Društvo navijačev - Tifosi Club

Meni

Vsebina
Formula 1
Ferrari
Spletne igre
Tifosi Club
F1 iz papirja
Kotiček Mirana Ališiča
Slavkotov kotiček
Byrkusov kotiček

Zadnji člani

Uporabniško ime Pridružen

RaissaloRuh 10 Maj

RayleneReos 22 Apr

Pinballerlb 13 Apr

BypeBypepig 09 Apr

kisklavekab 06 Apr

ovd5g6bi 01 Apr

otx2x5la 17 Mar

haileyexnell 11 Mar

Uporabniki z največ prispevki

Uporabniško ime Prispevkov

omahens 1312

forza_ferrari 566

cevljarcek_#1 384

Klemzi 382

Schumi boy 324

byrkus 231

Undertaker 201

slavko 198

Naključni član

AaBoy

Pridružen:03.12.2006
Sporočil:0

Kdo je online

Skupaj:1

Registriranih:1
Skritih:0
Gostov:0

Registrirani uporabniki: Google [Bot]

Legenda :: Administratorji, Globalni moderatorji

Dodajte povezavo

Za povezavo na našo spletno stran Društvo navijačev - Tifosi Club uporabite naslednjo HTML kodo:

Ekipa

Administratorji

GreX

Nine

omahens

Moderatorji

Ferrari Rozika

Klemzi

Nine

SaLO

Schumi boy

cevljarcek_#1

forza_ferrari

nhina

yessy

Byrkustov kotiček - štorija Usral sem se ko zmaj

To je bil spet en tistih dni... Gneča na cesti, defektni računalnik, nesposobni vodje projektov, pa še hrbet me je bolel. Kar pa je v tej zgodbi najbolj važno, več ko tri dni je že minilo od zadnjega sranja. Govorim o veliki potrebi, če se kdo slučajno sprašuje, o kakem sranju spet govorim. V glavnem, odločil sem se, da bom tokrat zadevo malo pospešil. Dan sem začel s skledo kosmičev -baje da so polni z nekimi vlakninami- na delovnem mestu je sldilo šest kozarčkov čaja -da učinkuje kot odvajalo, sem vedel že od prej, zato tudi tolikšna količina- za povrh je sledil še topli obrok v eni lokalnih veleblagovnic. Pasulj s prilogo. :D Ko sem se pozneje z dela vračal domov, so zvoki iz moje notranjosti dajali vedet, da se pripravlja nekaj kataklizmičnega. Pa sem to zaenkrat ignoriral, sem pa pri sebi vedel, da se to ne bo moglo vleči v nedogled. Ustavil sem se v eni drugi lokalni veleblagovnici, da pač kupim nekaj, kar bi lahko z dobršno mero humorja razumeli kot 'božična darila', in ko sem se vračal proti avtu, sem zagledal reklamo, na kateri je pisalo "Vse mora ven!" ali nekaj v tem smislu. Ta izjava je bila kajpak izrazito preroška, kajti debelo črevo je prešlo v stanje baritona, in občasni prdec z mokrim prizvokom je vedno bolj jasno nakazoval na svečan dogodek v bližnji prihodnosti. S pospešenim korakom sem zavil proti najbližjim sanitarijam, v katerih je bilo pet sralnih kabin. Za lažji opis jih bom kar oštevilčil:

1. Zasedeno
2. Odprto, vendar sanitarni protokol prepoveduje uporabo, ker je tik ob zasedenem (njih ni zgleda nikdar tiščalo srat, ko so to kozlarijo sprejemali)
3. Drek na sedalu
4. Školjka zašopana z drekom in WC papirjem, na sedežu je bila razmazana nedefinirana gosta tekočina
5. Ni WC papirja, ni vrat, blizu vznožja školjke nedefinirana lepljiva stvar

Jasno, da sem se odločil za kabino št. 2.

Vstopil sem, počepnil, spustil hlače, in se usedel. Ob čemer moram reči, da slovim kot dokaj agresiven sralež, tako da mi je bilo po svoje kar žal reveža, ki trpi v sosednji kabini. Pa si je sam kriv, kajti v meni so se počasi začele dogajati VELIKE reči.

Ravno sem se pripravljal na izpust fekalij, ko sem iz sosednje kabine naenkrat zaslišal zvoke Beethovna, čemur je sledilo piskanje, nakar se je moški glas odzval na GSM. Kot je v teh primerih povsem običajno, je bil ta pogovor natančno 8 dB glasnejši, kot bi bilo potrebno. Ker sem lepo vzgojen, se mi je debelo črevo avtomatsko zaprlo, in počakalo na trenutek, ko bo moj sosed utihnil, da pač ne bi motil pogovora, ali kaj. Vendar je njegov pogovor kar trajal in trajal, pa še kar je trajal. Gospod Sralež se je pritoževal gospe Sralež o svojem usranem dnevu. Jaz sem pa sedel tam na školjki, ves nesrečen, in komaj sem čakal, da utihne. Hkrati pa sem postajal vedno bolj jezen, v meni se je kopičil pritisk (jasno, če sem pa bil na hajzlu...), konec koncev sem tudi JAZ imel usrani dan, vendar sem preveč vljuden, da bi o tem razpravljal v javnosti. Črevesje mi je dalo vedet, da ne bo več prav dolgo vzdržalo, in če bo šlo tako dalje, bo moj dan še bolj usran.

