Društvo navijačev - Tifosi Club

Meni

Vsebina
Formula 1
Ferrari
Spletne igre
Tifosi Club
F1 iz papirja
Kotiček Mirana Ališiča
Slavkotov kotiček
Byrkusov kotiček

Zadnji člani

Uporabniško ime Pridružen

RaissaloRuh 10 Maj

RayleneReos 22 Apr

Pinballerlb 13 Apr

BypeBypepig 09 Apr

kisklavekab 06 Apr

ovd5g6bi 01 Apr

otx2x5la 17 Mar

haileyexnell 11 Mar

Uporabniki z največ prispevki

Uporabniško ime Prispevkov

omahens 1312

forza_ferrari 566

cevljarcek_#1 384

Klemzi 382

Schumi boy 324

byrkus 231

Undertaker 201

slavko 198

Naključni član

ferrari boy

Pridružen:04.7.2007
Sporočil:1

Kdo je online

Skupaj:1

Registriranih:1
Skritih:0
Gostov:0

Registrirani uporabniki: Google [Bot]

Legenda :: Administratorji, Globalni moderatorji

Dodajte povezavo

Za povezavo na našo spletno stran Društvo navijačev - Tifosi Club uporabite naslednjo HTML kodo:

Ekipa

Administratorji

GreX

Nine

omahens

Moderatorji

Ferrari Rozika

Klemzi

Nine

SaLO

Schumi boy

cevljarcek_#1

forza_ferrari

nhina

yessy

Alberto Ascari

22.5.1955 so bile velike nagrade v Evropi in Monaku na najvišji ravni. Takrat je postal najbolj zanimiv Alberto Ascari. Ascari je napel vsak delček svojega telesa in seveda tudi svoje Lancie D50, da bi lahko ujel vodilnega na takratni dirki, Stirlinga Mossa, v Mercedes Benzu W196. Bil je sedeminsedemdeseti krog in Ascari je konstantno začel pridobivati po dve sekundi ali tri na krog. Če si tedaj hitro izračunal, ob seveda počasnejši in drsajoči vožnji Mossa, bi Ascari lahko prišel pred njega ravno v zadnjem krogu. Vemo kaj je sledilo...
Leto 1954 je bilo za Ascarija zelo živčno in naporno leto. Pred tem je kar dvakrat zapored postal prvak s Ferrarijem, a se je v letu 1954 z njim razšel. Tako je prvega januarja 1954 podpisal pogodbo z Lancio, ki je bilo zelo ambiciozno moštvo. Imelo je zelo inovativen, nov dirkalnik, vendar je potrebno vedeti, da so tedaj tekmovali kot moštvo sploh prvič! Zato ni presenetljivo, da je bil napredek dirkalnika upočasnjen in se je zato debi novega dirkalnika vedno znova prelagal. Medtem je v severni Italiji nastala zmeda, ko je Mercedes Benz najavil revolucionaren, nov aerodinamičen dirkalnik ¨Srebrna puščica¨. Ta naj bi bil pripravljen do velike nagrade Francije v juliju. Tako je Alberto skupaj s prijateljem in mentorjem Liugijem Villoressijem spoznal, da mora za Lancievo moštvo voziti 250F Maseratija, da bi lahko konkuriral Mercedesu in ustvaril italijansko prevlado. Ascari in Villoresi sta morala biti zelo nadležna. Fangio in Kling v Benzovem W196s sta enostavno poletela mimo ostalih tekmecev, ki so po vrsti odstopali. Samo šest od 21 dirkačev je to dirko sploh končalo. Tako je tudi Ascari kot mnogi drugi predčasno končal dirko že v drugem krogu, ko je hotel slediti obema Mercedesoma.

