Društvo navijačev - Tifosi Club

Meni

Vsebina
Formula 1
Ferrari
Spletne igre
Tifosi Club
F1 iz papirja
Kotiček Mirana Ališiča
Slavkotov kotiček
Byrkusov kotiček

Zadnji člani

Uporabniško ime Pridružen

goarpgart 21 Maj

RaissaloRuh 10 Maj

RayleneReos 22 Apr

Pinballerlb 13 Apr

BypeBypepig 09 Apr

kisklavekab 06 Apr

ovd5g6bi 01 Apr

otx2x5la 17 Mar

Uporabniki z največ prispevki

Uporabniško ime Prispevkov

omahens 1312

forza_ferrari 566

cevljarcek_#1 384

Klemzi 382

Schumi boy 324

byrkus 231

Undertaker 201

slavko 198

Naključni član

FuntKlakow

Pridružen:17.3.2006
Sporočil:0

Kdo je online

Skupaj:1

Registriranih:1
Skritih:0
Gostov:0

Registrirani uporabniki: Google [Bot]

Legenda :: Administratorji, Globalni moderatorji

Dodajte povezavo

Za povezavo na našo spletno stran Društvo navijačev - Tifosi Club uporabite naslednjo HTML kodo:

Ekipa

Administratorji

GreX

Nine

omahens

Moderatorji

Ferrari Rozika

Klemzi

Nine

SaLO

Schumi boy

cevljarcek_#1

forza_ferrari

nhina

yessy

Connaught

Kenneth McAlpine, član znane britanske inženirske družine, je leta 1950 skupaj z inženirjema Rodneyem Clarkom ter Mikom Oliverjem ustanovil delavnico Connaught. Odprli so delavnico v vasici Send v okolici Wokinga v Surreyu, in njihov prvi projekt je bil športni avto. Leta 1951 so se odločili zgraditi dirkalnik F2, katerega bi poganjal štirivaljni, dvolitrski motor Lea-Francis.

Avto je Oliver prvič prikazal na dirki Rufford Stakes leta 1951 na ravninah letališča Gamston v Nottingamshiru, mesec dni pozneje pa je McAlpine v Borehamu na dirki Daily Mail Trophy dosegel drugo mesto. Pred sezono 1952 so imeli bolj ambiciozne načrte s tovarniškim moštvom ter privatnimi dirkalniki. Tovarniške avte so vozili McAlpine, Clark, Ken Downing ter ostali, in na VN Velike Britanije so se Downing, Eric Thompson ter Dennis Poore kvalificirali v prvo deseterico. Poore je končal na četrtem, Thompson pa na petem mestu. Downing je poleti peljal tudi na VN Nizozemske, medtem ko je Mike Hawthorn v Turnberryu na Škotskem zmagal na relativno manjši dirki. Avti so prišli na VN Italije, a niso imeli uspeha. Iste jeseni je Downing v Goodwoodu slavil na dirki Madgwick Cup, medtem ko so Poore, McAlpine in Oliver oktobra na manjši dirki v Chartehallu dosegli kar trojno zmago.

Avti so leta 1952 dosegli dovolj dobre rezultate, da jih je opazil Belgijec Johnny Claes, ki je pred sezono kupil enega njihovih dirkalnikov ter ga pobarval v klasično rumeno belgijsko nacionalno barvo, ter z njim nastopal po vsej Evropi. V tovarniškem moštvu sta vozila Roy Salvadori in John Coombs, medtem ko se je povečalo število britanskih privatnikov. Rob Walker je kupil avto za Erica Thompsona, pozneje pa še za Tonyja Rolta. Na International Trophyju je Salvadori končal na drugem mestu za Hawthornovim Ferrarijem, Rolt je bil tretji. Poleti je Rolt dosegel vrsto zmag v Crystal Palacu, Snettertonu, Oulton Parku ter Thruxtonu. McAlpine je občasno še vedno sedel za volan in v Snettertonu prišel do manjše zmage, pozneje pa je enega do teh dirkalnikov na VN Nizozemske vozil Stirling Moss. V moštvo so povabili tudi princa Biro, a so bili mednarodni uspehi bolj pičli. Claes je bil tretji v Pau, Bira pa sedmi na VN Velike Britanije. Avgusta se je v Charterhallu tovarniškemu moštvu pridružil Ron Flockhart, kjer sta s Salvadorijem dosegla drugo in tretje mesto, medtem ko se je Jack Fairman na VN Italije pridružil Salvadoriju in McAlpinu, ter pozneje še v Modeni. Leto se je končalo s Salvadorijevo zmago na pokalu Madgwick v Goodwoodu.

