Društvo navijačev - Tifosi Club

Meni

Vsebina
Formula 1
Ferrari
Spletne igre
Tifosi Club
F1 iz papirja
Kotiček Mirana Ališiča
Slavkotov kotiček
Byrkusov kotiček

Zadnji člani

Uporabniško ime Pridružen

goarpgart 21 Maj

RaissaloRuh 10 Maj

RayleneReos 22 Apr

Pinballerlb 13 Apr

BypeBypepig 09 Apr

kisklavekab 06 Apr

ovd5g6bi 01 Apr

otx2x5la 17 Mar

Uporabniki z največ prispevki

Uporabniško ime Prispevkov

omahens 1312

forza_ferrari 566

cevljarcek_#1 384

Klemzi 382

Schumi boy 324

byrkus 231

Undertaker 201

slavko 198

Naključni član

psytoma

Pridružen:30.11.2006
Sporočil:4
Kraj:Velenje

Kdo je online

Skupaj:0

Registriranih:0
Skritih:0
Gostov:0

Registrirani uporabniki: 0 registriranih uporabnikov

Legenda :: Administratorji, Globalni moderatorji

Dodajte povezavo

Za povezavo na našo spletno stran Društvo navijačev - Tifosi Club uporabite naslednjo HTML kodo:

Ekipa

Administratorji

GreX

Nine

omahens

Moderatorji

Ferrari Rozika

Klemzi

Nine

SaLO

Schumi boy

cevljarcek_#1

forza_ferrari

nhina

yessy

Michael Schumacher

Ko se je Michael Schumacher prvič pojavil na dirki za Veliko nagrado, je povzročil pravo senzacijo. Vse od prvega nastopa v Jordanu je svetovna dirkaška javnost o mladem Nemcu govorila kot o naslednjem Ayrtonu Senni. Dejansko je bila njegova zgodnja kariera še pred mislijo na dirkanje v Formuli 1 skrbno načrtovana, in je imel že od malega priložnost voziti ob pomoči velikih koncernov in ob več kot solidni komercialni podpori, in sčasoma je razvil izjemno dirkaško kariero. Na koncu pa se je izkazalo, da je šlo za najboljšega voznika njegovega obdobja, in da je statistično gledano največji dirkač vseh časov.
Schumacher je najprej zablestel v kartingu, in po le eni sezoni v Formuli Ford 1600 in Formuli König leta 1988 je podpisal pogodbo z vodilnim nemškim moštvom F3, OTS, po kateri bi leta 1989 vozil ob podobno talentiranem Heinzu-Haraldu Frentznu. Sezona je bila izjemno izenačena, in na koncu je omenjena dvojica le za točko zaostala za prvakom, ta je postal Karl Wendlinger. Po sezoni je športni direktor Mercedesa, Jochen Neerpasch, stopil v stik z omenjeno trojico, in jih pred sezono 1990 prestavil v program dirkalnika Skupine C Sauber-Mercedes kot nekakšno \'mladinsko\' moštvo. Trojico je modro usmerjal veteran Jochen Mass, in vsi trije so šli skozi šolo upravljanja močnih in hitrih dirkalnikov zelo discipliniranem in profesionalnem okolju. Vzporedno s športnimi avti je Michael še vedno vozil v nemškem prvenstvu F3, in tokrat je zanesljivo premagal konkurenco. Po koncu sezone je nastopil še na dveh nadvse prestižnih dirkah v Fudžiju in Macau, in svojo veliko nadarjenost potrdil z zmagama na obeh dirkah.
Večina voznikov bi se na tej točki preselila v tekmovanje F3000, vendar je Michael rade volje ostal pri Mercedesu. Druga sezona je postregla z manjšo rošado v moštvu, saj sta dva mlada leva Wendlinger in Schumacher sedela v istem avtu, ter skupno izkoriščala svoj talent in hitrost. Obema je vse skupaj izjemno uspevalo, a Schumacher je bil hitrejši od obeh. Sezona 1991 je bila vse prej kot enostavna, in po težavah polnem letu sta bila ob koncu nagrajena z zmago na stezi Autopolis na Japonskem. Sedaj je bil prvi nastop na dirkah F1 le še vprašanje časa, in Neerpasch je Michaelu omogočil nastop na dirki F3000 v japonskem Sugu, daleč od oči svetovne javnosti. Na dirki je osvojil drugo mesto in si pridobil dodatne izkušnje v močnem enosedežnem dirkalniku.