Po nekaj kaotičnih in neuspešnih dirkah za Maseratijem, si je Ascari velikodušno in z veseljem sposodil Ferrarija na italijanski veliki nagradi. Alberto je uspel doseči prvo vrsto na startu in v šestem krogu je bil že vodilni. Dirka je postala tekmovanje med Ascarijem in Mossom, ki je sedaj vozil Maseratija. Žal je moral Ascari v 49 krogu odstopiti zaradi preobremenjenosti motorja. Na koncu te dirke pa so bili najbolj jezni Italijani, saj je zmagal Fangio v nemškem Mercedesu, ker je vodilni Moss odstopil zaradi razlitja bencina.
Očitno je bilo potrebno nekaj korenito spremeniti. Tako so obe Lancii, kostanjevo rdeče in suho obarvani, bili hitro pripravljeni, da so imele debi že na zadnji dirki sezone 1954. Dirka je bila za veliko nagrado Španije v oktobru, kjer je bilo potrebno prevoziti 24 krogov dirkališča Pedralbes. Alberto je začel dirko impresivno in je imel že v osmem krogu veliko prednost. Ampak žal je v devetem krogu začel ječati, da ne more več nadaljevati, saj je imel probleme s sklopko. V naslednjem zelo počasnem krogu je odstopil. Njegov moštveni kolega Villoresi je odstopil že v četrtem krogu. Mimogrede: to dirko je dobil Hawthorn v Ferrariju. Fangio je postal prvak leta 1954 predvsem zaradi močnega Mercedesa Benza W196. Zmagali so tudi med konstruktorji, saj je Lancia imela prevelike težave.
Kljub temu, da so se vse tri Lancie odstopile na veliki nagradi Argentine 16. 1. 1955 in so D50ke zmagale dve nepomembni dirki prvenstva, je imela Lancia še zmeraj možnost premagati nemško moštvo. Potrebno je vedeti, da so takrat za Lancio vozili sami Italijani: Ascari, Gigi, Villoresi in mladi Castelloti. S to ekipo so se lahko nadejali možnosti za naslov kljub slabemu dirkalniku.
In smo spet pri Monaku 22. 5. 1955. V 81. krogu je Moss zapeljal svojega gorečega Benza v bokse. Fangio je že pred tem odstopil zaradi pokvarjenega menjalnika v 50. krogu. Cilj Nemcev je torej bil preprečiti prvo zmago Lancie na veliki nagradi. Ko je v 81. Krogu Ascari zapeljal mimo Casinoja, je napovedovalec govoril množici nekaj, kar Ascari ni mogel vedeti. Ni vedel, da je Moss že odstopil in da se mehaniki na vse načine trudijo popraviti motor. V trenutku ko je skozi Casino pripeljal Ascari, so mu hoteli povedati veselo novico. Ni vedel, da če pride v bokse bo vodilni. Tako je ostal smrtno skoncentriran na dirkanje in je šel v mestni ovinek nekoliko hitreje kot običajno. Začutil je, da nekaj ni v redu, ko je zavil do Corniche road. Prihitel je v tunel in prišel ven v briljantnem soncu z enako vnemo in navdušenjem. To sonce mu je za sekundo odvzelo koncentracijo in mu zakrilo spust do dvojnega zavoja. Bilo jo je nemogoče izpeljati, zato je izbral edino rešitev. Svojo Lancio je zapeljal v morje. Šel je v nepregleden ovinek med slamnatimi balami mimo železnega stebra za privez. Dirkalnik ga je zgrešil le za nekaj centimetrov.
Para iz vročega motorja se je zmešala s prahom in delci v zraku. Za neverjetne tri sekunde je vsem zastal dih. Nato pa se je na gladini pojavila svetlo modra čelada. Ascarija so na rešilni čoln potegnili dovolj hitro.

Trintignant je zmagal to dirko za Ferrari. Dirkal je hitro, a dovolj umirjeno in zbrano. Ob srečnih izpadanjih osmih najboljših v zadnjih desetih krogih, ko so bil vsi pred njim! Med tem časom je Ascari ležal v bolnišnici. Pričakovali bi težje poškodbe glede na nesrečo, vendar je imel le zlomljen nos in pa seveda šok. To je bil čudež, da je nesrečo sploh preživel.
Štiri dni po tem, je bil Ascari v Monzi ponovno na nogah. Gledal je treninge za to najveličastnejšo dirko. Ravno preden je šel domov na kosilo s svojo ženo, se je odločil, da bi odpeljal nekaj krogov s Ferrarijem njegovega prijatelja Castellottija. V kratki majici, običajnih hlačah in v Castellottijevi čeladi, se je usedel v dirkalnik. V tretjem krogu se je najprej lepo pokazal po hitrem ovinku, nato pa je dirkalnik zdrsnil. Obrnil se je na nos, kjer je nato še dvakrat naredil salto. Ascarija je vrglo na stezo, kjer je zaradi prehudih in preštevilnih poškodb podlegel v nekaj minutah. Ascari je tako umrl 26. 5. 1955.

