Društvo navijačev - Tifosi Club

Meni

Vsebina
Formula 1
Ferrari
Spletne igre
Tifosi Club
F1 iz papirja
Kotiček Mirana Ališiča
Slavkotov kotiček
Byrkusov kotiček

Zadnji člani

Uporabniško ime Pridružen

RaissaloRuh 10 Maj

RayleneReos 22 Apr

Pinballerlb 13 Apr

BypeBypepig 09 Apr

kisklavekab 06 Apr

ovd5g6bi 01 Apr

otx2x5la 17 Mar

haileyexnell 11 Mar

Uporabniki z največ prispevki

Uporabniško ime Prispevkov

omahens 1312

forza_ferrari 566

cevljarcek_#1 384

Klemzi 382

Schumi boy 324

byrkus 231

Undertaker 201

slavko 198

Naključni član

schumacher_the_greatest

Pridružen:12.11.2007
Sporočil:1

Kdo je online

Skupaj:2

Registriranih:1
Skritih:0
Gostov:1

Registrirani uporabniki: Google [Bot]

Legenda :: Administratorji, Globalni moderatorji

Dodajte povezavo

Za povezavo na našo spletno stran Društvo navijačev - Tifosi Club uporabite naslednjo HTML kodo:

Ekipa

Administratorji

GreX

Nine

omahens

Moderatorji

Ferrari Rozika

Klemzi

Nine

SaLO

Schumi boy

cevljarcek_#1

forza_ferrari

nhina

yessy

Jacky Ickx

Pozna 1960-ta so bila izjemno obdobje za nekatere najbolj vsestranske dirkače. Mario Andretti si je ustvaril ime v tako rekoč vseh kategorijah, Jim Clark je užival v turnih avtomobilih, Vic Elford je nastopal tako na reliju Monte Carlo kot na VN Monaka.

V tem obdobju je mlad Belgijec vse svoje upe položil v Formulo 1. Tukaj je bil 21-letni mladenič, ki je vskočil v F2 neposredno iz zelo uspešne lokalne kariere v turnih avtomobilih in vzponih v klanec, potem ko je še kot najstnik nastopal na motociklističnih spretnostnih vožnjah na Zündappu. Kot večina njegovih sodobnikov se je zelo hitro znašel na vztrajnostnih dirkah; a medtem ko specialisti za športne dirkalnike, kot sta bila Redman ali Kinnunen, nista v F1 nikdar naredila večjega vtisa, je Jacky Ickx v trenutku zaslovel tudi v Formuli 1.

V kolikor bi mu uspelo postati svetovni prvak Formule 1, ki bil edini z enkratnim kvintetom naslovov. Postal je svetovni prvak v vztrajnostnih vožnjah, evropski prvak F2, slavil pa je še na dirkah v Le Mansu ter na vztrajnostnem reliju Pariz-Dakar. Le naslov prvaka v F1 se mu je vztrajno izmikal. Leta 1968 je bil blizu, leta 1969 je bil skupno drugi, leta 1970 pa je bil na koncu prav boleče blizu seštevka medtem že pokojnega Jochena Rindta. Vendar ne bomo nikdar zvedeli, če bi naslov svetovnega prvaka 1970 ob tragičnem Rindtovem koncu Ickxu predstavljal ponos in zadovoljstvo, kakršno pride običajno zraven.

Ko pa je govora o zmagah v Le Mansu, gre za povsem drugo pesem. Žal pa so ostale v senci njegove kariere F1, ki jo je zaznamovala vrsta slabih potez in selitev ob nepravem trenutku, zaradi česar je prehitro postal le še povprečni udeleženec – hkrati pa je tako rekoč istočasno veljal za najboljšega dirkača vztrajnostnih dirk.

A vendar – če obstaja kakšen evropski ekvivalent Maria Andrettija –ki je resda bil po rodu Italijan iz istrskega Motovuna, a pozneje naturaliziran Američan- potem je to nesporno Jacky Ickx.

Jacques Bernard »Jacky« Ickx je bil rojen 1. januarja 1945 v belgijskem Bruslju kot sin znanega avtomobilskega poročevalca, in kot pri tako rekoč vsakem novem prihajajočem zvezdniku v poznih 1960-ih je tudi pri Jackyu preteklo zelo malo časa, da se je prebil do najvišjih kategorij. Resnici na ljubo je temu dejstvu botrovalo tudi precej večje število tudi najhujših nesreč, ki so precej zdesetkale startne vrste GP dirk. Kariero je začel leta 1961 na motociklu in od leta 1963 vsakoletno osvajal naslove v dvo- in štirikolesni konkurenci. Leta 1963 je postal prvak v motorističnem trialu v kategoriji 50 ccm, v letih 1964, 1965 in 1966 je bil prvak na gorskih dirkah v 1600-kubični kategoriji, v letih 1965 in 1966 pa je bil še belgijski prvak v turnih avtomobilih. Medtem ko je leta 1966 nastopal v belgijskih turnih avtomobilih in gorskih dirkah, je istega leta vstopil tudi v F3 in F2. Že naslednjega leta je postal evropski prvak F2 in zmagovalec nekaterih velikih vztrajnostnih dirk, že leto zatem pa je nastopil tudi že v dirkalniku F1 – in to pri nobenem drugem kot Enzu Ferrariju. Takrat so občasno koga predčasno naznanili za \'prihodnjega svetovnega prvaka\', Jacky Ickx pa je bil en glavnih kandidatov za tovrstne dosežke.

V odločilnem letu 1966 je nastopal na vrsti precej različnih strojev. Še vedno je s Zündappom nastopal na trialih, s Fordom Cortino je nastopal na gorskih in turnih dirkah, s Fordom GT40 in Ferrarijem 250LM je bil reden gost vztrajnostnih dirk, F2 je vozil z dirkalniki Matra MS5 z motorji Cosworth SCA ter BRM, s podobnim avtom ter tudi Brabhamom BT18 je nastopal v F3, občasno pa je z McLaren-Elvo nastopal tudi na dirkah CanAm!