Mesec dni pozneje je po spletu različnih okoliščin prišlo do njegovega prvega nastopa v F1, ko je pred dirko v Spaju zasedel prazno mesto pri Jordanu. Na treningu je prikazal senzacionalno vožnjo in je na verjetno najtežji stezi v koledarju, a niti približno z najboljšim avtom, startal kar s sedmega mesta! Žal pa je bilo njegove dirke hitro konec, saj mu je že po 500 metrih vožnje odpovedala sklopka. Kar naenkrat je Nemec postal vroča roba, in ponudbe so se kar kopičile. Na koncu je tudi po nekaterih pravnih zapletih Schumacher že za prihodnjo dirko v Monzi sedel pri Benettonu, kjer so naredili preprosto zamenjavo, in Roberta Morena preselili na prejšnje Schumacherjevo mesto k Jordanu! Na prvih treh dirkah pri Benettonu je trikrat prišel do točk, kar je bilo za šefa moštva, Flavia Briatoreja, dovolj dober znak, da je ravnal še kako prav, da ga je na vsak način pridobil v moštvo. Kar naenkrat je bila prihodnost Benettona videti svetlejša kot prej!
V svoji prvi polni sezoni je bil Michael ne le zelo hiter, ampak tudi neverjetno konstanten. Napake je delal zelo redko, je pa prikazal tudi izjemne predstave. V Barceloni je bil v dežju drugi za Mansellom, v Monzi pa je po katastrofalnem startu in povsem iz ozadja prišel na tretje mesto. Največji dosežek sezone pa je bila povsem zaslužena, čeprav nekoliko srečna, zmaga v belgijskem Spaju natanko leto dni po njegovem prvem startu. In čez noč je postal zvezda.
Leto 1993 je prineslo še več dokazov o Schumacherjevi rastoči zrelosti. Na poti do najvišje stopničke so ga običajno ustavili le Williamsi, ob koncu sezone pa je z izredno premišljeno vožnjo slavil v Estorilu na Portugalskem. Preko zime je moštvo pripravilo nov dirkalnik Benetton B194 z motorjem Ford Zetec-R V8, ki je bil Schumacherju pisan na kožo. Na prvih dveh dirkah je dosegel dve zmagi, medtem ko je bil favorizirani Williams z Ayrtonom Senno in Damonom Hillom videti presenetljivo ranljiv. Videti je bilo, da se bo obetal zanimiv boj za svetovnega prvaka – a Senna je na tragični dirki v Imoli izgubil življenje, in Schumacher je ostal brez pravega tekmeca. Od takrat dalje je bila sezona bolj kot ne enolična. Schumacher je na prvih sedmih dirkah šestkrat zmagal in bil enkrat drugi – in to potem, ko mu je v Barceloni odpovedal menjalnik, in je dve tretjini dirke odpeljal v peti prestavi, kar za marsikoga še vedno predstavlja daleč najboljšo vožnjo njegove dolge in bogate kariere. Sledil pa je Silverstone, kjer so mu nekoliko pretirano pokazali črno zastavo, ki je ni upošteval, in sledila je drastična kazen – dve dirki prepovedi nastopanja. Ob vrnitvi je slavil v Spaju, a so ga po dirki diskvalificirali po ugotovitvi, da ima leseno desko na dnu avta –ki je prišla v veljavo po nesrečah Ratzenbergera in Senne v Imoli- na dveh mestih prekomerno obrabljeno. Še enkrat sta sledili dve dirki prepovedi, in Damon Hill je na teh dirkah prišel do lahkih zmag, in se kar naenkrat vključil v boj za naslov svetovnega prvaka! Pred zadnjo dirko sezone v avstralskem Adelaide je oba ločila le točka, in po še vedno spornem trčenj sredi dirke je Nemčija dobila svojega prvega svetovnega prvaka. Ob upoštevanju, da je od 16 dirk posledično nastopil le na 12, gre vsekakor za spoštovanja vreden dosežek, ne glede na sporno situacijo na zadnji dirki.
