Društvo navijačev - Tifosi Club

Meni

Vsebina
Formula 1
Ferrari
Spletne igre
Tifosi Club
F1 iz papirja
Kotiček Mirana Ališiča
Slavkotov kotiček
Byrkusov kotiček

Zadnji člani

Uporabniško ime Pridružen

goarpgart 21 Maj

RaissaloRuh 10 Maj

RayleneReos 22 Apr

Pinballerlb 13 Apr

BypeBypepig 09 Apr

kisklavekab 06 Apr

ovd5g6bi 01 Apr

otx2x5la 17 Mar

Uporabniki z največ prispevki

Uporabniško ime Prispevkov

omahens 1312

forza_ferrari 566

cevljarcek_#1 384

Klemzi 382

Schumi boy 324

byrkus 231

Undertaker 201

slavko 198

Naključni član

Museacave

Pridružen:24.7.2009
Sporočil:0

Kdo je online

Skupaj:2

Registriranih:1
Skritih:0
Gostov:1

Registrirani uporabniki: Google [Bot]

Legenda :: Administratorji, Globalni moderatorji

Dodajte povezavo

Za povezavo na našo spletno stran Društvo navijačev - Tifosi Club uporabite naslednjo HTML kodo:

Ekipa

Administratorji

GreX

Nine

omahens

Moderatorji

Ferrari Rozika

Klemzi

Nine

SaLO

Schumi boy

cevljarcek_#1

forza_ferrari

nhina

yessy

Ferrari - 246P

Ferrari je potreboval kar nekaj časa, a je vendarle pristopil k novemu konceptu. Rezultati so bili namreč praktično alarmantni - dirkalniki z zadaj nameščenim motorjem so postajali vedno hitrejši. Vse do Mossove senzacionalne zmage na VN Argentine 1958 je Ferrari veljal za nekakšne inovatorje, kar naenkrat pa so ostali na stranskem tiru. Še bolj kot neuspeh dirkalnikov s prednjim motorjem pa jih je verjetno bolelo, da ta briljantna, a enostavna ideja ni prišla iz Italije, ampak iz Velike Britanije. Kar je verjetno postavilo temelje Enzove \\\"sovražnosti\\\" do britanskih \\\"garažistov\\\", potem ko so njegove vrhunske dirkalnike z močnimi motorji pred voznikom začeli premagovati miniaturni enosedežniki z dokaj enostavnimi agregati.

Ferrari je bil verjetno kar šokiran nad prvimi rezultati sezone 1959. Leto predtem jih je v boju za premierni naslov prvaka med konstruktorji premagal Vanwall - delno tudi zaradi Enzovega oklevanja nad kolutnimi zavorami - se je nenaden prihod Coopera na vrh lestvic pokazal kot še en hud udarec. Dvojna zmaga v Reimsu in briljantna predstava Tonya Brooksa na Avusu v Berlinu enostavno nista bili dovolj.

Ferrari je hitro posegel po triku. Moštvo Scuderia Centro Sud je kupilo par Cooperjevih šasij (za uporabo z Maseratijevimi motorji), in Enzo je kaj kmalu šefu moštva začel igrat na strune patriotizma. Z drugimi besedami, Enzo je hotel videti, kako ta konstrukcija sploh izgleda! Pozneje so nekateri trdili, da je bila ideja v bistvu nekakšna kompenzacija, češ da bi pozneje v enem od teh Cooperjev vozili tudi z motorjem Dino V6, in bi torej šasijo uporabili za \\\"razvojne namene\\\". Kar se pa ni nikdar zgodilo.

Obstajal je še en vzporedni projekt, ko so v Cooperjevo šasijo vstavili Ferrarijev motor, a tokrat z imenom Scuderia Castellotti. V bistvu je šlo za štirivaljne motorje Ferrari 555 (2.5 L4), ki so imeli na glavah napis \\\"Eugenio\\\". Ti avti so nastopili na VN Italije 1960, ki so jo britanska moštva bojkotirala - Italijani so tisto dirko zanalašč odpeljali na najdaljši verziji steze v Monzi, v katero je vštet tudi oval, in britanci so se upravičeno bali, da bi njihove krhke šasije dobesedno razpadle. Takrat je mimogrede zadnjič slavil dirkalnik, ki je imel motor postavljen spredaj, kajti Ferrariji pač niso imeli resne konkurence. Eden podobnih dirkalnikov (Cooper-Castellotti) je nastopil na VN Modene leta 1961, ki je imela za voznika Giulia Cabianco usodne posledice, in ime Castellotti se je še enkrat več tragično povezalo s stezo v Modeni.

