Društvo navijačev - Tifosi Club

Meni

Vsebina
Formula 1
Ferrari
Spletne igre
Tifosi Club
F1 iz papirja
Kotiček Mirana Ališiča
Slavkotov kotiček
Byrkusov kotiček

Zadnji člani

Uporabniško ime Pridružen

RaissaloRuh 10 Maj

RayleneReos 22 Apr

Pinballerlb 13 Apr

BypeBypepig 09 Apr

kisklavekab 06 Apr

ovd5g6bi 01 Apr

otx2x5la 17 Mar

haileyexnell 11 Mar

Uporabniki z največ prispevki

Uporabniško ime Prispevkov

omahens 1312

forza_ferrari 566

cevljarcek_#1 384

Klemzi 382

Schumi boy 324

byrkus 231

Undertaker 201

slavko 198

Naključni član

Bozicek

Pridružen:10.9.2009
Sporočil:0

Kdo je online

Skupaj:1

Registriranih:1
Skritih:0
Gostov:0

Registrirani uporabniki: Google [Bot]

Legenda :: Administratorji, Globalni moderatorji

Dodajte povezavo

Za povezavo na našo spletno stran Društvo navijačev - Tifosi Club uporabite naslednjo HTML kodo:

Ekipa

Administratorji

GreX

Nine

omahens

Moderatorji

Ferrari Rozika

Klemzi

Nine

SaLO

Schumi boy

cevljarcek_#1

forza_ferrari

nhina

yessy

Byrkustov kotiček - štorija Zmenek na slepo

Sodobni čas je prav fletna zadeva. Lahko si v sočasnih stikih s komerkoli hočeš, brez da bi ga sploh videl v faco. Kar znam jaz s pridom izkoriščat. Zna bit, da bi še dandanes živel po mostiščarskih zakonitostih, če bi ne slišal izpovedi in izkušenj drugih, ki so že zdavnaj pogruntali kolo in cirkularko. Tako pač počasi, a vztrajno stopicam za sodobno držbo, a vedno sem nekako dva do tri korake v zaostanku. Kako to izgleda, lahko najbolje pove primer, da sem prejšnji teden začel poslušat Thriller Michaela Jacksona. Ej, pa to je super zadeva!! Me zanima, če bo v prihodnosti še kaj podobnega izdal.

Kako izgleda moja moda, si lahko kar mislite. Doma ima kar nekaj starih kavbojk še iz starih dobrih socialističnih časov, in seveda obilo primerkov karirastih flanelastih srajc. Ampak, zdaj pa razumi, kdor more - pred kakim desetletjem so se nenadoma kar vsi začeli oblačit podobno kot jaz, in taka srajca je kar naenkrat bila vredna skoraj toliko kot svilena. Še preden sem prišel k sebi, se je vse spremenilo. Tokrat so v modi socialistične kavbojke z zvonom na spodnji strani, juhuhu. Spet ne bo treba cot kupovat, komu lepše kakor meni. Zdaj samo še čakam, da pridejo v modo bergšpajharji (to so mimogrede čevlji), pa sem na konju...

Ampak vseeno ni vse tako rožnato, kot morebiti izgleda. Veste, jaz slovim na prav vsakem področju. Slovim po lepoti ter pameti še najbolj pa verjetno slovim po neumnostih, hvala vam lepa. Slovim tudi po modi (beri zgoraj), pa po šparavnosti pri britvicah, da seveda najhujšega niti ne omenjam. Namreč tega, da me še nihče ni videl z žensko. Ja, tudi po tem slovim. Razširile so se prav zlobne govorice, da sem peder. Kar seveda ogorčeno in kategorično zanikam. Ampak, dejstvo vseeno ostaja. Govoric se lahko rešim le, če si najdem kako punco, da potem vsem ostalim zavežem jezike. Da, tako je. Točno to bom storil. Hmm... Kako že? A mi lahko kdo priskoči na pomoč???

