Društvo navijačev - Tifosi Club

Meni

Vsebina
Formula 1
Ferrari
Spletne igre
Tifosi Club
F1 iz papirja
Kotiček Mirana Ališiča
Slavkotov kotiček
Byrkusov kotiček

Zadnji člani

Uporabniško ime Pridružen

RaissaloRuh 10 Maj

RayleneReos 22 Apr

Pinballerlb 13 Apr

BypeBypepig 09 Apr

kisklavekab 06 Apr

ovd5g6bi 01 Apr

otx2x5la 17 Mar

haileyexnell 11 Mar

Uporabniki z največ prispevki

Uporabniško ime Prispevkov

omahens 1312

forza_ferrari 566

cevljarcek_#1 384

Klemzi 382

Schumi boy 324

byrkus 231

Undertaker 201

slavko 198

Naključni član

rdecferrari

Pridružen:20.7.2009
Sporočil:0

Kdo je online

Skupaj:1

Registriranih:1
Skritih:0
Gostov:0

Registrirani uporabniki: Google [Bot]

Legenda :: Administratorji, Globalni moderatorji

Dodajte povezavo

Za povezavo na našo spletno stran Društvo navijačev - Tifosi Club uporabite naslednjo HTML kodo:

Ekipa

Administratorji

GreX

Nine

omahens

Moderatorji

Ferrari Rozika

Klemzi

Nine

SaLO

Schumi boy

cevljarcek_#1

forza_ferrari

nhina

yessy

Byrkustov kotiček - štorija Tudi pri novih avtih ni nič novega

Zadnje čase se mi velikokrat dogaja, da pišem o takih ali drugačnih znancih, katerim se dogajajo raznovrstne kolobocije. Resda ne morem nikakor reči, da sem jaz imun na podobne zadeve, a vendar, oni imajo težave drugačnega kova kot jaz. Medtem ko sem jaz zadovoljen s skromnimi zadevami – naj spomnim, slabo desetletje sem preživel ob citroenu BX! – so nekateri precej bolj obremenjeni s samimi sabo, oziroma s tem, kako bo nanje gledala okolica. Ne bom rekel, da so takšni vsi, kakšen posameznik pa se že kje najde.

Pred časom sem lepo sedel v senci pod smreko, katero je že nekaj let napadeno s strani lubadarja, a je njegova senca kljub vsemu vrhunska. Ravno sem razmišljal, kaj bi počel, ko se pred hišo iznenada pojavi neko novodobno štirikolesno čudo z več plastike kot pločevine. Ob pogledu nanj se mi ni dvignila niti kocina, kaj šele obrv (kaj šele kaj tretjega!), kar pa se je spremenilo v trenutku, ko je iz omenjene samohodke izskočil en od znancev, kakršne sem opisal ob koncu prvega odstavka. Ni še dobro izstopil, se je že drl »Stari, si videl, kaj sem si nabavil??« Ja le kaj si si nabavil. Dve kili pameti na deset obrokov. »Si videl tole?? 35 tisoč evrov sem dal za njega!«

OK, sem rekel, zdaj bo pa treba vstat. Pa ne zato, da bi si ogledal avto, ampak da bi začel pridigo v mojem lastnem stilu. Katera pa tako ali tako ne bi zalegla, tako da sem rekel le »Tale kup pleha si absolutno preplačal!« Ded pa v luft… »Kaj je?? Si ti sploh videl tole?? Zavorni asistent, pomoč pri parkiranju, tempomat, zavore s sistemom proti blokiranju, navigacijski sistem, klimatska naprava, in mali kup ostalih zadev!! Si že kdaj videl kaki avto, ki bi imel vse to??« Počasi sem ga imel dovolj, in sem rekel »Seveda sem. Podobne zadeve je v svoji katrci pred 20 leti imel tudi moj oče.«

Reakcija je bila seveda pričakovana. Ded se je skoraj skotalil v potok od presenečenja, takoj zatem pa je sledil plaz besed, ki so bile nekakšna kombinacija presenečenja, posmehovanja, začudenja, groženj, pošiljanja v kraje, kamor sonce še ni posijalo (in bolje da tudi nikdar ne bo), pa še kaj bi se našlo. Ko je kakih 15 minut pozneje ves zaripel končal svojo tutti-frutti verbalno seanso in nekako dal vedeti, da je končal, sem mu rekel. »Ja glej, lahko greva tudi stavit. 500 evrov, da imam prav!« Znanec se je zarežal kot maček v mikrovalovki, saj je nekako \'vedel\', da te stave ne more zgubit. Ampak veste – če se gre kdo z mano stavit za denar –sploh za kakšno trimestno cifro ali več!- je posredi nekakšen trik, tak ali drugačen. Tudi tokrat se nisem izneveril samemu sebi.

