za oblikovanje avta pripeljal Ralpha Bellamyja in Nigela Bennetta, Gary Anderson pa je postal glavni mehanik. V moštvo se je vrnil švicarski veteran Clay Regazzoni, avto pa je pokazal kar lep napredek. Švicar je v Long Beachu vozil na četrtem mestu, ko je zaradi defekta odletel v betonski zid in utrpel tako hude poškodbe, da je bil do konca življenja prikovan na invalidski voziček. Moštvo si od udarca ni opomoglo, in njegovi nasledniki Tiff Needell, Jan Lammers ter Geoff Lees v tem avtu niso osvojili niti točke.

Ob koncu leta se je Unipart umaknil, kakor tudi Bellamy, medtem ko je Bennett pred sezono 1981 izdelal N180B. Surer je prišel v moštvo in na šestih dirkah dvakrat prišel do točk, potem so ga pa zamenjali s samoplačnikom Eliseom Salazarjem, ki je osvojil točko s šestim mestom na VN Nizozemske. N180B so ob koncu leta še enkrat več izboljšali in sezono 1982 začeli v barvah Cafe do Colombia za Roberta Guerrera. Benettov N181 se je pojavil tekom sezone, a je imel Guerrero z njim obilo težav.

Ob koncu leta je Nunn moštvo prodal Teddyju Yipu. V F1 je ostal še eno sezono, pozneje pa je z Guerrerom odšel v ZDA ter nastopal v tekmovanju Indycar, ter s tem začel zelo uspešno kariero pri moštvu Patrick racing, ter še nekoliko pozneje pri moštvu Target Chip Ganassi Racing.