Društvo navijačev - Tifosi Club

Meni

Vsebina
Formula 1
Ferrari
Spletne igre
Tifosi Club
F1 iz papirja
Kotiček Mirana Ališiča
Slavkotov kotiček
Byrkusov kotiček

Zadnji člani

Uporabniško ime Pridružen

RaissaloRuh 10 Maj

RayleneReos 22 Apr

Pinballerlb 13 Apr

BypeBypepig 09 Apr

kisklavekab 06 Apr

ovd5g6bi 01 Apr

otx2x5la 17 Mar

haileyexnell 11 Mar

Uporabniki z največ prispevki

Uporabniško ime Prispevkov

omahens 1312

forza_ferrari 566

cevljarcek_#1 384

Klemzi 382

Schumi boy 324

byrkus 231

Undertaker 201

slavko 198

Naključni član

PuNi5h3r

Pridružen:16.1.2006
Sporočil:2
Kraj:Maribor (Slovenia)

Kdo je online

Skupaj:2

Registriranih:1
Skritih:0
Gostov:1

Registrirani uporabniki: Google [Bot]

Legenda :: Administratorji, Globalni moderatorji

Dodajte povezavo

Za povezavo na našo spletno stran Društvo navijačev - Tifosi Club uporabite naslednjo HTML kodo:

Ekipa

Administratorji

GreX

Nine

omahens

Moderatorji

Ferrari Rozika

Klemzi

Nine

SaLO

Schumi boy

cevljarcek_#1

forza_ferrari

nhina

yessy

Jackie Stewart

John Young STEWART
* 11. 6. 1939, Dumbarton, Škotska, Velika Britanija

Jackie Stewart je bil vodilna sila za transformacijo dirkanja od športa, kjer je bila smrt tako rekoč del vsakdanjika. Ko je začel z dirkanjem, so tveganja običajno sprejeli s skomigom ramen kot pač del poklicnega tveganja. Vendar je odločeni mali Škot, ki je na stezah videl umreti vse preveč znancev in prijateljev, vztrajno vodil svojo kampanjo še daleč po svoji upokojitvi, in je bolj kot katerikoli drug posameznik odgovoren za pojav visoko organiziranega in neverjetno varnega športa, kakršnega poznamo dandanes. In kot da to ne bi bilo dovolj, je bil Stewart tudi resnično velik dirkač in trikratni svetovni prvak , ki je bil več kot vreden naslednik svojega velika idola Jima Clarka.

Dirkanje je bilo del Jackiejeve družine, saj je njegov osem let starejši brat Jimmy vozil v moštvu Ecurie Ecosse. Vendar pa je bil mlajši Jackie sprva precej bolj interesiran v streljanju na glinaste golobe. Bil je izvrsten strelec, zmagoval je na številnih turnirjih doma in v tujini, in je upal na uvrstitev na Olimpijske igre 1960 v Rimu, vendar je šele v finalu po slabši strelski rundi izgubil skoraj garantirano mesto. To je bilo največje razočaranje v njegovem življenju, huje kot karkoli tekom njegovih dirkaških dni. Jackiejeva dirkaška kariera pa se je začela dokaj običajno, za volan healeya sprite in marcosa, nakar se je leta 1963 tudi sam pridružil moštvu Ecurie Ecosse. Tam je vozil turne in GT avte, in Stewart je tako rekoč pometel s konkurenco. Še med dirkanjem za Ecosse je prišel podvodenje Kena Tyrrella, za katerega je v F3 vozil cooper-BMC, in povsem razbil konkurenco. Colin Chapman ga je preskusil v dirkalniku F2, in videno mu je bilo všeč, in Škota je posadil v lotusov dirkalnik F1 na dirki Rand v Kyalamiju, kjer je odstopil v prvi vožnji, pa zato zmagal v drugi.