Naslednja sezona je bila nekaj povsem drugega, saj je Schumacher z izjemno podporo celotnega moštva neusmiljeno izpostavil vse slabosti moštva Williams, kakor tudi njegovih voznikov. Od dirke v Španiji je prikazal serijo izjemnih voženj. Dominantne zmage v Monaku, Franciji in Nemčiji so izgledale skoraj rutinsko, posebej če jih primerjamo z izrednima vožnjama v Spaju –kjer je do zmage prišel s šele 16. startnega mesta!- in na Nürburgringu, kjer je vsa konkurenca, vključno z Jeanom Alesijem, v primerjavi z njim izgledala kot gruča novincev. Schumacher je slavil na kar devetih dirkah in več kot zanesljivo prišel do drugega naslova svetovnega prvaka, hkrati pa je ob dveh zmagah Johnnya Herberta privozil še edini moštveni naslov Benettona v obstoju moštva.
Jasno je bilo, da je sedaj napočil čas za nov izziv, in največji izziv se je kajpak glasil – Ferrari. Italijanski dirkaški gigant je bil brez vozniškega naslova že več kot desetletje in pol, in ob počasni, a vztrajni poti proti vrhu so potrebovali le še vrhunskega voznika, če ne kar najboljšega. Tako rekoč je šlo za obojestranski izziv – Italijani so morali dokazati, da so sposobni izdelati avto za osvojitev naslova, Schumacher pa je moral dokazat, da lahko slavi tudi z avtom, ki je v zadnjih petih letih dosegel le dve zmagi. Pred sezono 1996 je torej moštvo doživelo veliko prestrukturiranja - v drugi avto so posadili Severnega Irca Eddieja Irvina, Ferrari je prvič v svojem obstoju naredil desetvaljni motor, in po dolgem času je na avtu spet bila magična številka 1. Vendar zadeve niso potekale povsem gladko, kakor tudi prav nihče ni pričakoval, da bi. Williams je bil v precej boljši formi, in šele ob veličastni zmagi v deževni Barceloni so lahko pri rdečih zadihali, in v prihodnost zrli v optimizem. Pozneje je Schumacher dobil še dirki v Spaju in Monzi, za naslov svetovnega prvaka pa v prvi skupni sezoni še niso bili povsem zreli. Vseeno pa so v primerjali s prejšnjimi sezonami naredili občuten korak naprej.
Tudi leta 1997 je bila zgodba nadvse podobna. Michael se je podal v dvoboj s tehnično boljšim Williamsom Jacquesa Villeneuva, dosegel je sijajni zmagi v deževnih Monaku in Spaju, kakor tudi zmago na gladkih gumah v mokrem Magny-Coursu. Vse omenjene vožnje so le še potrjevale njegov sloves izrednega voznika v mokrem, ter tudi njegov izjemni smisel za nadzor avta. Še vedno pa je ostal povsem zvest samemu sebi. Tudi tokrat se je naslov odločal na zadnji dirki sezone, in ob vedno hitrejšem Villeneuvu je v Jerezu izvedel potezo na vse ali nič. In dobil – nič. Po trčenju je obtičal v pesku, Kanadčan pa je prišel do svojega edinega naslova svetovnega prvaka. Schumacherjeva gesta je odmevala v vsej dirkaški javnosti, in po koncu sezone so ga uradno izključili iz prvenstva, mu odvzeli vse točke, in mu odvzeli skupno drugo mesto. Ob čemer pa je zanimivo, da so mu pustili vse dosežene zmage…