V moštvu Kena Tyrrella je vozil Matrine dirkalnike in v F2 debitiral na Sundy Mirror Trophyju v Goodwoodu, šest dni pozneje pa je odšel v francoski Pau. Tam si je dirkalnik z motorjem BRM delil z nikomer drugim kot Jackiejem Stewartom – in to v času, ko so bile vozniške menjave stvar preteklosti. V F3 je prišel do lepih rezultatov v Zandvoortu ter Zolderju – na isti dirki je zmagal tudi s turnim avtom – medtem ko je v F2 zablestel šele proti koncu sezone s četrtima mestoma v Albiju ter Brands Hatchu. Vrhunec sezone 1966 je bila zagotovo zmaga na dirki 24 ur Spaja, kjer je zmagovitega BMW 2002ti delil s Hubertom Hahnejem.

Leta 1967 je mladi Belgijec dokončno prodrl v svetovni vrh. Podpisal je novo pogodbo s športnim moštvom Mirage ter v novi 1600-kubični F2 še naprej vozil pri Kenu Tyrrellu ter kmalu opozoril nase v obeh kategorijah. Njegova prva velika zmaga je sledila kaj kmalu, povsem primerno je prišla 1. maja na njegovi domači 1000-kilometrski dirki v deževnem Spaju. Videti je bilo, d aje s tem skoraj zapostavil F2, kajti pojavila se je vrsta novih mladeničev – Gardner, Beltoise, Courage in Rees. Jacky je odgovoril proti koncu sezone, ko je slavil v Zandvoortu in Vallelungi. Njegov največji dosežek sezone pa je prišel prav pred očmi šefov F1, ko je s svojo Matro F2 na kombinirani dirki F1/F2 za VN Nemčije prišel kar do tretjega časa kvalifikacij! Zaradi pravilnika je moral dirko začeti za vsemi dirkalniki F1, a je bil tisti dan vseeno skoraj brez konkurence. Prebijal se je mimo močnejših in hitrejših dirkalnikov ter prišel že kar do četrtega mesta, nato pa moral odstopiti zaradi okvare vzmetenja.

Ta predstava je sprožila veliko zanimanje v GP svetu, in resnično je že na VN Italije sedel v drugem Coopru, v katerem je zamenjal Dicka Attwooda. Tako je manj kot leto in pol po svojem mednarodnem debiju v Goodwoodu sedel na 15. startnem mestu svoje prve dirke za Svetovno Prvenstvo! Na dirki resda ni uspel prikazati česa posebnega, a je kljub temu z zbrano vožnjo prišel do šestega mesta in svoje prve točke. S tem je prišel tudi do svoje druge priložnosti, a je bilo moštvo že v svojem zatonu. Na VN ZDA v Watkins Glenu je zaradi pregrevanja odpovedal Maseratijev V12 njegovega dirkalnika in Jacky je moral odstopiti. V naslednjih vikendih pa je prišel neverjeten finiš sezone. Najprej je zmagal na VN Rima v Vallelungi in pobral naslov evropskega prvaka F2, zatem pa je z Miragem slavil na 1000 km Pariza (s Hawkinsom) in 9 urah Kyalamija (z Redmanom).

Sezona 1968 se je začela z manjšo senzacijo, saj je Ickx sedel kar v rdečem Ferrarijevem dirkalniku! To ni bilo sicer gledano nič posebnega. Ferrari je prehajal skozi eno svojih težavnejših obdobij in ni imel česa zgubiti ob prijavi mladih voznikov. Prišli so Andrea de Adamich, pa Jonathan Williams in Derek Bell. Vseeno pa nastop pri Ferrariju na svoji le tretji dirki ni bil kar tako. V primerjavi s prej omenjenima Britancema pa je Ickx svojo priložnost tudi znal izkoristiti. Na svoji domači VN Belgije, v svoji tretji dirki pri rdečih, je Ickx svojega 312 postavil na tretje startno mesto in to pozicijo držal vso dirko do konca. Sledilo je četrto mesto v mokrem Zandvoortu, zatem pa je na dirki za VN Francije v Rouenu na kvalifikacijah prvič premagal moštvenega kolego Chrisa Amona. Naslednji dan je bil na dirki brez konkurence in prišel do prve zmage Ferrarija po slavju Ludovica Scarfiottija na domači italijanski dirki leta 1966. In zakaj je prišel do zmage?

Ker je deževalo.

Dirka se je začela na suhih gumah, ob vedno bolj mokri stezi pa so se za vodstvo borili Ickx ter Rodriguez in Surtees, še pred tem pa so morali priti mimo gorečih razbitin Honde RA302, v kateri je umrl Jo Schlesser. Mehičan Rodriguez je v 19. Krogu odpeljal najhitrejši krog in se prebil mimo Ickxa, kar je izkoristil tudi Surtees, a veselje ni trajalo dolgo. V istem krogu je Ickx znova prišel na drugo mesto in se krog zatem poigral še z Rodriguezom. Medtem je bila steza že precej mokra in mnogi vozniki so prišli v bokse po dežne gume. V zelo težkih pogojih je bil Ickx kmalu v svojem elementu in je začel peljati povsem svojo dirko. V 34. krogu je njegova prednost pred Rodriguezom znašala že 85 sekund, medtem ko je Surtees na tretjem mestu zaostajal že za krog! Ickxova prednost se je zatem še povečala, saj je Rodriguez odstopil po težavah z menjalnikom, tik pred koncem dirke pa je Belgijec popustil, tako da ga je lahko Surtees prehitel in se vrnil v isti krog. Kljub vsemu je Ickx na koncu slavil s prednostjo dveh minut pred voznikom Honde in prikazal eno najbolj dominantnih prvih zmag sploh, mogoče ji pride blizu le še predstava Ayrtona Senne na VN Portugalske 1985 v zelo podobnih pogojih.

V Brands Hatchu je Ickx osvojil tretje mesto, a je ostal v senci dvoboja med Siffertom in Amonom, katerega je dobil Švicar in prišel do popularne zmage moštva Roba Walkerja. Zatem pa so prišli na Nürburgring, kjer so bili pogoji milo rečeno katastrofalni. Medtem ko se je Ickx solidno znašel v skoraj monsunskem vremenu in prebrodil vrtenje v šestem krogu ter dva postanka v boksih zaradi menjave vizirja, ni mogel storiti prav ničesar proti Jackieju Stewartu in njegovi legendarni zmagi s prednostjo več kot štirih minut na ročno narezanih Dunlopovih gumah. To je bila ena od priložnosti, da je bil dežni mojster Ickx v tovrstnih razmerah premagan s strani voznika, ki je pač imel boljši dan, kakor se mu je pozneje zgodilo tudi na VN Monaka 1972, ko ga je deklasiral Jean-Pierre Beltoise.

