Društvo navijačev - Tifosi Club

Meni

Vsebina
Formula 1
Ferrari
Spletne igre
Tifosi Club
F1 iz papirja
Kotiček Mirana Ališiča
Slavkotov kotiček
Byrkusov kotiček

Zadnji člani

Uporabniško ime Pridružen

goarpgart 21 Maj

RaissaloRuh 10 Maj

RayleneReos 22 Apr

Pinballerlb 13 Apr

BypeBypepig 09 Apr

kisklavekab 06 Apr

ovd5g6bi 01 Apr

otx2x5la 17 Mar

Uporabniki z največ prispevki

Uporabniško ime Prispevkov

omahens 1312

forza_ferrari 566

cevljarcek_#1 384

Klemzi 382

Schumi boy 324

byrkus 231

Undertaker 201

slavko 198

Naključni član

dengolee73

Pridružen:06.3.2012
Sporočil:0

Kdo je online

Skupaj:1

Registriranih:1
Skritih:0
Gostov:0

Registrirani uporabniki: Google [Bot]

Legenda :: Administratorji, Globalni moderatorji

Dodajte povezavo

Za povezavo na našo spletno stran Društvo navijačev - Tifosi Club uporabite naslednjo HTML kodo:

Ekipa

Administratorji

GreX

Nine

omahens

Moderatorji

Ferrari Rozika

Klemzi

Nine

SaLO

Schumi boy

cevljarcek_#1

forza_ferrari

nhina

yessy

Cooper

Charles Cooper je svoj prvi dirkalnik zgradil leta 1936, šlo je za mali dirkalnik na osnovi Austina 7. Po končani vojni pri RAF se je Cooper s sinom Johnom leta 1946 odločil zgraditi dirkalnik za novo 500-kubično dirkaško serijo. Uporabila sta motoristični agregat JAP in ga v šasijo, ki je bila zgrajena iz delov Fiata Topolino, vstavila za voznikom. Avto je bil zelo uspešen in leta 1948 sta ob neverjetni popularnosti 500-kubičnih dirkalnikov proizvodnja občutno narasla. V avte so vstavljali različne motorje. Prvi Cooprov dirkalnik na dirki GP je leta 1950 v Monaku peljal Harry Schell, ki pa je odstopil v množični nesreči že v prvem krogu.

Leta 1951 je 500-kubična formula dobila ime Formula 3, Cooprove šasije pa so uporabljali po vsej Evropi. Leta 1951 je Cooper zgradil avto F2, ki jih je na evropskih dirkah v moštvu Ecurie Bleue vozil Harry Schell. Leta 1952 so vanje vstavili motor Bristol, in kmalu so začeli dosegati večje uspehe. Svetovno prvenstvo so vozili po pravilniku F2, Mike Hawthorn pa je z enim teh dirkalnikov na VN Velike Britanije končal na tretjem mestu, ter pozneje zmagal na ne-prvenstveni dirki Daily Mail Trophy v Borehamu. Tudi v naslednjem letu so Cooperji pretežno vozili z Bristolovimi motorji, medtem ko so nekateri privatniki raje vozili z motorji Alta.

Leta 1954 je prišlo do sprememba pravilnika F1, in Cooper je za nekaj časa izpadel iz GP scene, čeprav je običajno na VN Velike Britanije na startu stalo kar nekaj njegovih dirkalnikov. Leta 1957 pa so v Cooprovo šasijo vstavili motor Coventry Climax, s to kombinacijo je Jack Brabham postal redni udeleženec dirk za Svetovno Prvenstvo. Avti so bili dokaj podhranjeni, saj so imeli Cimaxovi motorji le 1.9-litra prostornine. Leta 1958 pa je Stirling Moss z enim od dirkalnikov v lasti Roba Walkerja v Argentini senzacionalno premagal vso konkurenco, saj je z malim in okretnim avtom uspešno premagal nasprotnike v težjih in močnejših avtih. Moss je pozneje v Aintreeju dobil dirko BARC 200, v Monaku pa je Maurice Trintignant pripeljal Robu Walkerju še eno veliko zmago. Roy Salvadori je v tovarniških avtih prikazoval zelo dobre vožnje, a leta 1958 ni prišlo do več zmag.

