Društvo navijačev - Tifosi Club

Meni

Vsebina
Formula 1
Ferrari
Spletne igre
Tifosi Club
F1 iz papirja
Kotiček Mirana Ališiča
Slavkotov kotiček
Byrkusov kotiček

Zadnji člani

Uporabniško ime Pridružen

goarpgart 21 Maj

RaissaloRuh 10 Maj

RayleneReos 22 Apr

Pinballerlb 13 Apr

BypeBypepig 09 Apr

kisklavekab 06 Apr

ovd5g6bi 01 Apr

otx2x5la 17 Mar

Uporabniki z največ prispevki

Uporabniško ime Prispevkov

omahens 1312

forza_ferrari 566

cevljarcek_#1 384

Klemzi 382

Schumi boy 324

byrkus 231

Undertaker 201

slavko 198

Naključni član

hsd3000

Pridružen:08.3.2006
Sporočil:0
Kraj:Saudi arabia

Kdo je online

Skupaj:1

Registriranih:1
Skritih:0
Gostov:0

Registrirani uporabniki: Google [Bot]

Legenda :: Administratorji, Globalni moderatorji

Dodajte povezavo

Za povezavo na našo spletno stran Društvo navijačev - Tifosi Club uporabite naslednjo HTML kodo:

Ekipa

Administratorji

GreX

Nine

omahens

Moderatorji

Ferrari Rozika

Klemzi

Nine

SaLO

Schumi boy

cevljarcek_#1

forza_ferrari

nhina

yessy

Dallara

Beppe Lucchini in Giampaolo Dallara sta bila dva velika ljubitelja Formule 1, in njun cilj je bil priti v F1, in tam tudi uspeti. Ekipa je na papirju imela vse, kar je potrebovala – a teorija in praksa sta dve različni zadevi.

Leta 1988 je moštvo Dallara vstopila v svet F1. Dallara in Sergio Rinland sta si zamislila dirkalnik F188, ki bi bil opremljen z motorjem Ford Cosworth, vozil bi ga pa Italijan Alex Caffi. Pred prvo dirko sezone še avto ni bil pripravljen, a so na dirki zaradi pogodbe Concorde vseeno morali nastopiti. V skladu s takratnim pravilnikom so se odločili za obupno potezo in na dirko prijavili dirkalnik F3000 z le 3-litrskim motorjem. Jasno, Caffi se na dirko ni uspel kvalificirati.

V Imoli se je novi dirkalnik vendarle pojavil. Imel je precej potenciala in boljše vožnje iz dirke v dirko. Žal pa je bil Cosworthov motor takrat ravno na svojem odhodu, in bil konkurenčen. Moštvo leta 1988 ni dobilo točke, a vendar so bili rezultati vzpodbudni. Avto je bil razmeroma hiter, predvsem pa je bil zanesljiv.

Lucchini se je odločil, da bo treba leta 1989 storiti korak naprej, in Dallara se je spravil v razvoj dirkalnika F189. Ob predstavitvi je bil lepši od predhodnika, ter je moštvu obetal boljše čase. Vendar ga je pa še vedno poganjal Cosworthov motor, ki pa je bil tokrat boljša možnost kot leto pred tem, kajti iz F1 so v vmesnem času dokončno \'pregnali\' turbo motorje. Caffiju se je pridružil Andrea de Cesaris, ki je prišel iz Riala, in oba sta dokazovala, česa je moštvo pravzaprav sposobno. V Monaku je Caffi s 4. mestom osvojil prve točke, de Cesaris pa je v Kanadi stopil kar na stopničke ter dobil štiri točke za tretje mesto. Caffi je nato na Madžarskem startal s tretjega mesta, a je končal le kot sedmi. Do konca sezone je moštvo počasi izgubljalo stik z vrhom, saj so medtem konkurenčni motorji znova prevladali nad Cosworthovim. Če bi torej Dallara imela le nekoliko boljši motor…

Leta 1990 je v moštvo prišel Christian Vanderpleyn ter zasnoval dirkalnik F190, ki je bil evolucija prejšnjega F189, ter je še vedno nastopal s Cosworthovim motorjem. In ta avto je posledično postal njihov najslabši dirkalnik v obstoju moštva. Caffi je pred začetkom sezone odšel k Arrowsu, na njegovo mesto je prišel Emanuele Pirro, ki pa je vozil le kratek čas, saj ga je zaradi bolezni dobršen del sezone nadomeščal Gianni Morbidelli. De Cesaris je sicer na prvi dirki sezone v Phoenixu dolgo časa vozil kar na tretjem mestu, a mu je pozneje odpovedal motor. Preostanek sezone pa je bil eno veliko razočaranje, in moštvo ni prišlo do niti ene same točke.

Lucchini se je po porazni sezoni odločil prevetriti svoje moštvo in popraviti napake in težave. Največja težava je bila še vedno Cosworthov motor. Uspel je pridobiti motorje Judd, ki sicer niso sodili med najmočnejše, so pa bili vseeno boljši od prejšnje rešitve. De Cesaris je zatem odšel iz moštva, na njegovo mesto je prišel Finec JJ Lehto. Moštvo je izdelalo lep dirkalniki 191, in stvari so takoj stekle na bolje. Lehto je v Imoli prišel do izvrstnega tretjega mesta, Pirro je pozneje v Monaku končal kot šesti. A to sta bila znova edina vrhunca dokaj težavne sezone, ki se je končala s skupnim 8. mestom v seštevku moštev. Sezona 1991 torej niti ni bila preveč slaba, a zadali so si isti cilj kot leta 1989: v naslednjem letu morajo biti boljši.

Obeti so bili dobri. V zadek so vstavili kar Ferrarijev motor, v moštvu je ostal Lehto, medtem ko so Pirra nadomestili z nadarjenim Pierluigijem Martinijem. Vendar vse vseeno ni bilo tako rožnato, kajti leto pred tem je iste Ferrarijeve motorje koristil Minardi, in skozi celo sezono doživljal vrsto defetkov. Dirkalnik 192 v osnovi ni bil slab, a je imel že v osnovi slabo zasnovano zadnje krilo. Prvo dirko sta oba začela iz ozadja, in oba sta tudi odstopila. K sreči so se rezultati pozneje nekoliko izboljšali, od Španije naprej so dobili tudi novejši Ferrarijev motor. Martini je na isti dirki osvojil točko za 6. mesto, kar je ponovil tudi na naslednji dirki v Imoli. In to je bilo, kar se točk tiče, v tej sezoni tudi vse!

Moštvo je počasi začelo izgubljati interes, ter proti koncu leta 1992 sta se Dallara in Lucchini ločila. Lucchini je odšel k Loli, medtem ko je Dallara po VN Portugalske svoje moštvo F1 tudi dokončno zaprl.