Društvo navijačev - Tifosi Club
MeniVsebinaFormula 1 Ferrari Spletne igre Tifosi Club F1 iz papirja Kotiček Mirana Ališiča Slavkotov kotiček Byrkusov kotiček Zadnji članiUporabniško ime Pridružen goarpgart
21 Maj RaissaloRuh
10 Maj RayleneReos
22 Apr Pinballerlb
13 Apr BypeBypepig
09 Apr kisklavekab
06 Apr ovd5g6bi
01 Apr otx2x5la
17 MarUporabniki z največ prispevkiUporabniško ime Prispevkov omahens
1312 forza_ferrari
566 cevljarcek_#1
384 Klemzi
382 Schumi boy
324 byrkus
231 Undertaker
201 slavko
198Kdo je onlineSkupaj:0Registriranih:0 Skritih:0 Gostov:0 Registrirani uporabniki: 0 registriranih uporabnikov Legenda :: Administratorji, Globalni moderatorji Dodajte povezavoZa povezavo na našo spletno stran Društvo navijačev - Tifosi Club uporabite naslednjo HTML kodo:EkipaAdministratorji GreX Nine omahensModeratorji Ferrari Rozika Klemzi Nine SaLO Schumi boy cevljarcek_#1 forza_ferrari nhina yessy |
Maurice TrintignantMaurice Bienvenu Jean Paul TRINTIGNANT* 30. 10. 1917, Ste Cecile-les-Vignes, Vaucluse, Francija † 13. 2. 2005, Nimes, Gard, Francija Maurice je bil najmlajši od petih sinov uspešnega vinogradnika, in je sledil trem svojim bratom na dirkaška prizorišča. Kljub smrti Louisa v Peronnu 1933, se ni mogel upreti skušnjavi, in pet let pozneje je debitiral za volanom istega Bugattija, ki ga je pred tem vozil njegov nesrečni brat. Z njim je dosegel peto mesto v Pauu, ter zmagal na GP des Frontiéres v Chimayu leta 1939, tik preden je začetek vojne prekinil dirkaška tekmovanja. Ko so šest let pozneje v Bolonjskem Gozdu organizirali prvo dirko po vojni, je bil Trintignant prisoten s prav istim Bugattijem. Vendar pa je avto med dirko porabil neverjetno veliko goriva, in razlog so našli šele ob podrobnem pregledu dirkalnika; v posodi za gorivo je ostalo veliko podganjih iztrebkov ('les petoules'), saj je avto vojno preždel skrit v skednju. Zgodba je hitro postala znana, in Trintignant je zaradi iztrebkov dobil nadimek 'Le Petoulet', ki se ga je držal do konca življenja, in ki mu je bil kar všeč. Bugattija je pozneje kaj hitro zamenjal za Amilcara, s katerim je leta 1947 zmagal v Avignonu, in po pol sezone z Delagem moštva Gersac se je pridružil moštvu Simca Gordini. Sezona 1948 se je začela dobro, z zmagami v Perpignanu in Montlhéryu, vendar se je resno poškodoval na tragični dirki v Švici, na kateri so umrli tri vozniki. Maurice je imel več sreče. Zavrtel se je in odletel na sredo steze, in le izjemnim refleksom prihajajočih Farine, princa Bire in Manzona se je imel zahvaliti, da je ostal cel - je pa omenjena trojica zato doživela medsebojno trčenje, kjer ni bil nihče poškodovan. V bolnišnici je njegovo življenje viselo na nitki, in v komi je ležal kar osem dni. Na neki stopnji so ga celo razglasili za mrtvega, a se mu je puls vrnil, in dolgotrajno okrevanje se je lahko začelo. Leta 1949 je bil ponovno sredi akcije, s Simco je slavil na Circuit de Ramparts na smešno kratki stezi v Angoulemu. Posledice nesreče iz Švice so bile preteklost, in Trintignant je pri Gordiniju ostal do konca sezone 1953, in z malim svetlo modrim avtom je slavil v Ženevi 1950, Albiju in Cadoursu 1951, ter v Cadoursu še enkrat več leta 1953, s čimer je uradno postal dirkaški prvak Francije. Gordiniji so bili seveda zloglasni po svoji krhkosti, in na dirkah svetovnega prvenstva -ki so bile precej bolj naporne od francoskih nacionalnih dirk- je dosegel le tri peta mesta. Ko je s sposojenim Rosierovim ferrarijem zmagal na VN Buenos Airesa, se je leta 1954 priključil tovarniškemu moštvu, kar je prineslo takojšen napredek pri rezultatih. Redno se je uvrščal na dirkah svetovnega prvenstva, ter zmagal na ne-prvenstvenih dirkah v Caenu in Rouenu, ter bil drugi v Sirakuzi in