Društvo navijačev - Tifosi Club

Meni

Vsebina
Formula 1
Ferrari
Spletne igre
Tifosi Club
F1 iz papirja
Kotiček Mirana Ališiča
Slavkotov kotiček
Byrkusov kotiček

Zadnji člani

Uporabniško ime Pridružen

RaissaloRuh 10 Maj

RayleneReos 22 Apr

Pinballerlb 13 Apr

BypeBypepig 09 Apr

kisklavekab 06 Apr

ovd5g6bi 01 Apr

otx2x5la 17 Mar

haileyexnell 11 Mar

Uporabniki z največ prispevki

Uporabniško ime Prispevkov

omahens 1312

forza_ferrari 566

cevljarcek_#1 384

Klemzi 382

Schumi boy 324

byrkus 231

Undertaker 201

slavko 198

Naključni član

otx2x5la

Pridružen:17.3.2012
Sporočil:0

Kdo je online

Skupaj:2

Registriranih:1
Skritih:0
Gostov:1

Registrirani uporabniki: Google [Bot]

Legenda :: Administratorji, Globalni moderatorji

Dodajte povezavo

Za povezavo na našo spletno stran Društvo navijačev - Tifosi Club uporabite naslednjo HTML kodo:

Ekipa

Administratorji

GreX

Nine

omahens

Moderatorji

Ferrari Rozika

Klemzi

Nine

SaLO

Schumi boy

cevljarcek_#1

forza_ferrari

nhina

yessy

Byrkustov kotiček - štorija Za kaj vse je dober med

Tokrat bom povedal nekaj malega o médu. Saj vsi vemo, kaj je to: eno prvih naravnih sladil, kar jih je človek odkril, poleg tega pa še marsikaj več. Méd je dober za vse. Če ne verjamete, imate spodaj nekaj primerov iz zgodovinske prakse. Razen tega… Priznam, da sem nor na med. Verjetno bi tudi gobe jedel, če bi bile v medu namočene. Morda bom o tem poročaj v prihodnje, ampak vseeno mislim, da je tovrstna možnost presneto slaba.

Naše babice so méd uporabljale za zdravljenje zobobola. Ko je dedka zabolel zob, recimo mu trojka zgoraj desno, je babica vzela čeber méda – ki ni smel manjkati v nobeni dobro založeni kmečki hiši – in z žličko počila nekaj méda na konvergentno simetrični čekan. Z drugimi besedami, v našem specifičnem primeru je med pristal na trojki spodaj levo. Rezultat je bil taki, da ga je prvi zob v trenutku nehal bolet, kajti bolečina se je preselila na novonastalo žarišče levo spodaj. Terapija se je ponavljala tako dolgo, da je vsebina čebra počasi začela plahnet. Marsikatera babica je s strahom zrla, kdaj ji bo zmanjkalo medenega zdravila; k sreči pa je v večini primerov prišla odrešitev že prej, dedku je namreč v večini primerov prej zmanjkalo svežih zob.

Včasih je bila navada, da so ob poroki ženinu in nevesti namesto surovega riža metali rumove kroglice, prepojene z medom, da bi s tem nekako simbolizirali njun skupni pohod skozi življenje: nevesta bo sladka (od méda), ženin pa pijan (od ruma), oba pa bosta okrogla (od kroglice). Ob čemer je treba posebej poudarjati, da na teh kroglicah NI bilo lika avstrijskega skladatelja, slednje so dodali le naši severni sosedje, ko so prevzeli to lepo starodavno slovensko tradicijo in jo uspeli čisto zlorabiti v komercialne namene. Zato pa dandanes mečejo riž. Iz ogorčenja nad severnimi sosedi.

Ob poroki je kajpak treba omeniti še tudi tradicionalno zadevo, ki pa je skorajda povsem zašla v pozabo. Na prvo večer je frišni ženin preko dovoljenja, da ne rečem pooblastila lokalnega župnika na svojo nevesto dal nekaj kristalčkov arhivskega méda ter nato počakal, ali se bo iz interesnih območij kaj pocedilo. Vmes so dali kuhat jajca (kurja, da ne bo kakega nesporazuma tukaj!), in ko so bila mehko kuhana, so šli pogledat stanje méda, oboje je namreč vzelo natanko tri minute. Če so se medeni kristalčki medtem utekočinili, je to pomenilo, da je ženska vroča in z aerobiko nima smisla odlašati. Če pa so slučajno kristalčki ostali nedotaknjeni, je to pomenilo, da tisti večer ne bo kulturno-izobraževalnega programa v dvoje, naslednja priložnost pa se je ponudila šele naslednji večer ob istem času. Pa da ne bo kdo mislil, da je to šlo hitro skozi – izraz \'medeni tedni\' je nekje moral dobit svoj pomen, po vsej verjetnosti ravno tukaj.