Leta 1954 je v veljavo vstopil novi pravilnik F1, in Connaught se je odločil koncentrirati na privatne dirkalnike, ki jih je koristila prava gruča moštev. Najhitrejši je bil običajno Don Beauman v avtu Sira Jeremyja Bolesa, katerega pa je v Crystal Palacu ugnal Peter Collins v avtu Roba Walkerja. Končala sta na drugem in tretjem mestu.

Proti koncu leta je Clark izdelal dirkalnik Connaught Type B, v katerem je bil nameščen 2.5-litrski motor Alta. Rolt je z avtom prvič nastopil v Goodwoodu na Glover Trophyju, kjer je odstopil, zato pa je Beauman v starejšem Type A končal kot tretji. Tekom leta so Type B vztrajno razvijali naprej, medtem ko so s Type A še naprej dosegali solidne rezultate. Beauman je pozneje izgubil življenje v nesreči športnih avtov na Irskem, najhitrejši voznik dirkalnika Type A pa je medtem postal 22-letni študent zobozdravstva Tony Brooks, ki je julija na London Trophyju osvojil četrto mesto. Sledilo je še nekaj manjših uvrstitev na britanskih dirkah, potem pa je moštvo sprejelo nenavadno odločitev, da bodo oktobra dva dirkalnika poslali na dirko F1 izven prvenstva v Sirakuzo na Siciliji. Kljub prisotnosti petih tovarniških Maseratijev in dvema Gordinijema je Brooks senzacionalno zmagal s skoraj minuto prednosti, ter Connaughtu privozil prvo britansko zmago v najvišji kategoriji na celinski Evropi po letu 1924!

Sezona 1956 pa je bila porazna, kljub odlični vozniški zasedbi, katero so sestavljali Archie Scott-Brown, Jack Fairman, Desmond Titterington, Ron Flockhart in Stuart Lewis-Evans. Scott-Brown in Titterington sta na International Trophyju zasegla drugo in tretje mesto, medtem ko je Fairman na VN Velike Britanije končal kot četrti. Flockhart je sezono zaključil z najboljšo uvrstitvijo, ko je VN Italije v Monzi končal na tretjem mestu.

Lewis-Evansu ter Fairmanu se je leta 1957 pridružil Ivor Bueb, a rezultati so bili vedno slabši. Bueb je bil tretji v pau, Lewis-Evans ter Fairman pa sta dosegla dvojno zmago na Glover Trophyju. Najboljši rezultat v svetovnem prvenstvu pa je s četrtim mestom v Monaku privozil Lewis-Evans. Po koncu sezone več avtov ni bilo moč videti, saj je dokončno zmanjkalo denarja, in ob koncu leta so zaprli tovarno.

Dva dirkalnika je odkupil menedžer Lewis-Evansa, Bernie Ecclestone, in sta se v začetku leta 1958 pojavljala na raznih dirkah, a brez uspehov. Ecclestone, Paul Emery ter ostali so se nekajkrat skušali kvalificirati na dirke, a po VN Velike Britanije jih dokončno več ni bilo moč videti.

Emery je pozneje končal konstrukcijo dirkalnika Type C, ki ga je oblikoval Clark, pozneje ga je pa v ZDA odpeljal Bob Said. Leta 1959 je z njim nastopil na VN ZDA v Sebringu in se tudi kvalificiral, a je odstopil že po prvem krogu. Avto je pozneje modificiral in se še leta 1962 z njim skušal kvalificirati na 500 milj Indianapolisa, a brez uspeha.