Društvo navijačev - Tifosi Club

Meni

Vsebina
Formula 1
Ferrari
Spletne igre
Tifosi Club
F1 iz papirja
Kotiček Mirana Ališiča
Slavkotov kotiček
Byrkusov kotiček

Zadnji člani

Uporabniško ime Pridružen

goarpgart 21 Maj

RaissaloRuh 10 Maj

RayleneReos 22 Apr

Pinballerlb 13 Apr

BypeBypepig 09 Apr

kisklavekab 06 Apr

ovd5g6bi 01 Apr

otx2x5la 17 Mar

Uporabniki z največ prispevki

Uporabniško ime Prispevkov

omahens 1312

forza_ferrari 566

cevljarcek_#1 384

Klemzi 382

Schumi boy 324

byrkus 231

Undertaker 201

slavko 198

Naključni član

yamahafzr1000

Pridružen:12.7.2007
Sporočil:0

Kdo je online

Skupaj:1

Registriranih:1
Skritih:0
Gostov:0

Registrirani uporabniki: Google [Bot]

Legenda :: Administratorji, Globalni moderatorji

Dodajte povezavo

Za povezavo na našo spletno stran Društvo navijačev - Tifosi Club uporabite naslednjo HTML kodo:

Ekipa

Administratorji

GreX

Nine

omahens

Moderatorji

Ferrari Rozika

Klemzi

Nine

SaLO

Schumi boy

cevljarcek_#1

forza_ferrari

nhina

yessy

Alfa Special

Južnoafriško prvenstvo F1 je bilo dolgo časa domena uvoženih Cooperjev in Lotusov, ki so jih običajno poganjali doma pripravljeni agregati Alfa Romeo, Ford ali Borgward. Najboljša možnost je sicer bil Coventry Climax FPF, ki pa je bil izrazito predrag. Motor Alfe Romea je bil zaradi svojega naprednega dizajna, nizke teže in visoke specifične moči nadvse popularen, in nekateri vozniki so svoje tehnične sposobnosti spravili na višji nivo in zgradili tudi lastne šasije, ki pa so na videz še vedno precej spominjali na uvožene britanske izdelke. Doug Serruier je tako gradil lastne šasije LDS, Ernest Pieterse je izdeloval šasije Heron, Tony Kotze pa je imel delavnico z imenom Assegai. Peter de Klerk pa je izkoristil svoje izkušnje, ki jih je nabiral pri Lotusu, in je zgradil dirkalnik Alfa Romeo Special.
Slednji je precej spominjal na Lotusa 21, in ga je tako kot večino prej omenjenih vozil poganjal štirivaljni motor Alfa Romeo Giulietta z dvema odmičnima gredema v glavi, katerega je povečal na nominalnih 1500 kubičnih centimetrov. Avto je dobil značilno temno rdečo barvo Alfe Romea, in je prejel zgolj pozitivne odmeve.
Avto se je iz delavnice v Albertonu v Južni Afriki prvič pripeljal v začetku leta 1962, prvič pa je Peter z njim nastopil na Autumn Trophyu in za precej bolj uveljavljenimi vozniki –Love, Serruier in Tingle- zasedel visoko četrto mesto. Ko je pozneje na velikonočnih dirkah v Roy Heskethu zasedel drugo mesto, je nanj postal pozoren legendarni domači dirkaški podpornik Otello Nucci, in Petra vzel pod svoje okrilje. Alfa Special je bil vedno znova dodelan, in ko je Peter nabral dovolj dirkaških izkušenj, je bil s svojim avtom pripravljen na VN Južne Afrike 1963 na stezi East London. Tam se je Peter kvalificiral na 16. mesto –od 20 udeležencev- a po 54 krogih odstopil zaradi težav z menjalnikom.
Leta 1964 se je Peter de Klerk odlično boril z Johnom Lovom za naslov južnoafriškega prvaka F1. Na zimskem pokalu v Kyalamiju so dirko odpeljali v dveh vožnjah, in prvo je dobil de Klerk s prednostjo 1.7 sekunde pred Lovom v Cooper-Climaxu. V drugi vožnji je Love vrnil udarec, a se je de Klerk krčevito boril in na koncu za Lovom zaostal za 1.2 sekunde, kar je v skupnem seštevku pomenilo, da je dobil dirko s pol sekunde prednosti! Ta dirka je še dolgo ostala v spominu takratnih gledalcev, in negotovost celotne sezone je precej povečala popularnost lokalnega prvenstva.
Sezona 1965 se je začela na najzgodnejši možni datum, in 1. januarja 1965 je Alfa Special na startu zasedla 17. mesto –od 20 kvalificiranih, oziroma 28 prijavljenih!- in na koncu zasedel deseto mesto med 15 uvrščenimi. V domačem prvenstvu je še enkrat več napadal skupno zmago, a je bil Love še enkrat več močnejši od njega. Alfa Special je medtem postajal vedno manj konkurenčen, sploh ob prihodu zmogljivejših agregatov Repco ter novejših šasij Cooper in Brabham. De Klerk je avto po sezoni prodal Leu Davu, ki je z njim srednje uspešno nastopal še par sezon.