Društvo navijačev - Tifosi Club

Meni

Vsebina
Formula 1
Ferrari
Spletne igre
Tifosi Club
F1 iz papirja
Kotiček Mirana Ališiča
Slavkotov kotiček
Byrkusov kotiček

Zadnji člani

Uporabniško ime Pridružen

goarpgart 21 Maj

RaissaloRuh 10 Maj

RayleneReos 22 Apr

Pinballerlb 13 Apr

BypeBypepig 09 Apr

kisklavekab 06 Apr

ovd5g6bi 01 Apr

otx2x5la 17 Mar

Uporabniki z največ prispevki

Uporabniško ime Prispevkov

omahens 1312

forza_ferrari 566

cevljarcek_#1 384

Klemzi 382

Schumi boy 324

byrkus 231

Undertaker 201

slavko 198

Naključni član

forplan

Pridružen:22.3.2009
Sporočil:4

Kdo je online

Skupaj:1

Registriranih:0
Skritih:0
Gostov:1

Registrirani uporabniki: 0 registriranih uporabnikov

Legenda :: Administratorji, Globalni moderatorji

Dodajte povezavo

Za povezavo na našo spletno stran Društvo navijačev - Tifosi Club uporabite naslednjo HTML kodo:

Ekipa

Administratorji

GreX

Nine

omahens

Moderatorji

Ferrari Rozika

Klemzi

Nine

SaLO

Schumi boy

cevljarcek_#1

forza_ferrari

nhina

yessy

Kimi Raikkonen

Kimi Räikkönen je bil rojen jeseni leta 1979 v finskem mestu Espoo in je svojo kariero začel kot voznik gokarta v starosti osmih let. Leta 1995 je, star 16 let, slavil prvo zmago v Formuli A, naslednje leto je v isti kategoriji postal tudi finski prvak.
Leta 1999 je v starosti 20 let presedlal med enosedežnike Formule Renault. Tam se je kaj kmalu vživel v novo tekmovalno okolje, daj je s štirih dirk pobral štiri zmage! Leta 2000 je prestopil v britansko prvenstvo Formule Renault in znova briljiral, na desetih dirkah je slavil sedemkrat in seveda postal tudi prvak. Njegov vzpon je bil meteorski.

Njegovi dosežki niso ostali neopaženi, in kaj kmalu je Peter Sauber, lastnik istoimenskega moštva F1, presenetil novinarsko srenjo z novico, da bo Kimi Räikkönen leta 2001 redni voznik njegovega moštva. Vendar so bili pri FIA precej zadržani in Fincu niso želeli podeliti superlicence, saj bi naj bil premalo izkušen – do takrat je imel za sabo vsega 17 dirk v enosedežnem dirkalniku! Na koncu so mu jo vendarle podelili, a z nekaterimi zadržki – ki pa so se kmalu izkazali za neupravičene.

Že na svoji prvi dirki v Melbournu je Kimi dirko končal na sedmem mestu, po naknadni diskvalifikaciji Oliviera Panisa, ki je bil sicer četrti, pa se je tudi veselil svoje prve točke. Začetniška sreča, so rekli nekateri. A temu ni bilo tako. Dirkalnik Sauber-Petronas ni bil najboljši, bil pa je dovolj soliden, da je Räikkönen postal odkritje leta. Vsekakor je imel nekaj težav. Njegov moštveni kolega Nick Heidfeld je zbral več točk, a je imel tudi več izkušenj; razen tega je Kimi naredil nekaj nepotrebnih napak, jasno pa je bilo, pa poseduje velik talent in naravno hitrost.

