Društvo navijačev - Tifosi Club

Meni

Vsebina
Formula 1
Ferrari
Spletne igre
Tifosi Club
F1 iz papirja
Kotiček Mirana Ališiča
Slavkotov kotiček
Byrkusov kotiček

Zadnji člani

Uporabniško ime Pridružen

goarpgart 21 Maj

RaissaloRuh 10 Maj

RayleneReos 22 Apr

Pinballerlb 13 Apr

BypeBypepig 09 Apr

kisklavekab 06 Apr

ovd5g6bi 01 Apr

otx2x5la 17 Mar

Uporabniki z največ prispevki

Uporabniško ime Prispevkov

omahens 1312

forza_ferrari 566

cevljarcek_#1 384

Klemzi 382

Schumi boy 324

byrkus 231

Undertaker 201

slavko 198

Naključni član

5q3c14lG

Pridružen:18.9.2006
Sporočil:0

Kdo je online

Skupaj:1

Registriranih:1
Skritih:0
Gostov:0

Registrirani uporabniki: Google [Bot]

Legenda :: Administratorji, Globalni moderatorji

Dodajte povezavo

Za povezavo na našo spletno stran Društvo navijačev - Tifosi Club uporabite naslednjo HTML kodo:

Ekipa

Administratorji

GreX

Nine

omahens

Moderatorji

Ferrari Rozika

Klemzi

Nine

SaLO

Schumi boy

cevljarcek_#1

forza_ferrari

nhina

yessy

Delahaye

Leta 1879 je Emile Delahaye prišel v podjetje Louis Julien Brethon, ki je bilo ustanovljeno v Toursu leta 1845, ter je izdelovalo stroje za keramično industrijo. Prvi avto Delahaye je bil javnosti predstavljen leta 1895. Leta 1898 sta se podjetju priključila George Morane in Léon Desmarais, podjetje pa se je preselilo na nov sedež v Pariz, kjer je tudi ostalo. Kljub vedno popularnejšim dirkam med mesti v poznem 19. stoletju je podjetje pokazalo le malo interesa v dirkalnem športu, in njihova zadnja nastopa sta bila na dirkah Pariz-Dunaj in Circuit des Ardennes, obe leta 1902.

Delahaye ni imel dedičev, in ob svoji upokojitvi leta 1901 je podjetje prevzel mladi inženir Charles Weiffenbach, ki je bil trdno v vodstvu podjetja vse do leta 1954. Pri uslužbencih je bil znan kot »Monsieur Charles«, rojen je bil v Alzaciji leta 1870. Če bi bil rojen le nekaj mesecev pozneje, ne bi bil Francoz, ampak Nemec! Weiffenbach ni bil prijatelj dirkanja in podjetje Delahaye je nekaj let nastopalo le na dirkah motornih čolnov, kjer so dosegli nekaj zmag ter tudi hitrostni svetovni rekord 54.5 km na uro, nato pa so se dirkaškemu športu popolnoma odpovedali.

Namesto tega je Weiffenbach prihodke podjetja usmeril v proizvodnjo praktičnih osebnih vozil. Razen slednjih so pri Delahaye izdelovali še gasilske motorje, tovornjake ter motorne pluge. Med prvo svetovno vojno so vojaški tovornjaki Delahaye 59 na zahodni fronti postali del vsakodnevnosti. Leta 1927 je Delahaye sprejel dokaj neuspešno petletno sodelovanje s proizvajalci Chenard et Walcker, Rosengart ter izdelovalci traktorjev FAR.

V zgodnjih 1930-ih je bila francoska avtomobilska industrija v krizi, Delahayevi avtomobili pa so bili robustni, a tudi dolgočasni. Weiffenbach je spoznal, da bo treba za ohranitev podjetja sprejeti nekaj drastičnih sprememb. Nekaj neposrednih tekmecev se je udejstvovalo na avtomobilskih dirkah in tudi Weiffenbach se je odločil iti po njihovi poti, kar je bilo za direktorja v starosti 62 let vsekakor zelo pogumna poteza.

42-letni inženir Jean Francois je dobil nalogo zgraditi serijo športnih avtomobilov, ki bi imel kar čim več delov vzetih od serijskih avtomobilov. Nova močnejša šasija je dobila neodvisno obešenje vseh štirih koles, motor pa je razvil iz obstoječega motorja tip 103 letnik 1927, kakršnega so uporabljali tudi v tovornjakih! Na Pariškem salonu 1933 sta se pojavila dva nova modela: tip 134 z 2.1-litrskim štirivaljnikom, in tip 138 s 3.2-litrskim šestvaljnikom. Ko so šestvaljni motor vstavili v šasijo štirivaljnika, so ugotovili, da je avto povsem primeren za rallyje. Leta 1934 je Delahaye pridobil licenco za izgradnjo avtomobilov Delage, saj je njihovo podjetje šlo v stečaj, tovarno so pa zaprli. Sledili so športni modeli 135 Sport (3.2 litra, 96 KM), 135 Coupe de Alpes (3.2 litra, 110 KM), in 135 Competition (3.6 litra, 120 KM).

Lucy O\'Reilly-Schell je bila edini otrok ameriškega multi-milijonarja irskih korenin. Lucy je z možem Lauryem živela v Franciji, ter sta za volanom avta Delahaye na rally dirkah postajala vedno bolj znana. Lucy Schell je želela posebno dirkaško verzijo avta, 135 S. Kmalu je začela sprejemati naročila bogatih prijateljev, in Weiffenbach je kaj kmalu presenečeno ugotovil, da so se Delahayi znašli v francoski športni seriji z dvema tovarniškima avtomobiloma ter več kot ducatom privatnih! Na dirki Marne GP leta 1936 je prišlo do hude nesreče, po kateri je privatni voznik Michel Paris ostal paraliziran, zaradi česar se je tovarniško moštvo umaknilo, privatniki so pa dokaj uspešno nastopali še naprej .

Lucy Schell je hotela s svojim moštvom vstopiti tudi na GP dirke ter zaprosila podjetje Delahaye, da zgradi 4.5-litrski dirkalnik GP za sezono 1937. Odločili so se zgraditi motor V12, namenjen tako za športni kot GP avto, slednji je dobil naziv Tip 145. Ta avto je senzacionalno slavil na GP de Pau 1938, kjer je Louis Dreyfus presenetljivo premagal tudi nemško konkurenco, zaradi česar se je moral vodja NSKK, Adolf Hühnlein, zagovarjati tudi pred samim Hitlerjem – dovolil je namreč, da ga je v Franciji porazil francoski proizvajalec tovornjakov s francoskim voznikom, ki ima povrhu vsega še židovsko ime… Leto zatem je sledil neuspešni tip 155. Avtomobili Delahaye 135S so nastopali tudi na mnogih dirkah po drugi svetovni vojni, dokler niso v koncu 1940-ih končno povsem zastarali.

Med drugo svetovno vojno je Delahaye postal del »Generale Francaise de Construction Automobile« (G.F.A.), ki se je specializiral za konstrukcijo vozil. Leta 1954 se je Weiffenbach upokojil, saj se je podjetje s Hotchkissom združilo v Societe Hitchkiss-Delahaye, ki je imelo sedež v Saint-Denisu. Dve leti pozneje je Hotchkissa prevzel Brandt in ime spremenil v Hotchkiss-Brandt, medtem ko je ime Delahaye za vedno izginilo.