Kot rečeno, sodobni čas je fletna zadeva. Dva tri klike stran je morebiti skriva oseba mojega srca. Ampak, zdaj ne vem - ali je moje srce res tako zanikrno, da se nanj nič ne prime, ali pa se vse skrivajo pred mojim diaboličnim nasmehom. Ja, verjetno bo tole, amoak se bom vseeno raje slepil, da sem pač prefin za vse. Nekaj je pa vseeno treba naredit. Kot morebiti veste, moje štorije so vzrok obupa mnogih ljudi, tako moških kot žensk. Enkrat sem napisal tako limonasto zadevo, da je poleg nekdo celo jokal. Namreč jaz. Vsi ostali so se pa smejali, kaj sploh pišem take bedarije. Ko sem nato isto štorijo priredil po svoje, sem se jaz ob njej smejal, vsi ostali pa so se jokali zraven... Meni pa čisto nič jasno. Očitno mi vedno uspe prav nasprotno od željenega. Hmm... Mogoče pa je to krivo??! Če bi torej napisal eno solzavo štorijo, v kateri bi izbruhal ostanke svoje duše na papir ali ekran, bi se mi spet vse živo smejalo, in se mi umikalo v velikem loku. Ako pa spišem zadevo, v kateri vse skupaj zašimfam in... Hehe... Mogoče bi pa znalo uspet, kdo bi vedel. Človek ne ve, dokler ne proba. Pa probajmo, nič me ne stane.

V tisti zgodbici sem torej nakladal o vsem živem, o tem, kako so babe prav nesrečne zadeve, ki kot pijavke nič hudega slutečim moškim žrtvam pijejo kri in jih nato pustijo na pol mrtve v lužici, same pa grejo iskat druge. Nadalje sem opisoval resnične dogodke, ki so vključevale nekaj prijatevljev in kup kopriv. Verjemite, nočete vedet. In za veliki finale sem opisal dokaj nesrečno pustolovščino izpred nekaj let, ko sem dokaj neuspešno svoj trnek učil plavat v kalni vodi, iz katere je povrhu vsega še smrdelo. Marš še po vsem takem. Babe nočem videti nikdar več!! Pa če me na kolenih prosijo, jih nočem videt!

A veste, kakšen je bil rezultat te zgodbe?
V istem dnevu sem dobil 15 e-mailov.

Upošteval sem seveda le tiste s slikicami in od oseb, ki so od mene oddaljene največ 15 kilometrov. Kot da bi se zaradi ene avanture vozil 300 km v eno smer, ja pa kaj še. Me potem gorivo in cestnina pride več kot pa če bi najel lokalno kurvo. Oziroma eno od njih, da ne bo kdo mislil, da je samo ena pri nas za to zadolžena. Pa dobro, saj ni važno, saj v glavnem vidite, kar sem hotel reči. Če torej sortiram tiste maile - tri babe so me zašimfale, tudi prav. Če nočejo bit naskočene od mene, naj kar šimfajo. Pomilujem jih, mnogo jih pomilujem. Ostalih 12 je pa že imelo lepše mišljenje. Šest jih je poslalo slikice, ena je bila celo iz ustrezne oddaljenosti. Tako da, ostalih pet: hehe, več sreče prihodnjič!