V Avstriji in Kanadi je prišel do četrtega mesta, v SIlverstonu je bil peti. Na preostalih dirkah ni dobil točk. Z osvojenimi devetimi točkami je sezono končal na desetem mestu, po sezoni pa je postal zelo iskano blago. Na koncu je najdaljšo potegnil McLaren, ki je ravno v tem času iskal zamenjavo za še enega hitrega Finca, Miko Häkkinena, ki si je po končani sezoni 2001 odločil vzeti leto odmora, ki pa se je pozneje izkazal za trajni umik iz Formule 1. Med glavnimi kandidati je bil Nick Heidfeld, ki je bil nekdanji Mercedesov varovanec, a Ron Dennis se je na koncu vendarle nekoliko presenetljivo odločil za Räikkönena, ki je tako ob Davidu Coulthardu zasedel drugi sedež za sezono 2002.
Kimi je tako v le treh letih napredoval iz kartinga do drugega najboljšega moštva Formule 1…

Že na prvi dirki v Melbournu je s tretjim mestom prišel do svojih prvih stopničk v karieri. Takrat je marsikdo verjel, da bi lahko Kimi morda celo konkuriral v boju za naslov prvaka, a kmalu se je obrnilo drugače. McLarnov avto ni bil najhitrejši, bil pa je tudi precej nezanesljiv. Razen tega je Ferrari prikazal enega najboljših paketov v zgodovini; Ferrari F2002, Michael Schumacher in Rubens Barrichello so se izkazali za kombinacijo, ki je v normalnih razmerah tako rekoč ni mogoče premagati, pri čemer ni McLaren MP4/17 igral nobene posebne izjeme.

Po otvoritvenem tretjem mestu je Kimi nato doživel šest zaporednih ničel, forma se je obrnila navzgor šele sredi poletja. Na Nürburgringu je bil znova tretji, dve dirki pozneje pa je bil v francoskem Magny-Coursu zelo blizu zmage. V finalnem delu dirke je vodil, a je štiri kroge pred ciljem na najpočasnejšem mestu, v lasnici Adelaide, zdrsnil na olju in vodstvo ter zmago prepustil Schumacherju, ki je s tem tudi postal svetovni prvak. Vseeno je z drugim mestom dosegel najboljšo uvrstitev kariere. V Belgiji je dirko začel iz prve vrste, hitrejši je bil le Schumacher. Vendar v nedeljo Kimi ni imel srečnega dneva, še enkrat več mu je odpovedal Mercedesov motor.

Sezono je končal s tretjim mestom v Suzuki, a s precejšnjim zaostankom za obema Ferrarijema. Svojo prvo sezono pri McLarnu je Kimi končal na šestem mestu in z doseženimi 24 točkami. V kolikor bi bil njegov motor bolj zanesljiv, bi bili tudi dosežki boljši, tako pa je bil na koncu Coulthard uvrščen višje od njega – pa čeprav je bil Kimi na stezi pogosto hitrejši od njega.

Pred sezono 2003 je bil McLaren-Mercedes tik pred vnaprejšnjim porazom, in to z dobrim razlogom: novi dirkalnik MP4/18 še ni bil pripravljen –in tudi nikdar ni bil– tako da so morali novo sezono peljati z leto dni starim MP4/17 z nekaterimi dodatki. In na splošno presenečenje je ravno za volanom te starine Räikkönen, ki se ga je medtem zaradi hladnega karakterja prijel vzdevek Iceman, resnično eksplodiral.

Po tretjem mestu v Melbournu je 23. marca v malezijskem Sepangu končno napočil tudi dan njegove slave. Dirko je začel šele s sedmega mesta, vendar mu je uspel sijajen start. Po 15 krogih je prehitel tudi vodilnega Fernanda Alonsa in v vodstvu ostal vse do konca dirke in s tem pripeljal svojo prvo zmago. S tem je hkrati tudi prevzel skupno vodstvo svetovnega prvenstva. Dve tedna pozneje je na poplavljeni stezi v brazilskem Interlagosu prejel pokal za zmagovalca, vendar so ga nekaj dni pozneje naknadno prestavili na drugo mesto, potem ko so ugotovili, da je ob prekinitvi dirke Giancarlo Fisichella, ki je izkoristil Kimijevo napako in prišel v ospredje, dejansko že začel novi krog – in s tem zmagal. S tem se je odrekel pokalu in dvema točkama, a še vedno je bil skupno prvi.
S prihodom v Evropo je moral Kimi branit svoje mesto pred Michaelom Schumacherjem, Ferrari pa je preko poletja prišel z staro zmagovalno formo. Finec se je srčno boril in prišel do drugih mest v Imoli in Monaku, zato pa je odstopil v Barceloni in Montrealu. Na Nürburgringu je začel s prvega mesta, prvič v karieri, vendar ga je med dirko še enkrat več izdal motor. Medtem se je v boj za naslov podal tudi Williams-BMW, kjer je kraljeval predvsem Kolumbijec Juan-Pablo Montoya.