Zadnjič sem si mazal kos starega kruha z médom. Ampak sem ga ob tem konkretno posral (pa ne dobesedno!), ker sem dal na kruh najprej méd, in šele potem maslo! Ko sem torej potem hotel na vrh méda dati maslo, mi je ta skliznil s kruha direkt na mizo! Na maslu je ostalo nekaj méda, ki sem ga kajpak hotel polizat z mize. Miza pa je bila stara iz vezane plošče, zaradi številnih zlorab pa so na podlagi občasno ven pogledale posamične iveri. Z jezikom sem tako zahaklal eno prav veličastno špico in ko sem potem nekaj časa imel rahlo okrvavljen okus – takrat sem vsaj vedel, kako se morajo vampirji počutit – sem ugotovil, da je iverica z medom pravzaprav dokaj okusna! Namreč – če hoče kdo pojesti iverico v navadnem stanju, bo kaj hitro opazil, da nima nekega izrazitega okusa. Je pa zato nadvse bogata z vlakninami, ki jih človek – baje – potrebuje za vsakdanje zdravje. Naredil sem torej eksperiment in odrezal košček mize ter ga namazal z maslom in médom. Z medom zaradi boljšega okusa, z maslom pa zato, da bi šlo bolj gladko po grlu. Tisto mizo sem potem uspel v celoti pojesti preko enega vikenda. Malo več težav sem imel z nogami, ki so bile iz hrastovine, tiste sem uspel zmehčati šele po enotedenskem namakanju v medeni kvaši. Po enem tednu so imele okus kot medenjak s priokusom lubadarja. Ni bilo slabo, vam povem.

Na našem podstrešju se je naselila osja družina. Kar sem ugotovil tistega dne, ko sem barval svojo čelado in je nitro iz spreja v ozračju zamenjal kisik. Takrat se mi je zazdelo, kot da lebdim, videl sem pa tudi jato os, ki je panično bežala skozi edino odprto lino na dilah. Na koncu je ostalo le osje gnezdo. Previdno sem ga s trama zagnal na tla, da bi videl, če je v njem še ostal kakšen nepovabljen stanovalec. Ko pa se je izkazalo, da je osje gnezdo prazno, sem ga hotel vreči v koš. Potem sem pa videl satovje. Opala! Kolikor je meni znano, se v satovju nabira méd!! Ali ne? No ja, vsaj pri čebelah je bilo tako, za ose nimam pojma. Ampak čebele in ose tako ali tako izgledajo zelo podobno, verjetno tudi proizvajajo podobne zadeve. Nima veze. Splačalo se je probat, ali je zadeva užitna. Vendar s surovo zadevo nisem hotel tvegat, kdo ve, kake morebitne strupene zadeve so notri. Potem sem se pa spomnil, kaj je treba storiti. Šel sem po mesarski nož in osje gnezdo narezal na centimeter debele rezine, jih spaniral v koruzni moki in dal cvret na vroče olivno olje. Divja kombinacija, vem ja. Na koncu je izgledalo kot fileji osliča, okus pa je imelo kot proteinska ploščica, začinjena z natreenom in čilijem. Malo je peklo po grlu, ampak načeloma je bil okus razmeroma sladek. Vsekakor zanimiva izkušnja, katero pa je skoraj nemogoče ponovit. Nikjer še namreč nisem videl, da bi kdo prodajal narezana osja gnezda. Razen mogoče Kitajcev, samo tam še nisem bil. Se bom kdaj v prihodnje pozanimal tudi o tem.

Imam pa tudi prijatelja, ki se je sposoben skregati za vsako stvar. Njegovo ljubezensko življenje je bilo podobno mojemu – dokaj prazno, torej – in sva se nekega večera odločila, da greva malo iskat punce okoli. Nisva pa vedela, kako bi začela pogovor. Usedla sva se na neko široko klopco, kjer sta že sedeli dve punci, potem pa on blekne, da je nekoč neko punco premazal s čokolado. Vprašal sem ga, zakaj ni poskusil z médom? »Kaj?? Z médom??« sta vzrojili punci. Jaz sem samo debelo pogledal… Kaj je, babnice, kaj se oglašate poleg, kaj je vas kdo kaj vprašal mogoče?? Prijatelju sem potem začel razlagat, v čem je bistvo méda. On je trdil, da med pri višji temperaturi spreminja gostoto – da je torej bi višjih temperaturah vedno redkejši – medtem ko sem jaz vztrajal, da se mu zgolj spreminja agregatno stanje. To je zelo podoben primer kot sem ga povedal maloprej pri medenih tednih. Znano je, kako so v starih časih v Turčiji merili telesno temperaturo. Z médom namreč. Na temperaturno nevtralni del telesa – zanalašč ne bom povedal, kje je ta nevtralni del, konec koncev lahko to berejo tudi mladoletne osebe – je zdravnik dal gor žličko strnjenega meda ter nato počakal pet minut in si na koncu ogledal situacijo. Resnično, nekateri zdravniki so bili takšni mojstri, da so zgolj po obliki in sestavi méda po preteklih petih minutah uspeli na desetinko stopinje natančno določiti pacientovo telesno temperaturo! Razen tega se je spodobilo, da je potem zdravnik po končani terapiji tisti kos meda dobil na kosu surove zelene bučke, poleg pa seveda dvojno kavo, ki mu je popravila okus. Iz tega enostavnega recepta sta se sčasoma razvil turški méd in turška kava. Ampak to sedaj povem samo tako, za informacijo. Ostal sem torej pri osvajanju punc. Okrog méda sva se kajpak na licu mesta skregala v sekundi in ko sva na koncu prišla do ugotovitve, da imava v specifičnih primerih pravzaprav oba prav, sta punci že odšli. No, lepa reč. Svojo teorijo bom očitno preskusil kdaj drugič v bolj normalnih razmerah.

