Društvo navijačev - Tifosi Club

Meni

Vsebina
Formula 1
Ferrari
Spletne igre
Tifosi Club
F1 iz papirja
Kotiček Mirana Ališiča
Slavkotov kotiček
Byrkusov kotiček

Zadnji člani

Uporabniško ime Pridružen

RaissaloRuh 10 Maj

RayleneReos 22 Apr

Pinballerlb 13 Apr

BypeBypepig 09 Apr

kisklavekab 06 Apr

ovd5g6bi 01 Apr

otx2x5la 17 Mar

haileyexnell 11 Mar

Uporabniki z največ prispevki

Uporabniško ime Prispevkov

omahens 1312

forza_ferrari 566

cevljarcek_#1 384

Klemzi 382

Schumi boy 324

byrkus 231

Undertaker 201

slavko 198

Naključni član

roki654

Pridružen:20.10.2006
Sporočil:0
Kraj:slo

Kdo je online

Skupaj:1

Registriranih:1
Skritih:0
Gostov:0

Registrirani uporabniki: Google [Bot]

Legenda :: Administratorji, Globalni moderatorji

Dodajte povezavo

Za povezavo na našo spletno stran Društvo navijačev - Tifosi Club uporabite naslednjo HTML kodo:

Ekipa

Administratorji

GreX

Nine

omahens

Moderatorji

Ferrari Rozika

Klemzi

Nine

SaLO

Schumi boy

cevljarcek_#1

forza_ferrari

nhina

yessy

Eddie Irvine

Zgodnja kariera Eddija Irvina je veliko obetala že od njegovih začetkov v britanski in irski seriji FF1600.
Svoje dirkanje je financiral s kupovanjem in prodajanjem cestnih avtomobilov vse do njegovega velikega preboja v formuli Ford z Van Diemenovim dirkalnikom leta 1987. Zmagal je na britanskih prvenstvih RAC in Esso s štirinajstimi doseženimi zmagami in svoje uspešno leto je zaključil s prepričljivo zmago na Brands Hatchu Formula Ford Festivalu.

Leta 1988 se je preselil v Formulo 3 z West Surrey dirkalno ekipo Dicka Bennettsa kjer je spoznal, da je težje zmagati-uspelo se mu je približati na 5 sekund in 3 tretjine ampak ni mogel uničiti prevlade JJ Lehta in Gary-ja Brabhama.

Lehto in njegova Pacific ekipa so prihodnjo sezono uporabili F3000. Bila je skromna izkušnja za ekipo, ko je oprema Eddie-ja Jordana vladala z Jeanom Alesijem in Martinom Donnelly-jem na čelu. Medtem ko je Finec osupnil, je Ervine obtičal in ni nikoli odnehal. Njegova nagrada je bila selitev v Jordanov tabor v letu 1990, kjer je dokazal, da je prvorazredni dirkač z zmago v Hockenheimu in s skupnim 3. mestom v prvenstvu.

Navkljub zanimanju v Evropi, se je Irvine osredotočil na japonsko F3000 serijo. V letih 1991 in 1992 je končal na 6. mestu in imel je veliko nesrečo, da je izgubil prvenstvo v letu 1993 proti Kazuyoshi-ju Hoshin-u, ko je zbral le nekaj točk manj od veterana. Na premišljeno Toyotino odločitev je Irvine leta 1992 dirkal na Japonskem in tudi na Le Mansu v letu 1993, ko je bil četrti in je postavil najhitrejši krog na dirki, ter leta 1994 ko je bil drugi.

Le redko se zgodi da debi na Veliki nagradi prinese toliko polemik. Ko je Irvine zasijal v dežju v Jordan-Hartu v boju z Damonom Hillom za četrto mesto, je najprej naletel na oviro in potem je bil tako predrzen, da je prehitel vodilnega na dirki Ayrtona Senno, ki ga je nameraval prehiteti za krog. Kasneje je prehitel še Dereka Warwicka, tako da je osvojil 6. mesto in točko svetovnega prvenstva. Po dirki ga je verbalno in fizično napadel razdražen Senna. A vseeno je to samozadovoljnega Irca pripeljalo na glavni oder, pa če samo za en konec tedna.

Eddie je bil pripravljen na celotno sezono dirkanja na Velikih nagradah z Jordanom leta 1994, in prav kmalu je bil zopet zapleten v polemike. Krivili so ga za nesrečo kjer so verižno trčili 4 dirkalniki in dobil je le prepoved dirkanja na eni dirki. Brez pravega razloga se je pritožil, ter dobil 3krat večjo kazen. Bolj občutljiv posameznik bi trpel za izgubo samozavesti, ampak ne Irvine. On se je vrnil močnejši, s 4-im mestom v Jerezu, ki je bil najboljši izmed vseh vseeno dobrih predstav.

V letu 1995 se je Irvine še izboljšal in zasenčil moštvenega kolega Barrichella v večini primerov. Njegovi nastopi v kvalifikacijah so bili izredni, zato so bili vsi še bolj šokirani, ko je prišlo v javnost, da se bo Eddie pridružil Michaelu Schumacherju v Ferrariju v sezoni 1996.