Trojica je bila zelo skupaj še po VN Italije, ko jih je ločilo le sedem točk, v Indianapolisu pa je Montoya končal šele na šestem mestu in izpadel iz boja za naslov, zmagal pa je Schumacher pred Räikkönenom. Pred zadnjo dirko je bilo stanje 92:83 v korist Michaela Schumacherja, ki je za vnovični naslov s tem potreboval le še točko za osmo mesto, medtem ko je Kimi potreboval zmago za vsako ceno. Na kvalifikacijah v Suzuki je bil Räikkönen osmi, Nemec pa šele štirinajsti. V nedeljo je Kimi peljal izredno dirko in se prebil vse do drugega mesta, na katerem je dirko tudi končal, boljši je bil le Rubens Barrichello. Schumacher je dirko odpeljal povsem izven forme, a je z osmim mestom vseeno prišel do odrešilne in odločilne točke.

Kimi, ki je tako v celem letu prišel le do ene zmage, je s tem naslov Svetovnega prvaka zgrešil le za dve točki…
Po presenetljivo dobrem letu 2003 je McLaren v sezono 2004 vstopil z novim modelom MP4/19 in poln optimizma. Avto bi naj pomenil nov preporod moštva Rona Dennisa; vendar pa je bila resnica povsem drugačna. Avto je bil razmeroma počasen, povrhu vsega pa je šlo znova za precej nezanesljiv dirkalnik. Räikkönen je prve tri dirke končal kot pešec na poti do boksov, v Imoli pa je končno prišel do prve točke. Zatem pa se je serija odstopov le še nadaljevala, in po sedmih dirkah je Kimi zasedal šele 15. mesto v prvenstvu, po VN Evrope je njegov seštevek meril le eno samo točko…

Po tej katastrofi je McLaren na hitro pripravil različico MP4/19B, ki se je prvič pojavil v Magny-Coursu. V Silverstonu je bil napredek končno viden: Kimi je dirko začel s prvega mesta in za Schumacherjem končal na drugem mestu. Vendar težav ni bilo konec. V Hockenheimu je vozil na drugem mestu, ko mu je iznenada odpadlo zadnje krilo in ga vrgla s steze, k sreči brez posledic. Kimi je rahli nasmešek pokazal šele v Spaju. Kljub le desetemu startnemu mestu je prikazal sijajno vožnjo in po finalnem dvoboju s Schumacherjem vendarle zmagal na precej kaotični dirki. McLaren si je lahko oddahnil, sezona je bila s tem vsaj delno rešena. Preostanek leta je bil razmeroma soliden, sezono pa je končal z drugim mestom, pred njim je bil le Montoya – njegov novi moštveni tekmec v sezoni 2005.