Pred začetkom sezone 1998 je Ferrari še vedno sodil tik pod vrh, kajti ob padli formi Williamsa se je na vrh prebila kombinacija McLaren-Mercedes. Michael je vedno znova neusmiljeno izkoriščal vsakršne napake tekmecev, imel pa je tudi nekaj nesrečnih primerov kot na primer v Spaju, kjer je z vodilne pozicije trčil v krog zaostalega Davida Coultharda, in moral odstopit. Tekma za naslov prvaka se je znova prenesla na zadnjo dirko, kjer pa je imel Schumacher smolo. Najprej mu je pred startom ugasnil motor, zaradi česar je moral startati iz ozadja, na koncu pa mu je še počila guma. Do naslova prvaka je tako prišel Mika Häkkinen z McLarnom, in Ferrariju ni preostalo nič drugega, kot da na tako želeno lovoriko počaka vsaj še eno leto.
Leta 1999 pa je šlo na vse ali nič. Prvenstvo je bilo tako rekoč nuja, in vse v moštvu so podredili temu cilju. Sezona se je uspešno začela z dominantnima zmagama v Imoli in Monaku, a je nato v prvem krogu dirke v Silverstonu pri veliki hitrosti zletel s steze v zaščitne gume, in si zlomil nogo. Takoj je bilo jasno, da bo okrevanje trajalo dolgo časa, in njegovi upi so še enkrat več splavali po vodi. A Ferrari se tokrat ni pustil kar tako.
Če v ospredju ni prvega voznika, pač narediš vse, da bo tam drugi! Eddie Irvine se je izzivu odlično odzval, in v končnici sezone nepričakovano vztrajal na vodilni poziciji svetovnega prvenstva. Michael se je vrnil šele na predzadnji dirki na novi dirki v Maleziji, in takoj stal na prvem startnem mestu. Na dirki je vozil za Irvinom in prišel na drugo mesto, medtem ko je zadnja dirka sezone še enkrat več videla boj za naslov med McLarnom in Ferrarijem. Schumacher je tam odpeljal vrhunsko dirko in za Häkkinenom končal kot drugi, in Irvine kot tretji. Finec je tako prišel do svojega drugega zaporednega naslova svetovnega prvaka, medtem ko je Ferrari po dolgih 16 letih končno prišel do prvega naslova med konstruktorji!
Sezona 2000 se je začela optimistično, kot že dolgo ne, in Michael si je zadal jasen cilj, da ga tokrat pred tretjim naslovom svetovnega prvaka ne more ustavit prav nič. Eddie Irvine se je pred sezono preselil k Jaguarju, ki je še leto pred tem nosil oznako Stewart, na njegovo mesto pa je prišel Brazilec Rubens Barrichello. Michael je v sezoni izenačil rekord devetih zmag, vključno s tremi zaporednimi v začetku in štirimi na koncu leta, in na koncu sezone dosegel tako želeni cilj – prvi Ferrarijev vozniški naslov po daljnem letu 1979. Na koncu je zbral 108 točk, medtem ko jih je Häkkinen na drugem mestu zbral 89, in če med sezono ne bi bilo dveh zaporednih nesreč na startni črti –v Avstriji in Nemčiji- bi bila razlika na koncu zlahka še višja.