Kljub vsemu je po četrtem mestu na Ringu in tretjem v Monzi napredoval že kar na drugo mesto v skupnem seštevku – še vedno v svoji prvi sezoni. Vendar pa je bilo to najbližje, kar mu je uspelo do konca sezone, kajti na treningu pred VN Kanade se je poškodoval. Zatem ga je zamenjal ferrarijev dirkač v F2 Derek Bell –ki je pozneje odločitev menjati Ickxa tudi obžaloval, kajti nove priložnosti več ni dobil– nato pa se je Ickx vrnil v Mehiki. Ni še povsem okreval in je dirko začel šele na petnajstem mestu, po le treh krogih pa je odstopil zaradi težav z vžigom. Sezono je končal na četrtem mestu – daleč pred svojim nesrečnim moštvenim kolegom Amonom.

Jacky je bil sedaj iskana roba in glasno ocenjen kot bodoči svetovni prvak. Vse skupaj so podčrtale izjemne predstave pri Fordu, kjer je z zmagami dodobra prispeval svoj prispevek k osvojitvi naslova svetovnega prvaka vztrajnostnih dirk. Skupaj z Brianom Redmanom sta slavila na dirkah BOAC 500 in 1000 km Spaja (vnovič v dežju), z rojakom Lucenom Bianchijem sta slavila še na 6 urah Watkins Glena. Četrto zmago v konkurenci je dosegel tik po vrnitvi po poškodbi s Kanade, ko je uspešno ubranil zmago na 9 urah Kyalamija – tokrat z Davidom Hobbsom.

Jacky Ickx je v sezono 1969 vstopil s Fordom poleg Jackieja Olivera, podjetje z modrim ovalom pa je želelo hitrega mladeniča izkoristiti tudi na drugih področjih. V vmesnem času je Jack Brabham po katastrofalni sezoni z motorjem Repco, ki je ime štiri odmične gredi, ostal brez Jochena Rindta, ki se je preselil k Lotusu. Ford je vskočil in Brabhamu ponudil motorje, hkrati pa je zahteval, da se na drugi sedež posadi prav Ickxa.

Šasija BT26 je s Cosworthovim motorjem kar naenkrat zaživela. Resda ne za Jacka, kajti med nizozemsko in francosko dirko je doživel resno nesrečo na testiranjih in njegova forma si do konca sezone ni opomogla. Zato pa je šlo bolje Ickxu, ki je prišel do dveh zmag in za Stewartom končal na skupnem drugem mestu – a s precej veliko razliko. Zmagal je tudi na dirki Gold Cup v Oulton Parku, z Oliverjem pa si je delil zmagovitega Forda na 12 urah Sebringa in 24 urah Le Mansa. Precej manj sreče sta imela za volanom Miraga, s katerim sta zapisovala skoraj izključno le odstope. Vendar pa sta dve veliki zmagi s Fordom odtehtali preostanek sezone.

Ob zmagi v Le Mansu, ko je dobesedno v zadnjem krogu premagal Hansa Herrmanna v Porscheju, je bila njegova zmaga na Nürburgringu podobno impresivna. S Stewartom sta se borila skoraj pol dirke, Ickx je Škota zasledoval pet dolgih krogov in ga na koncu ugnal v zavoju Südkehre, v naslednjih sedmih krogih do konca pa si je pred Stewartom nabral kar 57 sekund prednosti, Škotu je namreč začel nagajati menjalnik. Tudi v Kanadi je do zmage prišel šele po ogorčenem boju z medtem že okronanim svetovnim prvakom. V 33. Krogu je poskusil s prehitevanjem, a se ni izšlo. Prišlo je do trčenja in Jacky ter Jackie sta se zavrtela s steze. Stewart je takoj odstopil, saj ni uspel znova zagnati motorja, Ickxov brabham pa je utrpel nekaj poškodb, a le manjših. Izkoristil je 12 sekund prednosti pred Rindtom in ostal v vodstvu tudi po povratku na stezo, do konca dirke pa je razliko še nekoliko povečal. Pa poškodovan avto gor ali dol.

Sledilo je novo desetletje, kar je pomenil tudi nov začetek na vseh frontah. Pred sezono 1970 se je vrnil v Maranello in postal voznik 312B v Formuli 1, kakor tudi športnega dirkalnika 512 S, ki je bil Ferrarijev odgovor na izjemnega Porscheja 917. S tem je začel štiriletno obdobje, v katerem je vozil skoraj izključno le ferrarijeve dirkalnike; edina izjema so bile občasne dirke turnih avtov in F2, kjer je vozil z BMW. A je prišlo tudi do razlike – medtem ko je dve leti prej ob Chrisu Amonu igral vlogo drugega voznika, se je sedaj vrnil kot absolutna številka ena, kar je dokazal predvsem ob koncu sezone, ko je dirkalnik 312B postal povsem enakovreden prevladujočemu Lotusu 72, katerega je vozil Avstrijec Jochen Rindt.

V moštvu se mu je pridružil švicarski novinec Gian-Claudio »Clay« Regazzoni, katerega zgodnji rezultati so zasenčili celo Ickxove. Jacky je s sijajnimi predstavami prišel do zmag v Avstriji, Kanadi in Mehiki. Vendar pa to ni zadostovalo za prevzem krone najboljšega voznika sezone, ki je posmrtno pripadel prav Rindtu, ki je umrl na kvalifikacijah v Monzi. Prav tam je do svoje prve zmage prišel Regazzoni, kar je bilo podobno presenečenje kot pri Ludovicu Scarfiottiju leta 1966. Jacky je isto dirko začel s prvega mesta in je bil na dobri poti, da ponovi zmago iz Avstrije, a je po okvari sklopke najprej zaostal, pozneje pa odstopil še pred polovico dirke. Rindtov naslov je bil v tej fazi videti relativno varen, čeprav je Jacky še vedno imel teoretične možnosti. Te možnosti je ohranil pri življenju z zanesljivo zmago na Mont-Tremblantu, kjer sta z Regazzonijem prišla do dvojne zmage – a to šele po odstopu Jackieja Stewarta, ki je v novem Tyrrellu 001 na prvi dirki tega dirkalnika imel zanesljivo prednost. Jacky je sedaj potreboval še zmagi na obeh preostalih dirkah, vendar je stvari na svoja mesta postavil prav Rindtov naslednik pri Lotusu, praktično neznani Brazilec Emerson Fittipaldi, ki je presenetljivo slavil v Watkins Glenu.