Medtem pa so pri Ferrariju skrivno razvijali lasten dirkalnik z zadnjim motorjem, ki se je končno pojavil na začetku sezone 1960. Na stezi v Modeni sta ga na kratko testirala Martino Severi, testni voznik Ferrarija, in Phil Hill. Na koncu sta se oba strinjala, da je na zadnjih kolesih preveč teže, in da ob pospeševanju nos avta rado dviga. Avto so nekoliko spremenili in ga prijavili na dirko v Monako, kjer ga je vozil Američan Richie Ginther. Ferrari si ni želel privoščit osramotenja, in po boksih so razširili govorice, da nov dirkalnik poganja motor z le 2.1 litra prostornine. A vendar so vsi slišali, da v zadku novega dirkalnika poje normalni agregat Dino 246. Avto je vozil presenetljivo hitro, in s časom 1:38.6 je izenačil čas Phila Hilla v klasičnem dirkalniku 246. Med dirko je dirkalnik s številko 34, čeprav je bil navidez nedokončan, vozil nadvse solidno. Odstopil je v 70. krogu, a je bil zaradi običajnih odstopov v Monaku na koncu uvrščen na šesto mesto, na koncu dirke so po stezi krožili le še štirje avti...

Naslednja postaja - Zandvoort. Od dirke v Monaku je minil le teden dni, in v vmesnem času so se mehaniki posvečali le menjalniku, ki je v kneževini odpovedal, medtem ko so motor pustili nedotaknjen. Batni obročki so bili izrabljeni in motor je počasi kadil moder dim, tako da so ga pustili kar doma, in na Nizozemsko odšli s tremi klasičnimi 246. In bili poraženi na polni črti. Ginther je bil z 12. kvalifikacijskim časom še najboljši od trojice, von Trips pa je uspel prehiteti le veterana Trintignanta in domačina de Beauforta. Kljub vsemu je Ferrari odločil, da je treba ustaviti razvoj 246P, kar se je dolgoročno izkazalo za dobro odločitev. Dirkalniki s prednjim motorjem so spet začeli kazati znake življenja, predvsem v rokah Phila Hilla, medtem ko so na razvojnem oddelku vse napore prenesli v prihodnji dirkalnik z 1.5 litrskim motorjem. Osnova je bil že obstoječi agregat 1.5 V6 z vmesnim kotom 65°, ki je nastal pod nadzorom Vittoria Jana, vendar je Carlo Chiti naredil nekaj modifikacij, in ga pozneje razvil v 120° verzijo, kar je omogočilo nižjo linijo avta, in predvsem nižje težišče.

In testno vozilo novega motorja? Močno predalan 246P... Po še enem testu v Modeni je Wolfgang von Trips nastopil na dirki Solitude F2, d abi videli, kako se bodo obnesli proti Porschejem . slednji so bili papirnati favoriti za 1.5 litrsko konkurenco. Von Trips je gladko zmagal. Sledilo je še več razvoja in testiranj, in medtem ko so britanska moštva upala, da bo njihova ideja \\\"Inter-Kontinentalne formule\\\" z 2.5 litrskimi agregati uspešna, je Ferrari vse svoje napore usmeril zgolj v 1.5 litrsko F1.

Na VN Italije je sledila še druga priložnost za preskus avta na dirki, in ko je Ferrari ugotovil, da bodo zelo močni, so za Tripsa prijavili kar novega 156. Na avto so dodali dodatno posodo za gorivo, in Nemec je zanesljivo dobil 1.5-litrski razred, Porscheje je premagal za polni 10-kilometrski krog! Sledila je še dirka v Modeni, kjer je Porsche končno vrnil udarec - Joakim Bonnier je slavil pred Gintherjem v Ferrariju F2 s prednjim motorjem in von Tripsom v 156, ki je imel težave z zavorami - in avto so pozneje odpeljali v tovarno, kjer so mu dodali še več modifikacij, vključno z znamenitim nosom v obliki morskega psa, s katerim je zaslovel po svetu.

Število nastopov: 1
Prevoženi krogi: 70
Prevoženi kilometri: 220
Število točk: 1
Najboljši rezultat: 6. mesto

Motor: Tip 171 (izpeljan iz 134)
Konfiguracija: V6, 65°
Postavitev: zadaj, vzdolžno
Konstrukcija: blok in glava iz lahke litine; vodno hlajen
Vrtina in gib: 85.0 × 71.0 mm
Prostornina: 2417 ccm
Kompresijsko razmerje: 10.0:1
Odmična gred: dve odmični gredi v vsaki glavi, dva ventila na valj
Uplinjač: tri dvojni padotočni Weber 42 DCN
Vžig: dvojne svečke, en razdelilec Magnetti Marelli
Moč: 263 KM pri 8300 rpm
Mazanje: suhi karter

Šasija: tip 543, cevna
Prednje obešenje: dvojna prečna vodila, vijačne vzmeti, hidravlični blažilniki, stabilizator
Zadnje obešenje: dvojna prečna vodila, vijačne vzmeti, hidravlični blažilniki
Zavore: bobnaste na vseh kolesih, hidravlične
Menjalnik: ročni, 5 stopenj + vzratna
Sklopka: večploščna
Diferencial: z delno zaporo
Kolotek spredaj: 1200 mm
Kolotek zadaj: 1200 mm
Medosna razdalja: 2300 mm
Teža: 452 kg, z oljem in vodo
Gume spredaj: Dunlop 5.25×15
Gume zadaj: Dunlop 6.50×15
Kolesa: žičnata; spredaj Dunlop RW 3560, zadaj RW 3625
Posoda za gorivo: 150 l, v dveh stranskih posodah
Gorivo: bencin NO 100/150