Tudi v sezoni 2001 je Ferrari nastopal z isto vozniško zasedbo, ki je leto pred tem prinesel velik uspeh. Kljub govoricam, da jih ostala moštva vabijo v svoje sredine, so Ross Brawn, Jean Todt, Paolo Martinelli in Rory Byrne ostali pri rdečih, in so bili odločeni Schumacherju zagotoviti še četrti naslov prvaka. Njihova odločitev se je splačala, in Schumacher je povsem prevladal. Novi F2001 je bil v ospredju vse od prve dirke v Melbournu, in medtem ko so se njegovi tekmeci uničevali kar sami, je Michael še enkrat več izenačil rekord devetih zmag v sezoni, ki ga je že pred tem držal skupaj z Nigelom Mansellom, in naslov prvaka osvojil že na Madžarskem sredi poletja. Sedaj je bil po naslovih izenačen z Alainom Prostom, katerega pa je že prehitel po skupnih točkah in tudi zmagah. Na veliko žalost njegovih konkurentov je Schumacher svojo formo obdržal tudi v sezoni 2002, ko je napadal legendarni rekord Juana Manuela Fangia, in njegovih pet naslovov svetovnega prvaka.
Schumacher je svoj peti naslov osvojil v rekordnem času, in sezono odločil v svojo korist v Franciji 21. julija. Nemec je v sezoni dosegel kar enajst zmag, kar je predstavljalo nov rekord v eni sezoni, razen tega je bil še petkrat drugi in enkrat tretji. Na prav vsaki dirki je končal na stopničkah, in na koncu zbral fantastičnih 144 točk, medtem ko jih je njegov moštveni kolega Barrichello na drugem mestu \'le\' 77 – s čimer je prišlo tudi do nove rekordne razlike med prvim in drugim skupnim mestom. Verjetno ob teh številkah ni treba posebej poudarjati, da je Ferrari tudi premočno prišel do naslova prvaka med proizvajalci.
Vendar pa vse novice niso bile dobre, kajti dogodek v Avstriji je odmeval po vsem dirkaškem svetu. Barrichellu so iz boksov naročili, naj v zadnjem krogu spusti Michaela predse ter mu s tem podari zmago, zaradi česar je rdeče izžvižgalo celotno dirkališče. Razen tega je Schumacher na prvo stopničko spustil Barrichella, kar je bilo spet v nasprotju s pravili tekmovanja. FIA je odreagirala na povsem sebi lasten način, in v prihodnje prepovedala moštvene ukaze iz boksov – kar je bil resnici na ljubo del dirkaške taktike že od samih začetkov dirkanja. Podobna zadeva se je ponovila v Indianapolisu, kjer sta oba Ferrarija uprizorila vzporedno vožnjo skozi cilj, a se Schumacheru zadeva ni povsem posrečila, kajti s prednostjo nekaj tisočink sekunde je slavil Barrichello… Zadeva sicer ni bila tako sporna kot v Avstriji, a po zelo dobri dirki je bil takšen prihod skozi cilj eno veliko razočaranje.
Tudi leto 2003 je pripadlo kombinaciji Schumacher – Ferrari – Bridgestone, a tokrat še zdaleč ni šlo tako zlahka kot v preteklih letih. Sezona nikakor ni bila enostavna, in kljub doseženim šestim zmagam je na koncu zbral 93 točk, oziroma le dve več od Finca Kimija Räikkönena, ki je slavil le enkrat. Novi sistem točkovanja je pač terjal svoje, in zmage kar naenkrat več niso imeli tovrstne veljave kot poprej. Kakorkoli že, Schumacher je še šestič postal svetovni prvak, in s tem postavil novi absolutni mejnik.
Po koncu leta 2003 so se začele širiti govorice, kdaj bi se naj Nemec dirkaško upokojil, ampak se je izkazalo, da gre le za to – za govorice. V letu 2004 je bilo –spet- vse v znamenju Schumacherja in Ferrarija. V sezoni, ki je štela 18 dirk, je dosegel kar 13 zmag, le dvakrat je ostal brez točk, in na koncu zbral fenomenalnih 148 točk. Svoj sedmi naslov svetovnega prvaka je potrdil že v Spaju ob koncu poletja.