Marsikje je zabeleženo, da Jackyju ni bilo preveč do tega, da bi »ukradel« Rindtu nekaj, za kar je menil, da mu pripada, tako da se je pravzaprav hitro sprijaznil z »le« četrtim mestom s krogom zaostanka. Sedaj se je znebil pritiska in v Mehiki je z zmago prišel do druge Ferrarijeve dvojne zmage na treh dirkah. V začetnem delu je obranil napade Jackieja Stewarta, nato pa v medsebojnem boju šestkrat peljal najhitrejši krog, proti koncu dirke pa je le držal prednost pred moštvenim kolegom.

Sledila je še ena zmaga na 9 urah Kyalamija, družbo mu je delal Ignazio Giunti, skupno gledano pa je bil Ferrarijev program športnih dirkalnikov prava mala polomija. Stvari so se izboljšale šele s spremembo pravilnika leta 1972, in medtem ko je športni 312P postajal v športni verziji vedno boljši in je na koncu v sezoni 1972 povsem prevladal, ni v F1 šampionske forme iz leta 1970 našel vse do leta 1974, ko se je moštvu pridružil Niki Lauda. V vmesnem času pa sta tako Ferrari kot Jacky Ickx padla v eno največjih kriz v moderni zgodovini moštva.

Leto 1971 je minilo v precej mešanih občutkih. V svetovnem prvenstvu športnih dirkalnikov so v zadnji sezoni 5-litrskih avtomobilov Porscheju tako rekoč brez boja prepustili pohod na naslov prvaka ter se podobno kot Alfa Romeo posvetil razvoju novega trilitrskega dirkalnika za sezono 1972. V Formuli 1 so sezono začeli briljantno, saj je Mario Andretti v Kyalamiju prišel do svoje prve zmage, zatem sta jih pa povsem zasenčila Lotus in predvsem Tyrrell. Razen tega je 312B2 v drugi polovici sezone doživljal okvare po tekočem traku. Jacky je prišel do zmag na dirki Jochen Rindt Memorial ter na VN Nizozemske – seveda v dežju, a šele po ogorčenem boju s podobnim dežnim specialistom Pedrom Rodriguezom – zatem pa je do konca sezone ostal brez vsake dodatne točke!

V sezoni 1972 je bil 312B2 na podobno skromnem nivoju, a je Jacky kljub vsemu ponovil skupno četrto mesto s prejšnje sezone, prišel pa je tudi do dokaj nepričakovane zmage. Na Nürburgringu je prišel do najboljšega startnega mesta, najhitrejšega kroga in seveda tudi do zmage, s čimer je Scuderio v seštevku konstruktorjev spravil kar do tretjega mesta. Kar pa je bil v tisti sezoni ob Lotusu in Tyrrellu tudi skrajni doseg. V zadnjem delu sezone je avto znova postal izrazito nezanesljiv. Za tolažbo pa je športni 312PB dominiral kot še noben dirkalnik poprej in Ickx je prišel kar do šestih zmag, katere je privozil skupaj z Andrettijem, Regazzonijem in Redmanom. Konkurenca s strani Alfe Romea, Miraga in Matre so lahko pobirali le drobtinice.

V sezoni 1973 pa je postal boj precej bolj izenačen, saj je Matra pripravila povsem konkurenčen dirkalnik. Ickx In Redman sta prišla do dveh zmag za 1000 km Monze in Nürburgringa, vendar pa je bila Matra 670B v večini primerov hitrejši dirkalnik. Henri Pescarolo in Gerard Larrousse sta prišla kar do petih zmag, vključno z Le Mansom, Matra pa je na koncu sezone zaradi pravila črtanja najslabših rezultatov prišla do naslova svetovnega prvaka. Ferrari je še pripravljal športni dirkalnik za sezono 1974, a so uvideli, da nima smisla nastopati na dveh frontah. Oddelek športnih dirkalnikov so ukinili in se odtlej posvetili le še izključno Formuli 1.

Slovo je prišlo v trenutku, ko tudi v Formuli 1 ni šlo po najboljših željah. Sezona 1973 je bila milo rečeno katastrofalna, po slabih dosežkih se lahko z njo primerja le še sezona 1980 z dirkalnikom 312T5. Glavni inženir Ferrarija, Mauro Forghieri, je z modelom 312 B3 »Spazzaneve« oziroma snežni plug naredil eno svojih redkih napak, zaradi česar se je moštvo odločili zgraditi povsem nov dirkalnik – brez Forghierijeve pomoči. Nadomestni 312B3 letnika 1974 je bil Ferrarijev prvi monocoque, ki je bil izdelan v Veliki Britaniji pri TC Prototypes; v Italiji so namreč imeli še eno od skorajda pregovornih stavk kovinarske industrije. Avto je bil videti kot nekaj povsem samosvojega, in temu primerni so bili tudi rezultati. Ickx in Merzario sta imela težave skozi vso sezono, najboljši rezultat je dosegel Ickx s petim mestom v Franciji! Pravzaprav je v začetku sezone Ickx s starejšim avtom prišel do četrtega mesta v Argentini, kakor tudi Merzario na dveh prekomorskih dirkah; vendar pa je bilo nato treba avto spremeniti, saj so po VN Španije v veljavo stopila pravila, po katerih je moral dirkalnik vsebovati zmečkljive cone.