Po težavnem in razočaranj polnem letu 2004 sta tako Räikkönen kot moštvo McLaren upala na precej boljše leto 2005, vendar je bil začetek sezone tudi tokrat povprečen in po treh dirkah je Finec imel na svojem računu le sedem točk. Ob začetku evropskega dela sezone pa je novi MP4/20 vendarle pokazal, česa je sposoben. Srebrni dirkalnik se je kmalu izkazal za najhitrejšega v konkurenci, je pa imel tako kot njegovi predhodniki hude težave s pomanjkanjem zanesljivosti, predvsem je bila kočljiva odpoved Mercedesovih motorjev. V Imoli se je pokazala slika, ki je nato zaznamovala potek sezone. Kimi je dirko začel s prvega mesta, a je po le desetih krogih odstopil z okvaro menjalnika, dirko pa je dobil njegov glavni tekmec sezone – Španec Fernando Alonso v Renaultu, ki je bil nekoliko počasnejši, a zato precej bolj zanesljiv. Finec je dejansko celotno prvenstvo lovil Španca, a ga ni nikdar ujel, kajti ob mnogih zmagah je sledilo tudi nekaj bolečih odstopov.
Po Imoli je Kimi zanesljivo slavil v Barceloni, zatem je blestel na ulicah Monaka. Na Nürburgringu pa je doživel izredno smolo, saj je v zaključku dirke ob močnejšem zaviranju poškodoval prednjo desno pnevmatiko. Odhod v bokse bi pomenil izgubo prvega mesta, tako da so mu iz boksov svetovali nekoliko previdnejšo vožnjo do konca. V začetku zadnjega kroga je pnevmatiko končno razneslo, obenem je še razpadla obesa, avto pa je končal v zidu. Alonso, ki je takrat vozil za Fincem, je prišel do nepričakovane zmage, Kimi pa je še enkrat več vknjižil ničlo.

Finec je za tolažbo dva tedna pozneje brez težav zmagal v Kanadi, vendar pa je Alonso s pametno vožnjo le še večal svoj skupni seštevek. Po slabših kvalifikacijah v Franciji in Veliki Britaniji si je z dobro vožnjo v obeh primerih privozil stopničke, Alonso pa je s svojo zanesljivostjo razliko vseeno le še povečeval. V Nemčiji pa je bilo videti, da so se stvari obrnile. Kimi je dirko začel s prvega mesta, a je še enkrat več odpovedal njegov dirkalnik, tokrat je bila kriva hidravlika. In kdo je zmagal? Alonso, kdo pa drug.
Kimi je nato dobro izkoristil testno obdobje in se vrnil z zmagama na Madžarskem in v Turčiji, zatem je dobil še dirko v mokrem Spaju. V vseh primerih je Španec pobiral visoke točke, v Monzi pa je bil celo uvrščen pred Räikkönenom. V brazilskem Interlagosu je Alonso s tretjim mestom dokončno potrdil svoj prvi naslov Svetovnega prvaka, Kimi pa, ki je tisti dan končal na drugem mestu za Montoyo, se je moral še drugič po letu 2003 zadovoljiti s skupnim drugim mestom. Svojo najboljšo vožnjo pa je prihranil za konec leta. V japonski Suzuki se je kvalificiral šele na 17. startno mesto, vendar je odpeljal fantastično dirko in se v vodstvo s prehitevanjem do takrat vodilnega Fisichelle prebil prav v začetku zadnjega kroga! Zadnja dirka na Kitajskem se je končala z bolj kislimi obrazi, kajti drugo mesto ni zadostovalo za osvojitev moštvenega naslova; slednji je z zmago Fernanda Alonsa pripadel Renaultu.