Tudi pred letom 2005 se je dirkaška javnost spraševala o morebitni upokojitvi, kljub Nemčevi podaljšani pogodbi do konca leta 2006, vendar je Nemec v Melbournu 2005 vnovič sedel v rdečem dirkalniku, pripravljen za naskok na osmo krono. Vendar pa je po petih letih na vrhu konkurenca končno naredila večje korake proti vrhu. FIA je spremenila sistem točkovanja, gume Michelin pa so preko zime kar naenkrat postale precej boljše od japonskih Bridgestone. Španec Fernando Alonso je bil s svojim Renaultom v izredni formi, in je nizal zmage v seriji, medtem ko Ferrariju tokrat kar ni in ni šlo. Edino zmago je Ferrari dosegel na škandalozni dirki v Indianapolisu, kjer so moštva z Michelinovimi gumami odpovedala nastop, in je startalo le šest dirkalnikov. To je bil tudi edini vrhunec dokaj ponesrečene sezone, v kateri je Alonso postal najmlajši svetovni prvak v zgodovini, in hkrati je Alonso postal tisti, ki je s prestola vrgel \'večnega\' prvaka Schumacherja.
Pred letom 2006 je Michael vnovič dobil konkurenčni dirkalnik za pohod proti osmemu naslovu svetovnega prvaka, in tokat je dobil tudi novega moštvenega kolega. Barrichello se je preselil k Hondi, na njegovo mesto pa je prišel njegov rojak Felipe Massa. Schumacher je bil zelo blizu naslova, a je v Suzuki doživel nadvse redko okvaro motorja, in Alonsu je to zadostovalo za ponovitev naslova. Vendar pa je imel med sezono tudi slabše trenutku – v trajnem spominu je ostal dogodek iz Monaka, kjer je ob koncu treninga sporno ustavil svoj dirkalnik na neugodnem mestu in s tem povzročil prekinitev tik pred koncem. Vodstvo je ukrepalo in dosodilo, da je ta manever storil zanalašč, in ga preselilo v zadnjo vrsto. Pravzaprav je bila škoda, da je v svoji zadnji sezoni naredil črni madež svoji sicer neverjetni karieri.
Po dirki v Monzi je napovedal svojo upokojitev od dirkanja v Formuli 1, in na zadnji dirki v Interlagosu je še enkrat več dokazal, zakaj je dolgo časa predstavljal referenco med vozniki. Po težavah v začetnem delu, ko je padel povsem v ozadje, je z na trenutke tvegano vožnjo prišel do lepega četrtega mesta, medtem ko je slavil prav Massa.
In potem je bilo naenkrat vsega konec, ostale so le še številke. Sedem naslovov svetovnega prvaka, 91 zmag, 68 prvih startnih mest, 76 najhitrejših krogov in zares fenomenalnih 1369 skupnih točk – vse to so številke, ki še dolgo časa ne bodo premagane, če sploh kdaj.

Slike

Michael Schumacher	Michael Schumacher_2	Michael Schumacher_3	Michael Schumacher_4
Michael Schumacher_5	Michael Schumacher_6	Michael Schumacher_7	Michael Schumacher_8
Michael Schumacher_9	Michael Schumacher_10	Michael Schumacher_11	Michael Schumacher_12
Michael Schumacher_13	Michael Schumacher_14	Michael Schumacher_15	Michael Schumacher_16

Video

Michael Schumacher	Michael Schumacher_2	Michael Schumacher_4	Michael Schumacher_5
Michael Schumacher_6	Michael Schumacher_7	Michael Schumacher_8	Michael Schumacher_9
Michael Schumacher_10	Michael Schumacher_11	Michael Schumacher_12	Michael Schumacher_3

Dodaj v:

Povezava:

Komentarji

Ferrari man 27.07.2009 19:51:59

Šumi je najboljši še vedno!
Še vedno si želim da bi se vsedel v dirkalnik in znova dokazal da je kljub upokojitvi človek ki je zasluženo najboljši v karavani Formule 1!!!!