A vendar je Ickx doživel vrhunec sezone drugje. Na VN Nemčije je izkoristil priložnost in ob odsotnosti Ferrarija sedel v Mclarnovem dirkalniku. Do te dirke je Ferrari nekajkrat nastopil le z enim dirkalnikom – Merzario je pogosto ostajal doma – a se forma vseeno ni dvigovala. V Veliki Britaniji je Ickx startal le z 19. Mesta in bil v sendviču med Ganleyevim Iso-Marlborom in tretjim Brabhamom Andree de Adamicha – in to je bilo najnižje, kamor se je hotel Belgijec še spustiti. V Nemčiji se je torej Ferrari odpovedal nastopu, Jacky pa je sedel v tretjem McLarnu v Yardleyevih barvah in za Tyrrellovo dvojico Stewart – Cevert prišel do precej presenetljivega tretjega mesta. Za volanom Ferrarija je naslednjič sedel šele v Monzi, tako da se je v Avstriji s težavnim dirkalnikom boril le Merzario, medtem ko so med dirkama v Zandvoortu in Nürburgringu povsem prenovili porazni dirkalnik, le da tokrat s pomočjo Forghierija, katerega so skesano poklicali nazaj. Avto je po tej reviziji vseboval stransko postavljene hladilnike, visoki zajem zraka in prenovljena krila, s čimer je avto postal bolj v slogu aktualne konkurence in več ni bil videti zastarel. Vseeno pa Forghierovo delo ni prineslo želenih rezultatov in Merzario je znova kot samotni jezdec Ferrarijevega konjička nastopil na obeh severnoameriških dirkah ter v Mosportu in Watkins Glenu končal na 15. oziroma 16. mestu. Jacky Ickx je medtem na ameriški dirki gostoval v moštvu Iso-Marlboro, ki ga je vodil mladi Frank Williams. Takrat se Jacky verjetno še ni zavedal, da bo njegova kariera v F1 kaj kmalu strmoglavila in da se bo v iskanju moštev znašel povsem v začelju – in znova prav v Williamsovem moštvu.

Jackyeva predstava v Monzi, ki jo je končal na razmeroma solidnem osmem mestu, je bila njegova zadnja tekmovalna vožnja s Ferrarijem. Po štirih letih, ki jih je v Maranellu prebil kot glavni adut, se je za volan rdečega dirkalnika vnovič usedel šele na dirkaški seriji veteranov Historic Shell Challenge, ko je znova peljal športnega 312PB. Tudi takrat je dokazal, da je šlo za izjemno kombinacijo vrhunskega voznika in dominantnega avta; slavil je na vseh štirih dirkah med letoma 1998 in 2000, katerih se je udeležil.

Leta 1974 se je torej za Ickxa začelo novo poglavje kariere, tako v F1 kot tudi v športnih dirkalnikih. Vrnil se je tudi med turne avtomobile in na nekaterih vztrajnostnih dirkah peljal brutalnega BMW 3.0 CSL. Sedaj so mu bili športni dirkalniki manj važni, saj je celotna dirkaška serija po odhodu Ferrarija počasi stagnirala. Z izjemo občasnih nastopov z Alfo 33TT12 –katero je delil z Merzariom – in zmagovito posamično vožnjo z Matro, s katero je skupaj z Jeanom-Pierrom Jarierom leta 1974 slavil v Spaju, se je tokrat povsem osredotočil na Formulo 1 in na dirkalnik, po kakršnem je hrepenel že nekaj let – Lotusa 72.

Na koncu mu odhod k Lotusu ni prinesel druge pomladi, kot je sam pričakoval. Verjetno je bil zaprepaden ob pogledu na novega Ferrarija, kjer se je tokrat Forghieriju vse poklopilo. Tretja inkarnacija dirkalnika 312B3 je bila tudi daleč najboljša in le od daleč je lahko opazoval, kako sta Niki Lauda in njegov nekdanji moštveni kolega Clay Regazzoni delala čudeže v avtu, v katerem bi pravzaprav moral sedeti on sam! Pri Lotusu je bil novi model 76 z dvojnim zadnjim krilom milo rečeno katastrofa, zaradi česar je moral Colin Chapman v naslednjih dveh sezonah nastopati s starejšim modelom 72! Počasi je začel izgubljati interes, in verjetno bi v kratkem tudi končal svojo dirkaško pot – če ne bi leta 1975 prišel do svoje druge zmage v Le Mansu. Takrat je nastopil z Derekom Bellom, s katerim sta v poznejših letih tvorila skorajda nepremagljivo dvojico, in prav ta zmaga ga je dokončno uveljavila kot specialista za vztrajnostne dirke. Ickx in Bell sta sicer prvič tvorila isto posadko na dirki 1000 km Le Castelleta, kjer sta z dirkalnikom Mirage prišla do tretjega mesta.

Poglavitni razlog Ickxovega padca v formi pa je bil njegov lotusov moštveni kolega Ronnie Peterson. Pri tem zadošča že bežen pogled na statistiko: Jacky je v vsej sezoni prišel le do dveh tretjih mest, medtem ko je hitri Šved s štiri leta starim avtom prišel kar do treh zmag, kar je le potrdilo njegov sloves voznika, katerega ne more prav nič vreči s tira. Resda je praktično ves razvoj slonel na Ickxovem znanju in izkušnjah, a na koncu je bil Peterson vendarle precej hitrejši od Belgijca, kar mu je moralo močno zbijati moralo. Ob koncu prve sezone je bil na kvalifikacijah Peterson običajno med prvo deseterico, medtem ko je bil Ickx med zadnjo deseterico. A vendar – če je bila sezona 1974 porazna, potem je bilo leta 1975 vse skupaj še precej huje. Povprečna kvalifikacijska razlika za Petersonom se je povečala na več kot sekundo, in tudi z rezultatskega stališča ni bilo nekih razlogov za veselje. Še najbolje mu je šlo na ne-prvenstveni Race of Champions, katero je končal na četrtem mestu, potem ko je še leto poprej na njej slavil – seveda vnovič po izjemni predstavi v dežju.

Jackyevo drugo mesto na VN Španije na Montjuicu bi le stežka zadoščalo za kako posebno veselje, saj je do tega mesta prišel le zaradi izjemno velikega števila odstopov – in pa seveda dejstva, da so dirko zaradi hude nesreče Rolfa Stommelena prekinili še pred polovico. Takrat je Nemec po defektu krila zletel preko ograje med gledalce, pri čemer je nekaj ljudi tudi umrlo. To je ostal njegov najboljši rezultat pri Lotusu, pri katerem je leta 1975 odpeljal le devet dirk. Na VN Velike Britanije je imel enostavno vsega dovolj in podobno kot pri Ferrariju dve leti pred tem je tudi tokrat odšel iz moštva, njegov sedež pa so ponudili mladim Jimu Crawfordu, Johnu Watsonu in Brianu Hentonu. A vendar – po odhodu iz Ferrarija leta 1973 je postal na voljo za Lotusa, tokrat pa ga je ta odločitev spravila v status voznika iz začelja.