Po vnovičnih odstopih je Räikkönen upal, da bo leta 2006 novi MP4/21 tako konkurenčen kot njegov predhodnik, a je bil še enkrat več razočaran. Začetek sezone je bil razmeroma obetaven, podobno kot 2005. V Bahrajnu je Kimi, ki je po nesreči na treningih startal šele z 22. mesta, ponovil bleščečo predstavo iz Suzuke in dirko končal na tretjem mestu. Po izpadu v Sepangu je bil drugi v Melbournu, še enkrat več ga je premagal le Alonso v Renaultu. Sčasoma pa je povsem izgubil svojo voljo. McLaren je sredi leta izgubil čudežnega oblikovalca Adriana Neweya, ki se je preselil k Red Bullu, ter proti sredini sezone počasi zaostal za Renaultom in Ferrarijem in padel v povprečje.
Finec je sedaj prvič, odkar je vozil pri srebrnih, začel razmišljati o svojem nadaljevanju kariere. Od decembra 2005 je vedel, da se bo leta 2007 k srebrnim preselil Fernando Alonso. Kimi bi lahko postal Špančev moštveni kolega, vendar se je po petih letih neuspehov pri McLarnu raje odločil za nov začetek pri Ferrariju. Scuderia je ravno takrat iskala zamenjavo za Michaela Schumacherja, ki se je ob koncu sezone 2006 odločil za dirkaško upokojitev. Jean Todt ni nikdar skrival svoje naklonjenosti do Finca, tako da z dogovorom ni bilo nobenih težav. Kimi je z rdečimi podpisal do konca sezone 2009.
Do takrat pa je še vedno vztrajal pri srebrnih, njegova zadnja sezona pri McLarnu pa je bila le povprečna. Kimi je vseeno občasno kazal vrhunske predstave. V Monaku je dolgo časa ogrožal vodečega Fernanda Alonsa, a znova doživel tehnično okvaro. V Nemčiji in Italiji je dirko začel s prvega mesta, a ga je v obeh primerih premagal Schumacher, ki je bil na dirkah občutno hitrejši. Tudi na Madžarskem je bil najhitrejši na kvalifikacijah, na dan dirke pa je deževalo in je z netipičnim trčenjem z Liuzzijem zapravil še eno priložnost za zmago. Na Kitajskem, kjer je prav tako deževalo, je bil zelo hiter in je ogrožal Renaulte, a ga je pustil na cedilu pedal za plin. Kimi je sezono 2006 končal na petem mestu, prvič po letu 2002 pa je ostal brez ene same zmage v sezoni.
V začetku leta 2007 je Kimi prispel v Maranello, in po prikazanih testiranjih in hitrosti dirkalnika F2007 je pred sezono veljal za glavnega favorita. Vendar pa je bil začetek sezone znova razmeroma povprečen. Pravzaprav je na prvi dirki v Melbournu prišel do zanesljive zmage, sčasoma pa padel v formi. Kimi je imel navidezne težave s privajanjem na novo delovno okolje, posebno pa na gume Bridgestone, kajti pred tem je pet let vozil na konkurenčni znamki Michelin. V prvem delu sezone ga je moštveni kolega, Brazilec Felipe Massa, povsem zasenčil, razen tega pa je nekaj težav prispeval kar sam. V Monaku je na treningu doživel nesrečo in si s tem pokvaril celotni vikend. Po ameriški turi, ki je bila prav tako razmeroma skromna, je po sedmih dirkah Kimi zaostajal že 26 točk za vodilnim v prvenstvu, novincem Lewisom Hamiltonom – ki je vozil McLarna… Mali in tihi Finec se je znašel pod plazom kritik, vendar se nanje v svojem slogu ni zmenil in kaj kmalu se je forma začela obračati na bolje.

V začetku poletnega dela sezone je končno prišel na svoj račun. Zmagal je v Franciji in Veliki Britaniji, v obeh primerih je pri postankih prehitel do tedaj vodečega tekmeca – Masso v Magny Coursu in Alonsa v Silverstonu. Do septembra pa je McLaren vrnil udarec in Räikkönen je znova izgubil nekaj dragocenih točk proti Hamiltonu. Občasno je imel še vedno smolo –kot na Nürburringu, kjer mu je odpovedala hidravlika– zato pa je pobral stopničke v Budimpešti, Istanbulu in Monzi.