Bariju. Delil si je tudi zmagovalnega 4.9-litrskega Ferrarija, s katerim je skupaj s Froilanom Gonzalesom slavil na 24 urni dirki v Le Mansu. Leta 1955 je z zanesljivo vožnjo v Monaku prišel do svoje prve zmage v svetovnem prvenstvu, v športnih avtih je skupaj z Eugeniom Castellottijem zmagal na 10 urah Messine. S športnimi ferrariji je uspešno nastopal tudi leta 1956, in zmagal na dirkah v Agadiru, Dakaru ter na Švedskem. V svetovnem prvenstvu pa ni imel tovrstne sreče, saj je vmes presedlal k Vanwallu in tudi k ambicioznemu, a ponesrečenem Bugattiju. Leta 1957 je nastopal bolj poredko, a je s Ferrarijem Dino V6 dobil Coupe de Vitesse v Reimsu, ter na VN Maroka zasedel tretje mesto z BRM P25. Maurice se je v ospredje vrnil leta 1958, ko je za volanom malega Coopera v moštvu Roba Walkera še enkrat več slavil v Monaku, in pozneje slavil še v Pauu in Clermont-Ferrandu. Užival je dvoletno pogodbo v Walkerjevem moštvu, in čeprav je bil ob Stirlingu Mossu le drugi voznik, je v sezoni 1959 dosegel nekaj vidnih rezultatov, predvsem je še enkrat več dobil Pau. Za volanom Aston Martina je istega leta v Le Mansu osvojil drugo mesto, s čimer je dobil pogodbo z istim proizvajalcem tudi na dirkah Formule 1 za sezono 1960, vendar so Britanci imeli obilo težav s pripravo dirkalnikov, in je bil prisiljen prestopiti v privatno moštvo Centro Sud. Istega leta je vozil tudi Coopera na dirkah F2, ter dosegel nekaj vidnih uvrstitev. Zaradi svojih zaslug v dirkanju je prejel tudi visoko državno odlikovanje Legija Časti, vendar ni imel namena počivati na lovorikah. Po slabši sezoni 1961 se je znova vrnil k Robu Walkerju, ki je leta 1962 po nesreči Stirlinga Mossa v Goddwoodu ostal brez voznika. Čeprav so bili njegovi najboljši časi že davno mimo, je še vedno lahko na trenutke ugnal mladega Jima Clarka, kar je dokazal s svojo tretjo zmago v mestecu Pau. Maurice je leta 1963 dirkal zelo malo in je bil videti na poti v dirkaški pokoj, a je pred sezono 1964 pridobil BRM V8 in z njim na VN Nemčije vozil nad pričakovanji in je končal kar na petem mestu, s čimer je v starosti 47 let prišel do dveh točk za svetovno prvenstvo. Čeprav je to bila njegova zadnja sezona na GP dirkah, se je dokončno poslovil v Le Mansu 1965, s čimer je končal neverjetno kariero, ki je bila -z izjemo nesreče v Švici- ena tistih z najmanj nesrečami. Zelo redko je bil udeležen v kakšni, njegovo mehansko znanje je prineslo veliko dobrih rezultatov, kar so znali šefi moštev visoko ceniti. Svojo zadnjo dirko je 'Le Petoulet' peljal v Fordu GT, ki je bil precej višje na evolucijski verigi avtomobilskega dirkanja od Bugattija 35, s katerim je začel kariero, in razlog na zadnji dirki v Le Mansu zagotovo niso bili podganji iztebki! Po koncu kariere se je vrnil med vinogradnike in negoval lastno blagovno znamko 'Le Petoulet', in v svojem mestu je bil pozneje celo izvoljen za župana. Umrl je v starosti 87 let na svojem domu. Aktivna leta: 1950 do 1964 Najboljša uvrstitev: 4. (1954, 1955) Prisotnosti: 84 Startov: 82 Ni se kvalificiral: 1 Prva dirka: Monako 1950 Simca-Gordini Zadnja dirka: Italija 1964 BRM Zmage: 2 Stopničke: 10 Najboljši na treningu: 3. (Nemčija 1952) Prva vrsta: 2 Najhitrejši krogi: 1 Točke: 72.33 Prevoženi krogi: 3535 Prevoženi kilometri: 21644 Dirke v vodstvu: 3 Krogi v vodstvu: 78 Km v vodstvu: 261 VideoUporabnik trenutno še nima videov!
Povezava:
KomentarjiTrenutno še ni komentarjev! |
Naslednja dirkaNaslednja dirka, VN Monaka (27.05.2012) bo na sporedu čez: 4 dni.Koledar F1 dirk v letu 2012 Pregleden koledar dirk
Statistika napovedovanjUporabniško ime Točke biškotek
572 alvir28
132 uncentre
0 Mr.ShuShuGah
0 Uezlbzdc
0 bionnaeasedo
0 tentIntosewaF
0 IodidsMip
0 Vorydririurry
0 Outlinist
0 |