Kar se je v končni fazi tudi zgodilo. Leta 1976 je prišel v moštvo Wolf-Williams in z dirkalnikom FW05 ostal brez vidnega rezultat – z eno izjemo. Na ne-prvenstveni Race of Champions je s težavnim avtom prišel do lepega tretjega mesta, za kar pa seveda ni dobil točk. Na štirih dirkah je izpadel celo v kvalifikacijah; to se je zgodilo v Long Beachu, Zolderu, Monaku in Brands Hatchu, nakar je imel vsega dovolj – spet. Pozneje se je priključil malemu moštvu Ensign, kar se je nekako pokazalo za rešilno bilko za povrnitev slovesa, kot je že pred tem pokazal Chris Amon, katerega je Ickx zamenjal. Ickx je prišel do nekaterih solidnih rezultatov, nato pa v Watkins Glenu doživel strahovito nesrečo, ki ga je prepričala, da v F1 zanj več ni prave prihodnosti. Zato pa ga čaka svetla prihodnost v športnih dirkalnikih.

In kakšna prihodnost je to bila! Prihod k Porscheju leta 1976 se je izkazal za mojstrsko potezo, s katero je prišel do neslutenega trojčka zmag v Le Mansu v letih med 1975 in 1977. Leta 1976 je običajno vozil ob Jochenu Massu, le v Le Mansu mu je družbo delal Nizozemec Gijs van Lennep. Tega leta je prišel kar do sedmih zmag na desetih dirkah, katerih se je udeležil, pri čemer se je izmenjaval med dirkalnikoma 935 (skupina 5) in odprtim 936 (skupina 6). Tudi leto 1977 je bilo podobno uspešno, saj je na svojih šestih dirkah prišel kar do štirih zmag – vključno z Le Mansom, kjer je med dirko po odstopu svojega avta (posadka Ickx/Pescarolo) presedel v sestrskega 936-77 (Barth-Haywood) in na koncu tudi preko izjemne predstave v drugem delu dirke prišel do zmage. Ta zmaga še vedno velja za njegovo največjo, saj je avto z 42. mesta v soboto preko noči do nedelje zjutraj spravil kar do vodstva! Avto je zatem utrpel še eno težavo, ki so jo mehaniki razrešili z odklopom enega valja v motorju. Ickxa tudi ta defekt ni zmotil in je na koncu prišel do povsem zaslužene zmage.

Jacky se je poskusil tudi v nemški seriji DRM za volanom velikega 935-78 »Moby Dick« ter z njim julija na Hockenheimu slavil v svojem razredu. Svojo vsestranskost je pozneje dokazal na dirki IMSA v Mid-Ohiu, kjer je s Porschejem 935 končal na drugem mestu, ter na štirih dirkah IROC izven sezone v Michiganu, Riversidu in Daytoni. Najbolj neverjetna pa je bila zmaga na avstralski vztrajnostni dirki 1000 km Bathursta, kjer si je zmagovitega Forda Falcon delil z lokalnim junakom Allanom Moffatom – kljub temu da nikdar pred tem ni peljal podobnega avta, niti ni nikdar prej peljal po stezi v Bathurstu!

Leta 1978 se je z Ensignom na kratko vrnil v Formulo 1, potem ko je že v Monaku 1977 v istem moštvu zamenjal Claya Regazzonija; vendar pa ni Jacky končal nobene dirke. Razen tega tudi njegovo leto pri Porscheju ni bilo tako uspešno kot zadnji dve, prišel je namreč le do ene zmage na 6 urah Silverstona – seveda v dežju – medtem ko so pri Porscheju iskali prave odgovore. Ickx se je spet oziral naokoli, in kaj kmalu vnovič našel cilj. V zgodnjem delu sezone 1979 je zaradi poškodbe iz Formule 1 začasno odpadel Patrick Depailler, na njegovo mesto pa so povabili prav Ickxa, ki je s tem v F1 znova prišel v konkurenčni dirkalnik. Vendar pa se Jacky ni uspel sprijazniti z ground-effectom dirkalnika Ligier JS11 in je le poredko vozil blizu ospredja. Precej več uspeha je žel v vzporednem programu novo obujene serije CanAm, kjer je v moštvu Jima Halla vozil dirkalnik Lola T333CS. Na devetih dirkah je prišel do šestih zmag in postal prvak CanAm za sezono 1979.

Ta dosežek je bil videti kot primeren zaključek sijajne kariere, saj je v začetku novega desetletja odpeljal le dve dirki – v letih 1980 in 1981 je nastopil v Le Mansu, hkrati je leta 1981 za volanom Citroëna CX 2.4 GTI prvič nastopil na puščavski klasiki Pariz-Dakar. Ti dve dirki iz leta 1981 pa sta znova vzbudili njegove ambicije. Dakar je ostal njegova stalnica vse do leta 1995, medtem ko je z nastopom v Le Mansu leta 1981, kjer si je zmagovitega Porscheja 936-81 delil z Derekom Bellom in prišel do takrat rekordne pete zmage. Leto pred tem je z modelom 908-80 skupaj z Reinholdom Joestom končal kot drugi. Ostalo pa je naredilo ponovno rojstvo prvenstva športnih dirkalnikov, ki so sedaj nosili skupno oznako Skupina C.

V Weissachu so naredili prevladujočega Porscheja 956, v katerem je Jacky dokončno utrdil svoj sloves morda celo najboljšega voznika vztrajnostnih dirk svoje generacije. V naslednjih dveh letih je s sijajnimi predstavami, kamor je dodal tudi rekordno šesto zmago v Le Mansu iz leta 1982, dvakrat osvojil naslov svetovnega prvaka Skupine C. In kot da to ne bi bilo dovolj, je leta 1983 za volanom Mercedesa slavil tudi na puščavskem Dakarju!