V Spa-Francorchampsu se je vrnil s sijajno zmago, ki mu je vlila nekaj upanja za ponovni boj za sam vrh. Vendar je le dva tedna pozneje v japonskem Fudžiju v močnem dežju po taktični napaki moštva uspel priti le do tretjega mesta. Dve dirki pred koncem je tako Kimi za Hamiltonom zaostajal za polnih 17 točk. Tako rekoč je ostal brez vseh možnosti. A vendar… V Šanghaju je na mokri stezi uspel držati stik z vodečim Hamiltonom, dokler ni slednji naredil napake in na stezi predolgo ostal na istih gumah, zaradi katerih je zatem zgrešil vstop v bokse – in odstopil. Kimi je prišel do zelo pomembne zmage, svoje pete v sezoni.

Pred zadnjo dirko sezone v brazilskem Sao Paulu je bilo sledeče: Hamilton 07 točk, Alonso 103, Räikkönen 100. Z drugimi besedami – Kimi je v vsakem primeru potreboval zmago, vendar bi se moralo njegovima tekmecema nekaj zgoditi. Na kvalifikacijah je prvo startno mesto osvojil Massa, na nedeljski dirki pa sta se oba Ferrarija takoj prebila v ospredje, Felipe je vodil pred Kimijem. Hamilton je presenetljivo kaj kmalu povsem zaostal in se zaradi tehničnih težav obdržal šele v povprečju. Alonso je obtičal na tretjem mestu, in v kolikor bi Massa ostal pred Räikkönenom, bi postal svetovni prvak.

Po drugem in zadnjem postanku v boksih je Kimi prevzel vodstvo in jasno je bilo, da bo, v kolikor ne bo nepredvidenih težav, precej senzacionalno osvojil naslov svetovnega prvaka. In tako se je tudi zgodilo! Alonso je bil tretji, Hamilton pa šele sedmi, tako da je Kimi zbral 110 točk, medtem ko sta McLarnova voznika imela vsak po 109… Kimi je tako pri 28 letih postal tretji Finec z naslovom Svetovnega prvaka, pred njim je podoben podvig uspel še Kekeju Rosbergu in Miki Häkkinenu.

Vendar pa je moral na uradno potrditev čakati še mesec dni, kajti moštvo Williams so obtožili, da so na brazilski dirki uporabljali hlajeni bencin. Oba sta dirko končala pred Hamiltonom, tako da bi morebitna kazen Britancu prinesla višjo uvrstitev in tudi več točk, kar bi sezono znova obrnilo v njegovo korist. Vendar je FIA na koncu potrdila rezultate iz Brazilije kot uradne, in Räikkönen je dokončno in nesporno prišel do naslova Svetovnega prvaka.
V sezono 2008 je Kimi vstopil z upanjem, da bo naslov prvaka uspešno ubranil. V Avstraliji je šlo vse narobe, dirkaški vikend se je končal s pokvarjenim motorjem. Vendar je temu razočaranju kmalu sledil povratek na vrh z zmagama v Maleziji in Španiji ter drugim mestom v Bahrajnu, kar ga je po štirih dirkah vnovič pripeljalo na vrh lestvice.