Pred sezono 1959 je Climax svoje motorje povečal na 2.5 litra prostornine, in sedaj je kombinacija Cooper-Climax postala povsem vrhunska. Jack Brabham je zmagal v Monaku in Veliki Britaniji, Moss je slavil v Italiji, medtem ko je Bruce McLaren dobil dirko za VN ZDA. Brabham je postal svetovni prvak, Cooper pa je osvojil konstruktorski naslov. Istega leta sta moštvi High Efficiency Motors ter Scuderia Centro Sud v Cooprove šasije vstavljala motorje Maserati, občasno se je na dirkah F1 pojavljal tudi dirkalnik F2 Cooper-Borgward. Obstajal je celo Cooper-OSCA.

Leta 1961 se je pojavljal isti vzorec, a medtem je Ferrari znova prišel v sam vrh, zaradi česar so pri moštvu Scuderia Eugenio Castelotti v Cooprovo šasijo vstavili kar Ferrarijev motor, a občutne razlike ni bilo.

Medtem so novi koncept počasi osvajala tudi ostala moštva – predvsem Lotus – in Cooprovi uspehi so počasi začeli prihajat v ozadje. Odslej so sledile le še posamične zmage. Bruce McLaren je leta 1962 slavil v Monaku, leta 1963 pa je bil najboljši rezultat dve drugi mesti McLarna v Spaju, ter Tonyja Maggsa na VN Francije. Leta 1964 je bila zgodba podobna , McLaren je prišel le do dveh drugih mest. Istega leta je umrl Charles Cooper, in nedolgo zatem je bil John Cooper resno poškodovan v prometni nesreči. Vodenje moštva F1 je s tem efektivno prešlo v roke Kena Tyrrella.

Leta 1965 sta McLaren ter novinec Jochen Rindt dosegla le eno uvrstitev na stopničke. John Cooper se je odločil moštvo prodati skupini Chipstead Motor group, pozneje pa se je umaknil z dirk in v Ferringu v Sussexu odprl avtomobilsko predstavništvo. Cooprova tovarna je bila preseljena iz Surbitona v Byfleet, leta 1966 pa so v dirkalnike z zasnovo Derricka Whita vstavili Maseratijeve motorje s tremi litri prostornine. Tovarniški avto sta peljala Rindt ter John Surtees, ki je \'pobegnil\' od Ferrarija,obstajalo pa je še kar nekaj privatnih moštev: Rob Walker (Jo Siffert), Anglo-Suisse Racing (Jo Bonnier), in Guy Ligier. Surtees je ob koncu leta zmagal na VN Mehike. Leta 1967 je McLaren ustanovil lastno dirkaško moštvo, Rindtu pa se je pridružil Mehičan Pedro Rodriguez, ki je januarja zmagal na prvi dirki sezone v Južni Afriki, ki je ostala tudi zadnja zmaga Coopra. Do konca leta so bili rezultati dokaj povprečni, in leta 1968 se je moštvo ozrlo za agregati BRM. V moštvo sta prišla Ludovico Scarfiotti ter Brian Redman, a je Italijan umrl na eni od gorskih dirk za volanom Porscheja, in na njegovo mesto je prišel Lucien Bianchi. Redman je pozneje v Spaju po okvari vzmetenja doživel hudo nesrečo, na njegovo mesto je prišel Vic Elford. Moštvo je doseglo le peščico točk in ob koncu leta je Cooper zaprl vrata tovarniškega moštva.

Ime Cooper je vseeno ostalo v avtomobilizmu, saj je podjetje izdelovali športne verzije Minija tako za dirke kot za cesto. Do konca proizvodnje leta 1971 je bilo izdelanih okrog 150 tisoč Minijev Cooper. Ob koncu 1980-ih je podjetje John Cooper Garages vnovič začelo s proizvodnjo ddoatnih delov za novo generacijo navdušencev nad Miniji, predvem na Japonskem. Januarja 2000 je za svoje zasluge v avtomobilski industriji prejel britansko odlikovanje CBE.