V preostanku zlate dobe Skupine C je skupaj z Jochenom Massom prišel do osmih zmag na klasičnih 1000-kilometrskih dirkah, a je leta 1984 mladi Stefan Bellof – ki je verjetno še vedno naravno najhitrejši voznik športnih dirkalnikov vseh časov – izkoristil svojo mladost in v drugem 956 slavil še večkrat! Vmes je prišlo tudi do situacije, da je Ickx nehote vplival na rezultat mladega Nemca v Formuli 1. Na deževni VN Monaka 1984 je bil Jacky gostujoči starter dirke, in omenjeno dirko se je v slabih dežnih razmerah odločil prekiniti še pred polovico predvidene dolžine. Prost je v McLarnu prišel do zmage, medtem ko je bil Senna s Tolemanom precej blizu – Bellof pa je s Tyrrellom dejansko dohiteval oba! Ickx je vedno vztrajal, da je bila takrat njegova odločitev pravilna ter poudaril, da bi bilo vztrajanje pri dirkanju v tistih razmerah nesmiselno in brezpametno početje. A tudi po četrt stoletja se glede Senne in Bellofa še vedno mnogi sprašujejo »kaj pa če«. Takrat sta bila dejansko oba hitrejša od Prosta, hkrati pa sta bila oba mlada, neizkušena in zaletava. Ali bi takrat sploh prišla skozi celotno dolžino dirke, brez da bi trčila v kakšno od ograj? Kakorkoli že, Ickxova odločitev je v končni fazi pomenila, da so dirko točkovali le polovično, in ironično je Prost na koncu sezone naslov svetovnega prvaka proti Nikiju Laudi izgubil le za pol točke.

Leta 1985 je posadka Stuck/Bell postala boljša od Ickx/Mass, medtem ko se je Jackyev drugi nastop v Dakarju s Porschejem končal z okvaro vzmetenja. Zatem se je Ickx zaradi vzpona Jaguarja in Mercedesa v Skupini C, pa verjetno tudi zaradi žalosti ob udeležbi v smrtno nesrečo Stefana Bellofa, proti koncu sezone 1985 odločil umakniti s sveta športnih dirkalnikov in se zatem posvetil vztrajnostnim puščavskim relijem, ki je medtem postal zanimiv za vedno več proizvajalcev.

Ickx je bil blizu zmage na puščavski klasiki že v letih 1984 in 1985, s Porschejem 953 je leta 1984 osvojil vrsto najhitrejših etap in bil na koncu šesti, zmago pa je izgubil že v tretji etapi, ko je imel obilo težav z elektriko. Zmaga je s tem pripadla njegovem moštvenemu tovarišu Reneju Metgeju. Medtem se je v puščavo podal tudi Mitsubishi, in medtem ko je imel Porschejev revolucionarni dirkalnik 959 leta 1986 premoč nad konkurenco, je bil Ickx za Metgejem znova »le« drugi.

Porsche je po tej zanesljivi dvojni zmagi izstopil iz puščavskih dirk, tako da je prišlo leta 1987 do novega začetka. Takrat je vstopil Peugeot s puščavsko verzijo svoje reli pošasti 205 T16, ki je bil v osnovi dirkalnik medtem ukinjene Skupine B. Jacky se je preselil k Ladi in zamenjal tudi sovoznika, namesto igralca Clauda Brasseura je sedaj ob njem sedel Christian Tarin. V Nivi sta bila kajpak povsem zasenčena, slavil pa je Ari Vatanen v svojem 205 T16. Naslednjega leta je bila zgodba precej podobna – Vatanena je v povsem novem 405 T16 zamenjal finski rojak Juha Kankkunen ter prišel do zmage, medtem ko je posadka Ickx/Tarin prišla le do 38. mesta. Meseca maja je nato Ladina dvojica na Reliju Atlas prišla že do desetega mesta, oktobra pa je Belgijec na Reliju Faraonov skupaj s francoskim uvoznikom Lade Jacquesom Pochom dosegel najboljši Ladin rezultat na puščavskih dirkah.

Vse skupaj pa še vedno ni zadoščalo za premagovanje Peugeota, tako da se je leta 1989 skupaj s Tarinom preselil prav k Francozom. Na voljo je dobil enega od 405 T16 in je bil glavni favorit za svojo drugo Dakarsko zmago – v kolikor bi seveda prehitel moštvenega kolego Vatanena, 205 T16 Frequelina in Wamberguea, in seveda konkurenco s strani Mitsubishija, kjer so med drugim vozili Lartigue, Cowan in Tambay. Vse skupaj se je končalo zelo razočarajoče, saj se je po koncu 11. etape športni šef Peugeota Jean Todt odločil uveljaviti moštvene ukaze – kar seveda zveni precej znano. Vendar pa v nasprotju s poznejšimi Ferrarijevskimi navadami Todt ni uporabil členov v vozniških pogodbah. Jacky je na reliju vodil od samega začetka in je imel do omenjene etape pred Vatanenom minimalno prednost dveh minut, nato pa je Finec med pošastno dvodnevno etapo blizu kraja Gao med Niameyem in Timbuktujem prevrnil svoj avto. Todt se je zbal za zdravje svojih voznikov in je enostavno vrgel kovanec – in odločil, da bo na dirki zmagal Vatanen.

Naslednjih nekaj etap je postala bolj kot ne parada. Vatanen je dobil dve, Shinozuka (Mitsubishi) in Grequlein pa preostali dve, s čimer je bila dirka videti tako rekoč odločena. Zatem pa je na 17. etapi sledil šok. Na predzadnji etapi pred prihodom v Dakar je Vatanen naredil napako in Ickx je znova prevzel vodstvo! Sedaj je zadnja etapa, ki običajno služi le paradi ob obali Dakarja, dejansko odločala o zmagovalcu celotne dirke. Ickx je spoštoval ukaze moštva in Vatanenu prepustil zmago ter se zadovoljil z drugim mestom, ter si s tem prislužil pohvale z vseh strani. (kako so se časi spremenili v le dveh desetletjih …) Posadka Ickx/tarin je bila druga tudi na Reliju Faraonov, zatem pa sta na julijskem puščavskem reliju Baja Aragon končno prišla tudi do zaslužene zmage.