Končno je moja jeza dosegla točko, da mi je enostavno postalo vseeno. Z eno roko sem zgrabil nosilec za WC papir, z drugo sem se naslonil na zid, in PRITISNIL z vso močjo, kar sem jo premogel. Nagrajen sem bil s prdom gigantskih razsežnosti - zvok je bil še najbolj podoben pretrganju mokre rjuhe, ali pa trganju ladijskega poda z zida. Zvok se je nato sčasoma umiril na nižji frekvenci, takrat je vse skupaj spominjalo na prosti tek kakega defektnega Harleya. Uspel sem trofit resonančno frekvenco prostega teka, in vse skupaj se je mirno treslo.

Ko so moje ritnice nehale plapolat v vetru, so tri stvari postale jasne:
1. Pogovor v sosednji kabini je zamrl
2. debelo črevo je nakazovalo, da je to bil samo začetek
3. Celotno stranišče je zajel grozen, gosti smrad. Taki, ki se človeku usede v pljuča. Bilo je, kot da bi kdo odprl peklenska vrata. In kako sem vedel, da je smrad dejansko zajel kompletni hajzl? I, le kako - ne samo da je moj sosed utihnil, še kašljat je začel! Tale moja uvertura ga je dejansko ustavila sredi stavka.

"O moj bog," sem slišal iz sosednje kabine, čemur je sledila nezgrešljiv zvok dušenja, in nato "Ne draga, to nisem bil jaz (kreh kreh), a si to dejansko čula?? (kh kh kh!)??"

Tako, zdaj sem pa samo še veselje dobil. Začel sem pritiskat, kot da sem plačan za to. Lahko prisežem, da sem se v tisti kakofoniji trganja, špricanja, pljuskov in detonacij občasno dejansko dvignil s školjke. Količina sranja v meni je bila neizmerna, in tokrat to mislim dobesedno. V notranjost školjke je škropilo bolj ko bilokatera brizgalna brizga. Ko sem pozneje raziskoval škodo, sem opazil, da se je curek dreka dejansko odbil od školjke in po strani tekel na tla... Ampak, zaenkrat mi ni preostalo drugega, kot da še dalje ko kavboj pri rodeu jaham tole školjko, in upam, da me ne bo odneslo z nje.

V sosednji kabini je vladala panika. Nosilec paopirja je cvilil in šrkipal, človek se je obupno trudil čimprej končati svoje opravilo. Mojo analno simfonijo so občasno prekinili kratki kriki... "moram it... to je grozno... bruhal bom... ne bo... mi... uspelo... pozdravi otroke... rad te imam... o bog..." čemur je sledilo pretežno kašljanje in dušenje.

Iz svojih izkušenj vem, da je človeku sila težko držat telefon v roki, medtem ko si briše rit, kaj šele ko je človeku panika. Ravno ko se je moja visokotlačna zloraba školjke bližala koncu, sem v sosednji kabini zaslišal ČMOK, kateremu je sledila serija grdih besed, katerih si kot vzorni kristjan na tem mestu ne upam ponovit.

Mojemu sralnemu kolegu je mobilec padel v stranišče.

Po hudi nevihti je sledilo zatišje, in stranišče je postalo smrtno tiho. Prav predstavljaj sem si ga, kako tam stoji in se sprašuje, kaj mu je moč storiti. Izza zadnjega konca moje osebe se je začelo oznanjat basovsko trobljenje, mali drekci so siloviti udarjali v strupeno vodo, rafal je bil še kar silovit. To je bila zgleda kaplja čez rob. zaslišal sem, kako je potegnil vodo, panično je odklepal vrata, in s polnim špritnom stekel iz hajzla na hodnik. Vrata je samo zaloputnil za sabo.

Po občutni uporabi drek-papirja sem končno s težavo vstal, in se razgledal po okolici v ocenjevanju gmotne škode. Kar žal mi je postalo hišnika oz. čistilke, ki bo videl tale prizor, hkrati sem pa vedel, da spuščanje vode ne pride v poštev. NOBEN hajzl na svetu ne bi prenesel te hudičeve svinjarije. Če bi spustil z vodo, bi s tem dosegel le poplavo z drekom na celotnem nadstropju. Tako sranje pa tudi nisem.

Ko sem odhajal, sem se ozrl v sosednjo kabino. Školjka je bila prazna. Ali je odplaknil telefon, ali pa ga je pobral ven in zbežal iz stranišča z usranimi rokami? Tega ne bo svet nikdar vedel, kar je po svoje dobro.

Prav ponosno sem zapustil stranišče, in opazoval, če me slučajno kdo gleda. Vendar ni bilo nikjer nikogar. Zgleda da jih je so-sralec opozoril na apokalipso, ki se godi v sanitarijah. Ubogi revež; zdaj se sigurno kar nekaj časa več ne bo mogel spravit v javno stranišče - in SIGURNO se nikdar vel v življenju ne bo oglašal na telefon medtem ko bo sral.

In ZATO, dragi moji, se NIKDAR ne smete oglašat po telefonu med sranjem. Kajti nikdar ne veste, kdo bo v tistem trenutku sedel poleg vas.