Nato pa so stvari začele iti narobe. Po tretjem mestu v Turčiji je spet doživel dve dirki, kjer ni prišel do točk. V Monaku je po neumni napaki trčil v Adriana Sutila, v Kanadi pa je postal žrtev Hamiltonove slepote, ki ob izstopu iz boksov ni videl prižgane rdeče luči. Precej smole je imel tudi v Franciji, kjer je vozil v zanesljivem vodstvu po okvari izpušne cevi pa je moral popustiti in zmago je pobral Felipe Massa v drugem Ferrariju. V Silverstonu je po zgrešeni taktiki moštva ostal brez pričakovanega uspeha, po dveh dolgočasnih dirkah v Nemčiji in na Madžarskem pa je doživel tri zaporedne odstope. V Valencii mu je odpovedal motor, v Spaju je odstopil v predzadnjem krogu, potem ko je vodil praktično celotno dirko, v Singapurju pa je naletel na visoke robnike in zletel v zid. Upi za obranitev naslova Svetovnega prvaka so bili že davno mimo, začele pa so se pojavljati govorice, da bi se naj Kimi počasi umaknil ne le iz Ferrarija, ampak kar iz celotne Formule 1.
Sezono je končal s tremi tretjimi mesti, potem ko je odigral vlogo Massovega pomočnika v boju za morebitni njegov naslov prvaka, kateremu je bil Brazilec zelo blizu – dejansko ga je izgubil šele v zadnjem ovinku zadnjega kroga zadnje dirke v Braziliji, ko je Lewis Hamilton z dokaj srečnim prehitevanjem pridobil odločilno mesto, s katerim je na koncu leta zbral eno točko več od Brazilca.
Pred sezono 2009 je Kimi svojo pogodbo s Ferrarijem podaljšal do konca leta 2010, vendar pa je le malokdo verjel, da bo dogovor obveljal do konca. Leto 2009 je zaznamoval tudi katastrofalni začetek sezone. Novi F60 je bil opremljen s sistemom KERS, ki je dodal nekaj kratkotrajne dodatne moči, a je bil v celoti zelo slab in rdeči so na prvih treh dirkah ostali brez vsakršne točke! Po devetih dirkah je imel Kimi na svojem računu le deset točk, večino teh je privozil s tretjim mestom v Monaku. Felipe Massa jih je do istega trenutka zbral 22. Sledila pa je dirka na Madžarskem, kjer je Massa na treningu doživel hudo nesrečo in težke poškodbe glave, zaradi česar je odpadel do konca sezone. Kimi Räikkönen je sedaj ostal edini up rdečih.

Še enkrat več je dokazal svojo hladnost in dirko v Budimpešti končal na drugem mestu, zatem je bil tretji v Valencii. V Spaju je dirko začel s šestega mesta, a je s pomočjo KERS in izjemnega starta kmalu prišel v ospredje in celotno dirko vozil s prednostjo okrog sekunde pred senzacionalnim Giancarlom Fisichello, ki je s Force Indio presenetil prav vse. Kimi je prišel do svoje prve zmage v sezoni, ki je ostala tudi edina Ferrarijeva. Do konca sezone mu je v drugem sedežu delal družbo prav Fisichella, kajti rezervni voznik Luca Badoer je povsem pogorel in razočaral, preostanek sezone pa je bil precej podoben začetku. Ferrari je ustavil razvoj dirkalnika, Finec pa je na stopničke prišel le še enkrat, osvojil je tretje mesto na Ferrarijevi domači dirki v Monzi. Fisichella novih točk do konca sezone več ni osvojil, Kimi pa je prvenstvo končal z zbranimi 48 točkami na šestem mestu.

Večino leta 2009 pa je Kimi razmišljal o svoji prihodnosti. Poleti je postalo očitno, da ga nameravajo pri Ferrariju zamenjati z največjim tekmecem, Špancem Fernandom Alonsom, ki je medtem v povprečnem Renaultu nizal le še povprečne dosežke. Njegov prestop so uradno potrdili prav na VN Italije v Monzi, Kimiju pa sta v bistvu ostali le še dve možnosti. Ali se bo vrnil nazaj k McLarnu, ali pa bo povsem opustil Formulo 1 in se preselil k reliju. Že julija je namreč za volanom Fiata debitiral na reliju po Finskem, ki je štel za prvenstvo WRC.
Po dolgem premisleku je Kimi Räikkönen novembra 2009 vendarle sporočil javnosti presenetljivo novico, da si jemlje odmor od Formule 1 in se podaja na svetovno prvenstvo v reliju. Kmalu zatem je podpisal pogodbo z moštvom Citroën Junior Team, njegov sovoznik v C4 WRC pa je postal njegov rojak Kaj Lindström.
Po razmeroma uspešnem učnem letu se v zadnjih časih porajajo nove govorice, da bi se naj Kimi znova vrnil v Formulo 1, pri čemer se največkrat omenja moštvo Renault. Vendar bo pa le čas pokazal, v katero smer se bo nadaljevala nadvse uspešna dirkaška kariera Kimija Räikkönena.