Pred sezono 1965 je dobil ponujen drugi sedeć ob Jimu Clarku, vendar je Stewart modro odklonil in se raje priključil BRM, kjer se je raje učil od umirjenega Grahama Hilla, in ni bil pod stalnim pritiskom ter primerjanja s škotskim rojakom. Drugo mesto na Race of Champions in zmaga na International Trophyu sta bila dobra pokazatelja njegovega posebnega talenta, in tudi njegovi dosežki v F1 so bili vedno boljši, in ob koncu leta je v Monzi dosegel svojo prvo zmago v prvenstvu. V seriji Tasman je v začetku leta 1966 Stewart slavil na štirih dirkah, in nato v Monaku z dvolitrskim motorjem slavil na prvi dirki nove sezone. Nato pa se je sreča obrnila. V Indianapolisu 500 je bil na poti do zmage, nakar mu je tik pred ciljem odpovedal motor, pri povratku v Evropo pa je v nevihtnem Spaju zletel s steze. Bil je ukleščen v razbitem avtu, iz katerega je teklo gorivo, sam pa se ni mogel rešit - ta izkušnja je Škota spremljala vse življenje, in brez dvoma je to bil osnovni povod za njegovo nadaljnjo kampanjo o večji varnosti.

Jackie je leta 1967 še tretjo sezono ostal pri BRM, vendar je bila sezona eno veliko razočaranje, dirkalnik H16 pa je bil prav obupno nezanesljiv. V Belgiji je z drugim mestom dosegel daleč najboljši rezultat sezone, ki je bil še tem večji, ker je moral skoraj vso dirko držati prestavno ročico na svojem mestu. Edina kompenzacija je bila vožnja ferrarija na BOAC 500 v Brands Hatchu, kjer je z Amonom vozil P4, in dvojica je dirko končala na drugem mestu in hkrati ferrariju zagotovila naslov svetovnega prvaka. Bolj pomembno pa je postalo njegovo sodelovanje s Tyrrellom in Matro, Jackie je s francoskim dirkalnikom F2 zmagal na štirih od zadnjih pet dirk v sezoni, in s tem napovedal pohod na prestol svetovnega prvenstva 1968.

Končno je Stewart sedel v konkurenčnem avtu, in po smrti Jima Clarka je postal g lavni favorit za končni naslov prvaka. Žal pa je sezono prekinila nesreča na dirki F2, na kateri si je poškodoval zapestje, in bil nekaj časa izven ožjega kroga favoritov. Zamudil je le dve dirki, kar pa je bilo dovolj za izpad iz boja za naslov. Največji dosežek sezone je bila zagotovo briljantna zmaga na dežnem Nürburgringu v enem od najbolj nemogočih pogojev v dirkaški zgodovini, kjer je slavil s kar štirimi minutami prednosti. Leta 1969 pa ga enostavno več ni bilo moč ustaviti, in s šestimi zmagami v dirkalniku MS80, katerega je rad vozil, je prišel do prvega naslova svetovnega prvaka.

Pred sezono 1970 je bil Tyrrell prisiljen presedlati na novo šasijo March, kajti matra se je osredotočila na lasten dirkaški program. Kljub obetavnem začetku sezone z zmagama na Race of Champions in VN Španije in drugim mestom na International Trophyu je bilo nadaljevanje sezone bolj kot ne povprečno. Avto ni izpolnil pričakovanj svetovnega prvaka, in Tyrrell je na skrivaj naročil Dereku Gardneru, naj na osnovi marchove šasije kar čimprej izdela lasten dirkalnik, ki bo lahko posegel v boj za naslov. Novi avto je bil pripravljen že v Kanadi 1970, kjer je Stewart na mah startal s prvega mesta. Prihodnost je bila sedaj jasna, in Tyrrell je takrat začel z gradnjo lastnih dirkalnikov. Leta 1971 je bil Jackie na vrhuncu moči in z novim tyrrellom povozil konkurenco, zmaghal je na šestih dirkah in zlahka privozil svoj drugi naslov svetovnega prvaka. Tistega leta je bil zelo iskanm in pri Carlu Haasu je odvozil celotno sezono Can-Am, ki jo je sestavljalo deset dirk. Stewart je z lolo dobil dve dirki, vendar so napori potovanja preko Atlantika terjali svoj davek.