Alberto Ascari se je rodil v Milanu 13. 7. 1918. To je bil čas, ko se je ravno končala prva svetovna vojna. Njegov oče Antonio je bil v svojih časih najboljši italijanski voznik. Tako je večkrat na te dirke peljal tudi svojega sina Alberta. Ko je bilo Albertu komaj sedem let, se je njegov oče smrtno ponesrečil na dirki za veliko nagrado Francije v Montlehryu. Od tedaj naprej je Alberta prevzela strast nad dirkanjem, tako kot njegovega očeta. Tako je bil obseden in ambiciozen z dirkanjem, da je dvakrat celo pobegnil iz šole, da je lahko dirkal. Ko je končno zbral dovolj prihrankov, si je popolnoma sam kupil motorno kolo. Prvo avtomobilsko dirko je odpeljal leta 1940 v kraju Mille Miglia, star že 32 let. Na svoji prvi dirki je vozil avtomobil znamke Ferrari. Leta 1940 se je poročil z Milančanko, s katero je imel tudi dva otroka. Sinu je dal ime Antonio, po svojem očetu, hčeri pa Patrizia. Ascari je bil vedno predan družini.
Alberto je nadaljeval z dirkanjem leta 1947. Kupil je Maseratija 4CLT od družine Orsijev. Nekako mu je tedaj uspelo napraskati 3 milijone lir, ostala 2 milijona pa mu je prispeval njegov dober prijatelj Gigi Villoresi. Skupaj sta uspešno dirkala na vseh dirkah po severni Italiji. Milansko občinstvo je Albertu nadelo vzdevek ˝Ciccio˝, kar pomeni sodček. 1948 je bilo za dva prijatelja tudi zelo uspešno v izboljšanih San Remo Maseratijih. Ascari je imel tudi dirko z Alfo 158 za veliko nagrado Francije, kjer je končal kot tretji. Tedaj je za seboj pustil tudi oba moštvena kolega Wimilleja in Sanesija.
Enzo Ferrari, ki je bil zelo dober prijatelj z Albertovim očetom Antoniom, je pokazal veliko zanimanja za Albertove uspehe in je z njim in tudi Villoresom podpisal pogodbo leta 1949. Tisto leto je imel Ascari 5 zmag in še ena posebna zmaga v Buenos Airesu.
V dirkaškem letu 1950 je za Ferrari zbral devet zmag, naslednje leto pa šest. Vse to je dosegel z dirkalnikom, ki je bil drugi kakovostni razred v primerjavi z Alfami. Nato pa je sledila fenomenalna sezona 1952 s kar dvanajstimi zmagami. Prvo dirko v letu 52 za veliko nagrado Švice je moral celo izpustiti zaradi okvare vozila na dirki pred sezono v Indianapolisu. Naslednje dirke pa je vozil suvereno in je lahko z lahkotno vožnjo dobil naslov. Delo je imel olajšano tudi zaradi poškodbe Fangia v Maseratiju, ki se mu je nesreča pripetila v Monzi. Naslednje leto je Ascari ubranil naslov, kljub temu da je imel močno konkurenco v Fangiu in Gonzalesu, ki sta vozila za Maserati.
Ascari je bil najbolj sproščen izven dirkališč in tudi ko je vozil kot vodeči. Tudi če je bil nekdo mnogo hitrejši od njega ga enostavno ni spustil predse. Kot je rekel Enzo Ferrari: »Ko Alberto vodi, ga nihče ne prehiti – v bistvu ga sploh ni mogoče prehiteti!«
Alberto ni bil sproščen voznik. S položajem ustnic in skoncentriranim pogledom je bil videti, kot da potiska svoj dirkalnik. Njegove roke so vztrajno obračale volan. Nikoli jih ni imel pri miru – zmeraj je kaj popravljal pri liniji. Ko se mu je na dirki res mudilo, se je sklonil in v serijah naredil nekaj zelo tveganih krogov. Če si imel za seboj Ascarija, je bila to res neprijetna izkušnja. Vseskozi je samo mislil, kje bi lahko prišel pred voznika. Včasih tudi na zelo pogumne načine, ki so se jih vsi bali.
Ascarijeva smrt je bila prava nacionalna katastrofa. Telegrami sožalja so prišli tudi iz treh vlad drugih držav. Tako je pisalo na prvih straneh časopisa: »Na zadnji ciljni liniji je Bog srečal dušo Alberta Ascarija. Na pogrebni slovesnosti na Plazzi del Duomo je bilo polno ljudi. Cel center Milana je bil zapolnjen. Normalno je ta del mesta bil zmeraj glasen, a na ta dan je mesto povsem utihnilo. Bilo je tako tiho, da si lahko slišal v sosednjo sobo, kako se ne oglasijo na telefon in ga pustijo zvoniti.«
Tri dni po pogrebu je bila Lancia suspendirana iz vseh dirkaških aktivnosti. V juliju so zajeli šest avtomobilov Lancia D50, motorje in zapiske. Vse to so predali moštvu Ferrari.