Društvo navijačev - Tifosi Club

Meni

Vsebina
Formula 1
Ferrari
Spletne igre
Tifosi Club
F1 iz papirja
Kotiček Mirana Ališiča
Slavkotov kotiček
Byrkusov kotiček

Zadnji člani

Uporabniško ime Pridružen

goarpgart 21 Maj

RaissaloRuh 10 Maj

RayleneReos 22 Apr

Pinballerlb 13 Apr

BypeBypepig 09 Apr

kisklavekab 06 Apr

ovd5g6bi 01 Apr

otx2x5la 17 Mar

Uporabniki z največ prispevki

Uporabniško ime Prispevkov

omahens 1312

forza_ferrari 566

cevljarcek_#1 384

Klemzi 382

Schumi boy 324

byrkus 231

Undertaker 201

slavko 198

Naključni član

b3wk

Pridružen:24.10.2007
Sporočil:0

Kdo je online

Skupaj:1

Registriranih:1
Skritih:0
Gostov:0

Registrirani uporabniki: Google [Bot]

Legenda :: Administratorji, Globalni moderatorji

Dodajte povezavo

Za povezavo na našo spletno stran Društvo navijačev - Tifosi Club uporabite naslednjo HTML kodo:

Ekipa

Administratorji

GreX

Nine

omahens

Moderatorji

Ferrari Rozika

Klemzi

Nine

SaLO

Schumi boy

cevljarcek_#1

forza_ferrari

nhina

yessy

BRM

British Racing Motors je bil plod zamisli Raymonda Maysa, in je bil ustanovljen leta 1947 z bazo v Bournu, Lincolnshire. Prvi avto z oznako P15 je oblikoval Peter Berthon, in je vseboval zloglasni 1.5-litrski 16-valjnik (!) s kompresorjem. Projekt je imel preveč publicitete, kar mu je zgolj škodovalo, in prvi neuspehi so le prilili olja na ogenj javnosti, ki je celoten projekt gledala kot ne slabo šalo.

Protoip so začeli testirati leta 1949, prvič pa se je pojavil na International Trophyu v Silverstonu avgusta 1950, ko sta se na start podala Raymond Mays in Raymond Sommer. Maysov avto ni bil pripravljen, Sommeru pa je na startu odpovedala sklopka, ki je ob nenadni vključitvi zlomila pogonsko polgred.

Mesec dni pozneje je Reg Parnell z enim od obeh vozil prišel do zmage na Goodwood Trophyu, ob koncu oktobra pa sta se oba avta pojavila na dirki Penya Rhin GP v Barceloni, za volanom sta sedela Parnell in Peter Walker. Oba sta odstopila z mehanskimi okvarami.

Oba avta sta se naslednjič prikazala šele julija 1951, ko sta Parnell in Walker nastopila na prvenstveni VN Velike Britanije. Parnell je bil peti s petimi krogi zaostanka za zmagovalcem, medtem ko je Walker končal kot sedmi, še z dodatnim krogom zaostanka za moštvenim tovarišem. Moštvo, ki je medtem Walkera zamenjalo z inženirjem Kenom Richardsonom, se je septembra pojavilo na VN Italije, a ni noben od avtov startal.

Med zimskimi meseci je moštvo testiralo s Juanom Manuelom Fangiom in Froilanom Gonzalezom, a se je mednarodna zveza zaradi pomanjkanja konkurence v F1 odločila svetovno prvenstvo v letih 1952 in 53 organizirati po pravilniku F2, in ostalo je le nekaj dirk F1 izven prvenstva. Fangio in Gonzalez sta vozila v Albiju, kjer sta oba odstopila, medtem ko sta na Ulster Trophyu v Dundrodu peljala Fangio in Moss. Tudi tam sta oba odstopila. V Borehamu sta vozila Gonzalez in Ken Wharton, in končnega rezultata mi menda ni treba posebej omenjat.

Moštvo je medtem prevzel industrialec Sir Alfred Owen, in novo uradno ime moštva je postalo Owen Racing Organisation, avti so pa še vedno nosili oznako BRM.

Tudi leta 1953 je ostala le peščica dirk F1, in Gonzalez ter Fangio sta še enkrat več peljala v Albiju. Gonzalez je tokrat dirko končal na drugem mestu. Po tem nastopu so se dirkalniki BRM pojavljali le še na dirkah Formula Libre.