Jackiejevo zdravje se je leta 1972 nekoliko poslabšalo, in zaradi želodčnih težav je med sezono počival šest tednov, kar je povsem zadoščalo, da je vnovič izpadel iz boja za naslov prvaka, medtem ko je mladi Emerson Fittipaldi svojo priložnost izkoristil do popolnosti. Stewart pa se vseeno ni predal do zadnjega, in na svoji vrnitvi je zmagal v Franciji in leto končal z zaporednima zmagama v Mosportu in Watkins Glenu ter s tem napovedal, da ga v letu 1973 ne bo enostavno premagati. Kar se je tudi izkazalo za resnico. Stewart je medtem dozorel v kompletnega voznika, ki je bil fizično in psihično pripravljen na vse. Slavil je v Kyalamiju, Monte Carlu, Zandvoortu in Nürburgringu, in s tem po številu zmag prehitel Clarkovih 25, novi rekord je bil odslej 27. Njegova zadnja dirka v Evropi je bila tudi ena najboljših. V Monzi je po počeni gumi precej zaostal, a je do konca dirke z neizprosno vožnjo prišel do četrtega mesta, in prav srhljivo je bilo gledati, kako krog za krogom vozi povsem na meji, in hkrati prehiteva en avto za drugim.

Jackie se je odločil končati kariero po VN ZDA v Watkins Glenu, ki bi bila njegova 100. dirka v karieri, a je bil tamkajšnji dirkaški vikend v senci tragedije. Njegov moštveni kolega François Cevert je na treningih v nesreči izgubil življenje. Tyrrell je umaknil svoje avte, in izjemna kariera Jackieja Stewarta se je s tem tudi nesrečno končala. Po tem dogodku se je seveda Stewart še bolj kot prej posvetil kampanji za večjo varnost, redno je bil prisoten na dirkah, s svojo modrostjo je svetoval novemu rodu dirkačev, medtem ko je njegov sin Paul -proti željah družine- vozil z nekaj uspeha, nakar je ustanovil lastno dirkaško moštvo, Paul Stewart Racing. V mlajšpih formulah je moštvo osvojilo tako rekoč vse, in leta 1997 so vstopili v Formulo 1. Imeli so petletno pgoodbo s Fordom, in ob Jackiejevih poslovnih izkušnjah je Stewart Grand Prix postal kar solidno moštvo. Ko so prišli do solidnega proračuna, so se začeli vrstiti tudi solidni rezultati, in drugo mesto Rubensa Barrichella v Monaku na njihovi šele peti dirki je bil zgodnji vrhunec, kateremu je sledila neizogibna težavna sezona, in tudi 1998 ni bila precej boljša.

Brez dvoma pa je bilo leto 1999 za Jackieja prav pomembno. Slavil je svoj 60. rojstni dan, njegovo moštvo je na Nürburgringu slavilo svojo prvo in edino zmago, in ob koncu leta je moštvo prodal Fordu, kjer so ga preimenovali v Jaguar. Kljub velikim finančnim vložkom v naslednjih petih letih pa nova organizacija ni prišla niti do približno takih dosežkov kot Stewart, in zmaga njegovega moštva mu na nek način pomeni več kot vseh njegovih vozniških 27. Posebno mu je pa verjetno všeč dejstvo, d aje do edine moštvene zmage prišlo prav na Nürburgringu, kjer je on sam dolgih 26 let pred tem prišel do svoje zadnje zmage za svetovno prvenstvo, še nekaj let pred tem pa kot omenjeno za več kot štiri minute porazil celotno konkurenco.

Aktivna leta: 1965 do 1973
Najboljša uvrstitev: 1. (1969, 1971, 1973)
Prisotnosti: 100
Startov: 99

Prva dirka: Južna Afrika 1965 BRM
Zadnja dirka: ZDA 1973 Tyrrell - Cosworth DFV

Zmage: 27
Stopničke: 43
Pole Position: 17
Prva vrsta: 42
Najhitrejši krogi: 15
Točke: 360

Prevoženi krogi: 5225
Prevoženi kilometri: 25837
Dirke v vodstvu: 51
Krogi v vodstvu: 1921
Km v vodstvu: 9191