In sem pač šel na zmenek na slepo. Ker se to že dokaj kriminalno čuje, je seveda več kot povsem logično, da bo vse skupaj še toliko bolj kriminalno izpadlo. Tako pač šetama na večer po obali lokalne reke, in poslušava neke ne-milozvočne krike z bližnjega odra, spominjalo me je na mučenje mačk na cirkularki. Takrat sem si zaželel, da bi bila celotna zadeva na televiziji, kajti lahko bi preklopil kanal. Tako pa nisem mogel. A sem se vseeno zabaval, zraven sem namreč prinesel knjigo. Sredi drugega poglavja se je tisto žensko bitje poleg mene odločilo, da tako pač ne bo šlo, in je prevzela pobudo. V uho mi je govorila take opolzkosti, da bi še lokalna dolgonoga blondinka zardevala poleg. Aha... Ja, v redu... Ja, to se ne čuje slabo... Ej, kam mi pa roko tlačiš??? Da mi ne bi slučajno denarnice dipnila ej!!! Aja, a to bi rada... No, potem pa tak povej, evo feršlus. Pa ne preveč stiskat, mogoče še bom kdaj rabil za scanje. Ja, ni problema. Pravzaprav je kar fino... samo nekaj bi še imel za pit poleg... Pa ne mi s kafejom no!! Pa kaj je to z neko blesavo kavo tudi??! Kamorkoli pridem, vsi bi samo kafé žrli! Pa ne bi rekel, če bi ta zadeva bila dobra. Enkrat sem jo koštal. Bilo je grenko ko sam satan, da sem si moral potem s kininom okus popravljat. Blek in fuj, da bom še to brozgo plačeval. Ja, to bo. Ti daj lepo roko nazaj noter in se ne pusti motit. Jaz bom pa tačas knjigo bral, če že nimam česa bolj pametnega počet.

Kakih deset minut pozneje me je zmotila prodajalka vrtnic, ki me je vprašala, če bom \'kupil rožico za lepo deklico\'. Začudeno sem se ozrl naokrog, kje sploh vidi kakšno lepo deklico; pa mi je le kapnilo, da ima v mislih tole bitje ob meni, ki si je začela lastit mojo mesno štruco. Pa daj bejži mi z rožo, hudič babji!! Pa koliko sploh stane ena? Kaj?? 200 SIT???! Za ta denar dobim jaz v cvetličarni celi šopek!!! Ja, me nič ne briga, če hodi kakšna cvetličarna okoli ali ne, tako sem se odločil, da je NE bom kupil. Ajej, zdaj sta pa dve ženski žalostni... Ej, pridi nazaj!! Evo ti 400 SIT, daj dve roži pa daj mir! Ja ja... Saj nisem papež ali boter, ne mi prstana poljubljat! Glej, tam za ono mizo bojo skoraj seksali, tja idi rože prodajat!! Kaj se to pravi, vsi si mene najdejo...

No, nadaljevanje večera je bilo precej bolj zanimivo. Na enem od bližnjih hribov sva gledala ognjemet. Oziroma, bolje rečeno, jaz sem imel ognjemet v hlačah. Gledal sem tla, ona pa zvezde. In sva poskakovala v ritmu toccata. Potem so nekaj govorili, da se je zgodil potres; pa se res čisto nič ne spomnim. Edino to me je pa res čudilo, da sem vmes nekaj časa počival, a kljub temu sem se premikal gor in dol. No, očitno se je pa naravi čudno zdelo, kak to da JAZ kaj takega počnem, in se je pač začela krohotat. Lepa reč, meni se pa res vse zgodi.

V glavnem, potem ko je bila reč opravljena, sem očitno storil neko napako, kajti še dvakrat sem moral ponovit celotno proceduro. Pa to ne moreš verjet, drugič bom poleg prinesel batne obročke, da si ne bom česa znucal...

Zbudil sem se z nasmeškom na obrazu, in s tičom v roki. Babe pa nikjer več. Tudi prav, zdaj sem itak dobil, kaj sem rabil. Njen mail imam še vedno, mogoče ga bom kdaj še rabil. Ne bi ga bilo preveč pametno izgubit. Sem pa vseeno rahlo otožen, veste. Dejansko se je zgodilo nekaj produktivnega ob moji so-udeležbi, pa nimam niakkršnega dokaza, saj mi noben ne bo verjel. Pa no ja - važno da jaz vem, pri čem sem. In tega mi nihče ne more vzet.

PS. Nekaj dni zatem sem na discoveryu zvedel, da ženske med ovulacijo privlačijo neprivlačni moški. Mater jim vidim, še ta teden bom kabelsko odpovedal!! Tak lepo mišljenje dobim o sebi, potem me pa s tako potolčejo nazaj v krtijek... Sodobna družba, vrag še po njej..