Peugeot je leta 1990 peljal svojo zadnjo puščavsko sezono, saj so se medtem koncentrirali na nov dirkalnik 905 Skupine C, ki pa ni vključeval Ickxovih uslug. Belgijski veteran se je raje preselil k Citroënu in pomagal razvijati puščavskega ZX Rallye Raid, s katerim so Francozi leta 1991 načrtovali pohod na vrh. Ickx se je, še vedno s Tarinom, za dirko v Dakarju vrnil k Ladi in vozil precej bolje kot v letih 1987 in 88, s terensko Samaro je prišel celo do etapne zmage! Zatem je s Citroënom, ki je bil v bistvu evolucija Peugeota 405 T16, nastopil na Baji Aragon in Reliju Faraonov ter dirki končal na drugem in petem mestu. Leta 1991 se mu je v moštvu znova pridružil Vatanen in vse je bilo pripravljeno na ponovitev epskega dvoboja iz leta 1989.

Žal pa do njega ni prišlo. Ickx in Tarin sta začela izjemno in sta po zmagi na tretji etapi za Vatanenom zasedala drugo mesto, zatem pa se je njun ZX med maratonsko etapo Agadez-Gao vžgal, s čimer je Vatanen prišel do relativno lahke tretje zmage zapored. Žal pa s tem za posadko Ickx/Tarin še ni bilo konec vseh težav. Po odstopu na Baji Aragon je prišlo do požara tudi na Reliju Faraonov, ki pa je bil precej bolj tragičen, saj je Christian Tarin umrl v avtu, ki se je prevrnil in eksplodiral.

Nesreča je pomenila tragičen konec nesrečne puščavske sezone in Ickx se je sedaj že tretjič v dolgi karieri neposredno soočil s smrtjo. Že zelo zgodaj v svoji karieri, na turni dirki Coupe de Spa leta 1964, je v kombinaciji Masta prevrnil svojega Lotusa Cortino ter preživel le s poškodovanim ponosom, žal pa je v isti nesreči umrl gledalec. Jackyja so v bolnišnico prepeljali z istim rešilcem kot truplo nesrečnega gledalca, kar je pri njegovi mladosti pustilo velik pečat. Kombinacija Masta je bila predvidena kot območje brez gledalcev, a se je Ickx vseeno čutil krivega za tragedijo in je bil nekaj časa zelo blizu konca vozniške kariere. Zatem je sledil dogodek iz leta 1970, ko je med dirko v Le Mansu na njegovem Ferrariju 512S prišlo do okvare zavor, zaradi česar je v šikani Ford zletel s steze naravnost v časomerilsko hišico – in ob tem do smrti povozil varnostnika ob progi. Te tri smrti so Ickxa dodobra prizadele, kakor tudi njegove lastne ognjene nesreče, katerih tudi ni bilo malo. Na VN Španije 1970 se je že v prvem krogu zapletel z Jackiejem Oliverjem, a še pravi čas izskočil iz razbitin; na VN Južne Afrike 1973 je Mike Hailwood iz gorečega BRM rešil Claya Regazzonija, v nesrečo pa je bil posredno zaradi kontakta z Davom Charltonom vpleten tudi Ickx; sledila pa je še nesreča na VN ZDA 1976, iz katere je skoraj čudežno izšel le z manjšimi poškodbami.

V tem pogledu pa seveda ne morem mimo Ickxove udeležbe ob smrtni nesreči Stefana Bellofa v Spaju leta 1985, ko je neverjetno talentirani mladi Nemec poskušal nemogoče in Belgijca prehiteval po zunanji strani ovinka Eau Rouge!! Oba Porscheja sta se dotaknila in zletela v zaščitno ograjo, ob čemer je Bellof ograjo zadel čelno ob polnem plinu in bil ob silovitem udarcu brez možnosti preživetja. Jackya Ickxa nekateri še zdaj krivijo za njegovo smrt – a so tovrstne trditve povsem nepoštene. Morda je bilo res videti, kot da je Bellofu prepustil nekaj prostora – a po drugi strani ne bi šel noben razumen človek prehitevati po zunanji strani enega najbolj zloglasnih in nevarnih ovinkov, kar jih premore dirkaški svet! In kot da to ne bi bilo dovolj, je nemški časnik Auto Zeitungvodil precej umazano kampanjo proti Ickxu in tudi s pomočjo fotografij in skic »dokazoval«, da je Belgijec Bellofa s proge zrinil namerno, in da je v končni fazi tudi ignoriral modre zastave! Ta izjava bi v končni fazi celo namigovala, da je takrat Bellof –v privatnem 956 moštva Brun- za krog ujel Ickxa v tovarniškem Rothmans 962C! Vendar ni te trditve nihče preverjal, tako da slabega četrt stoletja tovrstne trditve veljajo za sveto resnico, pa čeprav je vse skupaj na presneto trhlih nogah.

V vsakem primeru pa je bil Ickx ob vsem skupaj dodobra pretresen, kakor je bil tudi ob Tarinovi smrti v egiptovski puščavi. Njegovo slovo od športnih dirkalnikov po sezoni 1985 je bilo v veliki meri odločilno po nesrečnih dogodkih v Spaju, leta 1992 pa je nastopil le še na enem puščavskem reliju. Tokrat se mu je pridružil Dominique Lemyone, pred tem sovoznik Metga in Tambaya, Ickx pa je na nadomestnem reliju Pariz-Capetown prišel do šestega mesta.

Je to vse? No ja, nikdar ne reci nikoli. Jacky se je leta 1995 vrnil na reli Granada-Dakar in s Toyoto prišel do zmage v svojem razredu, leta 2000 pa je prišel do priložnosti nastopa skupaj s hčerko Vanino, ki je pozneje presedlala v prvenstvo DTM. Pridružil se je tudi dirkam veteranov in na njih vozil bolj kot le turistično. Leta 1989 je skupaj s prijateljem in predsednikom Choparda Karlom-Friedrichom Scheufelejem z Mercedesom 300 SL odpeljal zgodovinsko dirko Mille Miglia, oba pa sta leta 1997 odpeljala še argentinsko inačico Mil Milhas, tokrat s Porschejem 356B. Na Mille Miglia sta pozneje redno nastopala od leta 1998 naprej z vozili Porsche, Ferrari in Aston Martin. Jackya je moč pogosti videti tudi v Goodwoodu, kjer je še vedno cenjen kot en zadnjih dirkaških velikanov, ki so uspeli preživeti enega najbolj nevarnih in tragičnih območij v zgodovini modernega dirkanja.