Naslednji novi model z oznako P25 se je pojavil šele na dirki Daily Telegraph Trophy v Aintreeju septembra 1955. V njem je bil novi štirivaljni 2.5-litrski motor, ki ga je zasnoval Stuart Tresilian, medtem ko je Colin Chapman delal na vzmeteh in obešenju. Na prvi dirki je avto vozil Peter Collins, ki pa je na kvalifikacijah avto razbil, in ni mogel nastopiti na dirki. Kombinacija se je vrnila na Gold Cup v Oulton Parku, kjer je Collins odstopil zaradi težav z motorjem.

Leta 1956 sta avte na britanskih dirkah F1 vozila Mike Hawthorn in Tony Brooks, in slednji je BARC 200 v Aintreeju zaključil na drugem mestu. Oba sta v Monaku izpadla že po kvalifikacijah, zato pa so na VN Velike Britanije na start prišli kar tri avti, Brooksu in Hawthornu se je pridružil Ron Flockhart. Noben od trojice ni prišel do cilja, avti pa se do konca sezone več niso pojavljali. Pred sezono 1957 se je Flockhartu pridružil Roy Salvadori, ki se je kvalificiral v Monaku, a med dirko odstopil. Na VN Francije je ob Flockhartu vozil Herbert MacKay-Fraser, a sta oba odstopila, na VN Velike Britanije pa sta v avtih sedela Jack Fairman in Les Leston. Oba sta odstopila zaradi težav z motorjem. Dva tedna pozneje sta Jean Behra in Harry Schell vozila na Caen GP, kjer je mali Francoz zmagal. Pozneje je Behra slavil tudi na International Trophyu, drugo in tretje emsto pa sta zasedla njegova moštvena tovariša Schell in Flockhart.

BRM se je znova prikazal na VN Modene s Flockhartom in Jojem Bonnierom, a sta oba odstopila. Leto se je končalo s tretjim mestom Maurica Trintignanta na VN Maroka v Casablanci.

Leta 1958 so P25 razvijali naprej, vozniška mesta pa so si izmenjavali Behra, Schell, Flockhart, Bonnier, in še nekateri ostali. Moštvo je končno postalo reden udeleženec dirk za svetovno prvenstvo. Prišli so do nekaterih vidnih uvrstitev, a so ostali brez zmage, v novo nastalem svetovnem prvenstvu konstruktorjev pa so osvojili četrto mesto.

Sezona 1959 je bila sprva videt kot nova katastrofa, in Sir Owen je šel tako daleč, da je v upanju na boljše rezultate enega od vozil predal privatnemu moštvu BRM. Tovarniško moštvo se je odzvalo z zmago na VN Nizozemske, ki jo je privozil Jo Bonnier. Flockhart je za tolažbo ob koncu sezone slavil na Silver City Trophyu v Snettertonu.

Pred sezono 1960 je moštvo izdelalo novega P48 z zadaj postavljenim motorjem, a je vozniška zasedba Bonnier, Dan Gurney in Graham Hill kljub nesporni vozniški kvaliteti ob celi vrsti okvar in defektov prišla le do peščice točk. Leto pozneje se je Hillu pridružil Tony Brooks, a proti dominantnim Ferrarijem takrat BRM ni imel ustrezne rešitve. Edino zmago v sezoni je prispeval privatnik Tony Marsh, ki je oktobra v Brands Hatchu dobil dirko Lewis-Evans Trophy.

Ob koncu leta je Sir Owen zahteval zmago, in v primeru neuspeha zagrozil z zaprtjem moštva. Tony Rudd je izdelal nov dirkalnik P57 z osemvaljnim motorjem, ki sta ga zasnovala in razvila Peter Berthon in Aubrey Woods. Po dirkaški upokojitvi Tonyja Brooksa je na njegovo mesto prišel Američan Richie Ginther, Hill pa je ostal prvi voznik. Graham je aprila slavil na Glover Trophyu v Goodwoodu, maja je dobil International Trophy, teden dni pozneje pa je udarno začel svetovno prvenstvo z zmago na Nizozemskem. Do konca sezone je zmagal še v Nemčiji, Italiji in Južni Afriki ter prišel do naslova svetovnega prvaka, medtem ko je BRM osvojil še konstruktorskega.

Moštvo je v letu 1963 ostalo nespremenjeno, hkrati pa je BRM začel dobavljati motorje ostalim moštvom. Med kupci so bili BRP, Scuderia Centro Sud, Scuderia Filipinetti, Scirocco-Powell Racing, Rhein-Ruhr Racing, in drugi. Graham Hill je slavil v Monaku in Watkins Glenu, a sezono je dominiral Jim Clark z Lotusom. Hill je sezono končal na skupnem drugem mestu.