Gremo po vrsti, sem rekel. Zavorni asistent. Stvar je taka, da je moj oče sicer strašno rad šofiral avto, a hkrati ni bil preveč spreten v prometu. Na voljo je imel dve možnosti – ali se bo odpovedal vožnji, ali pa bo treba pridobiti nekakšno pomoč. Prva opcija mu ni bila všeč, tako da smo pristali pri drugi. Pred sovoznikove noge smo podobno kot v avte v avtošoli vgradili drugi komplet pedalov. Oče se namreč nikdar ni vozil sam in je vedno nekdo drug sedel poleg njega, ki je pač ob tem prevzel obvladovanje pedalov in menjalne ročice, oče pa je le še šofiral. Od zunaj ni bilo videti nič posebnega – znotraj pa je imel oče v avtu zavornega asistenta.

Znanec je nekaj časa čudno gledal, nato pa je le priznal, da bi to mogoče veljalo. »Dobro, tukaj ti naj bo,« je rekel, »ampak – kaj pa sistem ABS? Proti blokiranju koles pri zaviranju?« Ah ja, dragi moj kolega – če bi ti kdaj imel katrco, bi moral dobro vedet, da ni NIKOLI in NIKDAR zablokirala. Vsaj tale naša ne, ki je imela zavore čisto fuč… Prej si v drevesu pristal, kot pa da bi kolesa blokirala. Še kaj?

Znanec je bil vedno bolj bled. Želel je, naj mu razložim, kako je izgledal tempomat. Seveda, nič lažjega kot to, bi rekel Melkijad svojemu mlajšemu bratu. Katrca je imela rahlo defekten uplinjač in ko si stopil na plin, je loputa ostala odprta v položaju, do koder se je odprl. Z drugimi besedami – loputa se je odprla, zaprla pa ne. Če je torej \'zavorni asistent\' stopil na plin, je motor v prostem teku delal na recimo 3000 vrtljajih, in ko je dal v četrto prestavo, se je peljal konstantnih 80 km na uro – brez noge na pedalu za plin. In imamo tempomat.

Znancu je postajalo vedno bolj jasno, da se tale stava zanj ne bo dobro končala, pa vendar je še imel nekaj morebitnih adutov v rokavu. »Boš rekel, da je katrca imela tudi klimo??« Je imela, ja. Poleg notranjega špegla je bilo treba zataknit hladilno torbo in odpret loputo pod prednjo šipo. Med vožnjo je zrak pihal direktno preko hladilne torbe in ZELO učinkovito hladil kabino. Temperatura pa se je dala enostavno regulirati z vsebino hladilne torbe – več piva kot je bilo v njej, bolj je bilo vroče. Bolj ko je šlo pivo h kraju, bolj smo bili hladni.

Ah ja, omeniti bi še moral pomoč pri parkiranju. Ko je bilo treba parkirat avto, je nekdo od naše mularije –ponavadi je ta naloga doletela mene- skočil z zadnjega sedeža in se nato drl, koliko še manjka do zida. Zelo preprosto, in zelo učinkovito. Pa še 2000 evrov ni bilo vredno, moj oče je za tole poskrbel kar sam.

Kaj še je ostalo za konec? Navigacijski sistem, saj res. Na zadnjem sedežu je bil Atlas Slovenije, in kdorkoli je sedel zadaj, ga je pač vzel v roke in preverjal situacijo. Zdaj bo mogoče kdo vprašal – kaj pa, če sta bila v avtu samo dva? No, če sta bila v avtu samo dva – se pravi, moj oče in pa zavorni asistent – potem tako ali tako ni šlo za vožnjo na dolgo relacijo, krajše pa se je dalo zapomnit na pamet. Ko pa je šlo za daljšo relacijo, je tisti na zadnjem sedežu odprl Atlas Slovenije in dajal napotke. »Čez dvesto metrov zavij desno v drugem križišču«, »pri naslednji cerkvi zavij levo«, »sledi 5 m dolga ravnina« in podobno. Tudi v tem primeru je šlo za zelo enostaven, a izjemno učinkovit način navigacije, ki se je razen tega odvijala še v realnem času. Pa še mi iz mlajše generacije smo si za vse večne čase pridobili izkušnje pri orientaciji v prostoru.

Znanec, ki je še kakih 15 minut nazaj dajal vtis glavnega na vasi, je bil sedaj kot nekakšen lokalni Igor Bavčar. Saj veste – še ne tako dolgo nazaj je slovel kot največji bogataš daleč naokrog, sedaj pa enostavno ne ve, kje si lahko denar sposodi. Kar pa meni osebno ne igra neke vloge. 500 evrov je bilo mojih, znanec pa se je pobral neverjetno hitro in brez besed. In mislim da je kaj kmalu po tistem svoj 35 tisoč evrov dragi kos pohištva na štirih kolesih tudi prodal in si omislil nekaj manj vpadljivega. Ampak - hja, kaj čemo. Nekateri se morajo pač naučiti iz lastnih napak.