To je bila življenjska priložnost za Eddieja, ki je bil dovolj zvit, da je sprejel podrejeno vlogo z Nemcem, ter ugotovil da bo delo z ekipo iz Maranella le izboljšalo njegov položaj dirkača. Njegova prva sezona je prinesla malo konkretnih zaključkov, dobil pa ni možnosti zadostnih testiranj, da bi omogočil podporo svojemu ekipnemu vodji kot bi jo sam želel, zase pa je ustvaril udobno in dobičkonosno nišo brezbrižnega ali izzivalnega obnašanja glede na njegovo počutje.

Brez dvoma je sezona 1998 videla še bolj samozavestnega Eddieja in ni postal le zanesljiv, dosleden osvajalec točk, ampak imel je tudi videz pristnega zmagovalca dirk, ki je imel priložnost izboljšanja. Sploh ni slutil, da mu bo prva dirka sezone 1998 v Melbournu prinesla prvo zmago na Velliki nagradi in da ga bo preostanek leta potisnil v vrtinec srhljive prvenstvene bitke znotraj ekipe Mclaren, med Häkkinenom in Coulthardom. Po Schumacherjevi nesreči v Silverstonu je sprejel Ferrarijev izziv in je realistično ocenil svojo situacijo ter se je z veliko vztrajnostjo spopadel z Mclarnovim parom ter je predvidljivo izpeljal vojno manipulativnih igric.

Na koncu, je Eddieju na Japonskem jasno zmanjkalo točk in je moral najboljše mesto prepustiti Hakkinenu. Kasneje mu je bil za uteho multi-milijonski prestop k Jaguarju leta 2000 in seveda priložnost ne le priti iz Schumacherjeve sence, ampak tudi dokazati, da je sposoben biti prvi voznik moštva.

Za partnerja je imel rojaka Johnnyja Herberta, podpirala ga pa je ena izmed najbogatejših družb na svetu Ford. Eddie je upal na premoč nad svojo bivšo ekipo in ekipnim kolegom z leta 2000, vendar je bil onemogočen s predvsem skromno krstno sezono za Jaguar.

2 točki na koncu- najprej na oslabljeni progi Monaca, kjer je bil seštevek vsega Irčevega truda le 13. mesto, ki je prineslo le bore 4 točke za njega in moštvo.

Tudi leta 2001 je dirkal pri Jaguarju, iskal je izboljšanje zanesljivosti v novem R2 dirkalniku, ampak žal ta želja ni prešla v realnost.

Na začetku se je združil z brazilskim novincem Lucianom Burtiem, ki je z vloge testnega voznika napredoval, da bi zamenjal preminulega Herberta, Irvine je moral tekmovati z nepredvidljivo izvedbo, slabo aerodinamiko in počasno razvijanje motorja, ker se je Jaguar odločil, da bo oblikoval bolj vzdržljiv avto. Najsvetlejša točka sezone je bilo 3.mesto v Monaku, ampak bilo je preveč razočaranj na poti k 20.točki v boju za naslov, navkljub prihodu zelo izkušenega Pedra de la Rose po komaj 4ih dirkah.

Sezona 2002 je obljubljala veliko več z Nikijem Laudo na čelu ekipe Jaguarja, več so tudi pričakovali od vitkejšega in sijočega avta z oznako R3. In zopet je bil skromen že od začetka, sploh testiranja z R3 so bila podobna katastrofi in prišlo je tako daleč, da so celo razmišljali, da bi se vrnili k R2 za začetek sezone.

Proti pričakovanjem je Irvine dobro začel leto, s četrtim mestom v Avstraliji, čeprav gre dober rezultat bolj kot avtu pripisati nesreči na startu, v kateri je trčila dobra polovica dirkačev. Eddie je moral čakati vse do septembra do dirke v Belgiji, da je dosegel točko, preden je na Veliki nagradi Italije dosegel 5.mesto na kvalifikacijah, na dirki pa tretje mesto, tako da je konec leta zaključil v velikem slogu.

Irvine je zaključil sezono z osmimi točkami, ter na 9. mestu med dirkači, ampak to ni bilo dovolj, da bi ga obdržalo med zaposlenimi. Njegova želja, biti odkrit in seveda priljubljen,a ni imel moči, zato odločitev, da ne podaljša pogodbe v novembru ni bila presenečenje.

Vedno je vztrajal, da ne bo naredil koraka nazaj in odšel iz F1, ter vozil v nižjih avtomobilističnih razredih, in tako se je Irvine upokojil in si privoščil luksuzno življenje, ki si ga je lahko privoščil po zaslugi Ferrarija in Jaguarja. In čeprav ima jahto in veliko število posesti po celem svetu, ga je skozi leto mogoče zaslediti na številnih dirkah v Monaku, Imoli in Monzi, kjer skoraj gotovo postreže s kakšno zanimivo izjava ali dvema.

Če gre verjeti govoricam, Irec resno razmišlja o ustanovitvi ekipe v Formuli 1.