Vozniška zasedba je v sezoni 1964 ostala nespremenjena, BMR pa je še naprej dobavljal motorje ostalim. Novi P61/2 je bil še en Ruddov projekt, ki je bil znova konkurenčen. Hill je še enkrat več slavil v Monaku in ZDA, ter na koncu sezone s točko zaostanka za Johnom Surteesom končal kot drugi.

Leta 1965 se je Hillu v tovarniškem moštvu pridružil Škot Jackie Stewart, medtem ko so stare dirkalnike predali moštvu Scuderia Centro Sud, kjer sta jih vozila Masten Gregory in Ludovico Scarfiotti. Stewart je slavil na International Trophyu ter na VN Italije, medtem ko je Hill še tretjič zapored dobil dirki v Monaku in ZDA. BRM je slavil tudi na ne-prvenstveni dirki za VN Mediterana v Enni, kjer je Jo Siffert zmagal za volanom Brabhama v moštvu Roba Walkerja, ki ga je poganjal motor BRM.

Leta 1966 je v veljavo vstopil nov pravilnik o 3-litrski formuli, in BRM je v šasijo P83 vstavil še en zloglasni agregat – trilitrski H16. Agregat je prišel z zamudo, bil je težak, in bil je nekonkurenčen. BRM je iste motorje dobavljal tudi Lotusu, a edino zmago tega motorja v sezoni je prispeval Jim Clark na VN ZDA.

Hill se je po ponesrečeni sezoni 1966 odpravil k Lotusu, Stewartu pa se je v sezoni 1967 pridružil Mike Spence. Stare avte so predali Regu Parnellu, vozila sta jih Chris Irwin in Piers Courage. Lotus je novo sezono začel na starih motorjih H16, a je kmalu prišel do motorjev Ford Cosworth DFV. Leta 1968 so pri BRM pripravili novo šasijo P126, v katerem je bil novi motor V12, katerega je zasnoval Geoff Johnson. Pedro Rodriguez je takoj prešel na novejšega P133, medtem ko so se Richard Attwood in ostali še naprej mučili s P126. Rodriguez je vodil v Španiji, in dirko v Belgiji končal na drugem mestu. Proti koncu sezone se je pojavil novi P138, ki pa ni bil zelo uspešen.

Sezona 1969 je bila nekoliko boljša, vozila sta John Surtees in Jackie Oliver. Novi P139 je prišel razmeroma pozno in ni bil konkurenčen. Sredi sezone je prišlo do rošade v moštvu. Iz moštva Eagle je prišel Tony Southgate, ki je postal zadolžen za šasije, medtem ko je Aubrey Woods postal šef motornega razvoja, kjer je ob njem delal Geoff Johnson.

Southgate je pripravil povsem nov avto, P153, ki je imel Woodsov motor V12. Pokroviteljstvo je prispeval Yardley, še naprej sta vozila Rodriguez in Oliver. Istega leta je Rodriguez v Spaju pripeljal prvo BRM-ovo zmago po štirih letih. Okrog istega časa je Sir Alfred Owen predal vodenje moštva v roke svoji sestri Jean, ki je bila poročena z Louisom Stanleyem.

Leta 1961 so prikazali novega P160, ki je v rokah Sifferta in Gethina zmagal v Avstriji in Italiji. V drugi polovici leta sta v dirkaških nesrečah umrla Rodriguez in Siffert –Švicar je bil edini voznik, ki je umrl za volanom BRM- moštvo pa je sezono kljub temu končalo na drugem mestu seštevka med konstruktorji. Leta 1972 je sledil dirkalnik P180, ki je bil obarvan v rdeče-belih barvah Marlbora, a novi avto ni bil uspešen, in vedno znova so se pojavljale dodelane verzije. Edini svetli trenutek sezone je bila zmaga Jeana-Pierra Beltoisa v deževnem Monaku.

Prenovljene verzije P160 so se prikazovale vse do leta 1974, ko je moštvo dokončno padlo po lestvici. Moštvo se je obdržalo do leta 1974, ko je umrl Sir Alfred Owen, ob koncu leta pa so objavili stečaj. Dve leti pozneje so projekt startali na novo z imenom Stanley-BRM. Mike Pilbeam pa je oblikoval novega P201. Moštvo je občasno nastopalo v sezoni 1976, ob koncu leta pa je Louis Stanley napovedal vstop v celotno sezono 1977 z novim avtom Lena Terryja, ter z Larryem Perkinsom in Teddyem Pilettom za volanom. P207 ni bil uspešen, in še pred koncem leta je BRM dokončno izginil iz dirkaškega sveta.

Leta 1979 so se skušali vrniti s projektom P230, ki pa je bil popolni polom, in ga niso nikdar niti pokazali.