Intermezzo.

Lipov čaj. Z médom. Smrekovim.

Ena največjih skrivnosti zgodovine je, kdo si jev bistvu izmislil alkoholne pijače. Rad bi videl tistega, ki je kot prvi videl gnilo slivo in si rekel »Hej, iz tega bi pa znala priti zanimiva pijača!« ter nato zadevo poskusil tudi v praksi. Kakorkoli že, alkohol so varili iz grozdja, iz jabolk, iz hrušk, konec koncev tudi iz pšenice ali krompirja. Pa iz méda? Ne da bi vedel. Sicer so mi znane starorimske recepture, ko so méd razredčili v redečem vinu, ampak to nekak ni to. Samo méd so s tem uničili, če mene vprašate. Méd je namreč sam po sebi antiseptična zadeva, ki ne privablja mikrobov – hkrati pa vsebuje velike količine sladkorja, ki so potrebne za alkoholne vretje. Kako gre to dvoje skupaj, nimam pojma. Se pa splača poskusit. Vzel sem manjši čeber vode, noter dal dva litra smrekovega méda – če bo moja mati koga vprašala, če je ta méd kje videl – ne me izdat! – pa seveda tri kocke kvasa za pospešitev vretja. Vse skupaj sem tri tedne pustil na podstrešju – prav na tistem, kjer sem pred tem našel osje gnezdo – potem sem pa pogledal, kaj se je izcimilo. V čebru je bila packarija, kakršne verjetno še v pivovarni Union niso nikdar videli. Tista pena se je širila na vse konce in kraje, kakor tudi vonj po kvasovkah. Ki pa je bil začuda zgolj v peni, kajti preostanek čebra je bil antiseptičen! Tisto peno je bilo torej treba nujno nekam odstranit. Še prej pa probat. Ah ja… Ko je vsaj ne bi. Obšla me je manjša slabost, ampak k sreči je bilo zdravilo v roki. Edino peno v čebru sem moral odstranit, da sem prišel do njega. Spodaj sta bila dva litra rumenkasto-zlate emulzije precej velike gostote, ki je še najbolj spominjala na sveže motorno olje OMV 15W-60. Videz ni vzbujal posebne evforije, okus pa… No ja. Kot da bi kdo v motornem olju OMV 15W-60 raztopil pol kile meda. Sladko, pa še gladko steče po grlu. Ni pa, da bi človek to pil. Nima veze. Zdravilo je dokazano učinkovalo, še dandanes pa ga uporabljam za vse medicinske težave. Vključno z novoletnim mačkom, samo tega ne dalje povedat.

Šel sem do znanca, ki se ukvarja z bio-dizlom. V bistvu se ukvarja z odpadnim oljem za cvrenje krompirčka, ki ga odkupuje po nizki ceni in se potem veselo vijaka v starem mercedesu, medtem ko se za njim vleče modra dimna zavesa z vonjem po prežganem pomfríju. On temu pravi bio-dizel, pa naj mu bo. Vprašal sem ga: »Si kdaj razmišljal o tem, da bi dal v motorno olje žličko ali dve domačega méda?« Vprašal me je, če bi to čemu pomagalo. Vsekakor bi pomagalo. Meni namreč, kajti potem bi motor zropotal malo prej kot bi si on upal in jaz več ne bi rabil njegove modre megle vohat. Domov sem prišel z bolečim nosom in plavim očesom ter ugotovil, da je tisto domače zdravilo iz prejšnjega odstavka primerno tudi za obkladke. Pa še pes me ima potem bolj rad, kajti v nobenem drugem primeru me ne poliže po obrazu.

Torej. Kot vidite, sem na nekaterih praktičnih primerih dokazal in pokazal, za kaj vse je primeren méd. Če še kdo drug ve za kakšno podobno alternativno uporabo méda, mi naj sporoči. Odprt sem za vsakršni predlog, kar sem verjetno z gornjim pisanjem tudi dokazal.