Društvo navijačev - Tifosi Club

Meni

Vsebina
Formula 1
Ferrari
Spletne igre
Tifosi Club
F1 iz papirja
Kotiček Mirana Ališiča
Slavkotov kotiček
Byrkusov kotiček

Zadnji člani

Uporabniško ime Pridružen

RaissaloRuh 10 Maj

RayleneReos 22 Apr

Pinballerlb 13 Apr

BypeBypepig 09 Apr

kisklavekab 06 Apr

ovd5g6bi 01 Apr

otx2x5la 17 Mar

haileyexnell 11 Mar

Uporabniki z največ prispevki

Uporabniško ime Prispevkov

omahens 1312

forza_ferrari 566

cevljarcek_#1 384

Klemzi 382

Schumi boy 324

byrkus 231

Undertaker 201

slavko 198

Naključni član

ikortni2

Pridružen:06.4.2009
Sporočil:0

Kdo je online

Skupaj:1

Registriranih:1
Skritih:0
Gostov:0

Registrirani uporabniki: Google [Bot]

Legenda :: Administratorji, Globalni moderatorji

Dodajte povezavo

Za povezavo na našo spletno stran Društvo navijačev - Tifosi Club uporabite naslednjo HTML kodo:

Ekipa

Administratorji

GreX

Nine

omahens

Moderatorji

Ferrari Rozika

Klemzi

Nine

SaLO

Schumi boy

cevljarcek_#1

forza_ferrari

nhina

yessy

Byrkustov kotiček - štorija Smučanje po dreku

Tokrat bom začel s svojim športnim življenjem. Pri meni to zgleda nekako tako kot pri Alu Bundyu... Sediš pred TV, ena roka na daljincu, druga v hlačah. Le da jaz za razliko od njega ne prodajam ženskih čevljev, tako da tudi ne gledam podobno nečimrno. Razen kadar ne najdem športa. Takrat grem v kot in se milo zjočem. Ali pa napišem protestni email na vse TV postaje, ki jih dobim (vključno s TV Kobanc), zakaj nimajo nič športa. S tem, da prva varianta večkrat ugleda luč življenja kot druga. Pa OK, tokrat se ne bom smilil samemu sebi. Vsaj nič kaj bolj kot ponavadi ne.

Ampak veste... Včasih to človeku ni dovolj. Tudi tak zapečkar kot sem jaz se mora kdaj pa kdaj spravit na zrak. Ali je ta svež ali ne, niti ne igra bistvene vloge. Tako da sem bil tokrat prav presenečen )in to prijetno), ko me je kolega povabil na smučanje.

Ob tem je treba vedet dvoje. Lot prvo, jaz sem na smučkah nazadnje stal leta 1987, in po dokaj uspešnem brzcu po hribu navzdol sem uspešno našel drevo, ki me je prav boleče ustavilo. Zato tudi 20-letna pavza, psihične bolečine človeku ostanejo precej dalj časa kot fizične. Kot drugo pa, z novim letom sem življenjsko zavarovan. Pa sem si mislil - pa dobro, če se će polomim, bom s tem vsaj preostanek družine razveselil z nenadejanim finančnim prilivom. Sicer bi me ob tem vse bolelo, pa kaj zato. Tudi bolečine so lahko sladke. razen tega, tudi kolege (in vse morebitne naključne) bi s svojimi akrobacijami morebiti spravil v dobro voljo.

Taisti kolega kajpak ve, da sem antitalent za tovrstne zadeve. Nekaj let nazaj me je spravil na rolerje, nakar sem tako trdo padel, da nekaj časa nisem bil ziher, ali je počil kolk, ali asfalt. K sreči je bil asfalt. To mi je dalo mislit, in ko sem se na te okoleščene pancere podal naslednjič, sem imel na rit privezan povšter. Tokrat ni bilo sreče, kajti v avto, ki je bil izredno netaktično parkiran na svojem mestu, sem zadel z desnim kolenom. Tam povštra nisem imel, in bolečina mi je ostala kar nekaj dni. Psihološka bremza tudi.

Pa še ena varka je, katero sem zvedel šele potem, ko sem s tega smučanja prišel domov. Ko sem se že spraševal, zakaj me vendar vabi na smučanje, sem pozneje med vrsticami zvedel, da je imel tisti par smuči itak za odmet, pa si je verjetno mislil, da bi se lahko od njih poslovil na spektakularen način. Saj veste, kako to gre... Od starih hladilnikov se tudi razni študenti in podobna zalega poslovijo s tem, da jih vržejo skozi okno. Lepa reč.

Ko sva prišla na Pohorje, mi je vzelo sapo. pa ne zaradi strmine, sem se z avtom tudi že vozil po hujšem. Bolj me je skrbel sneg. Oziroma, pomanjkanje slednjega. Saj ne rečem, podlaga je bila prav lepo spolzka, in če bi človeku zavezali oči, bi dejansko mislil, da smuča po snegu. Ampak, sneg je načeloma bele barve. Tale tukaj pa je bil rjav. Kar je že porodilo zrno dvoma. Nakar je mimo prišel smučar. In tisto rjavo brozgo zaflosal daleč med drevje. Moje slutnje so bile resnične. Tukaj se NE smuča po snegu, ampak po dreku... Zdaj vsaj vem, kaj je bil pravi razlog, da je šla zimska univerzijada v Turčijo. tam je mogoče res bolj toplo kot tu, ampak na smučišču nimajo dreka. Pravzaprav tam sploh nimajo smučišč, ampak zgleda da je še vseeno blujše to, kot pa da bi bil drek. kdo bi jih sploh razumel.

Nakar sem se postavil na smuči... O ljudje, pa to ni bilo normalno. Že ob prvem poskusu stati na smučeh sem izvedel špago, kakršno bi mi še Jean Claude van Damme zavidal. Kolega je skoraj crknil od smeha, jaz pa od bolečin v dimeljnem predelu. Pa OK... Trnova je pot do zvezd. In kratka do rjavega snega, očitno. Nakar je mimo pripeljal border™, in ves drek zalučal naravnost mojo smer. Ker se je kolega smejal, ga je dobil direkt v gobec. Jaz se nisem smejal, in sem samo dobil novo frizuro. Vseeno. 1:0 za mene.

Treba je vedet, da sem rojen v znamenju bika. In kot tak ne obupam zelo hitro. Zgrabil sem smučke, prav po moško stopil nanje, in prav po žensko vnovič razširil noge, in spet naredil špago. Kolega se tokrat ni smejal, ker si je čistil gobec, se je pa vseeno tolkel po kolenu. Marš. V tretje gre rado, sem si mislil. In sem na smuči stopil še v tretje.

Kar je bilo natanko enkrat preveč.

Ne vem, kaj se je zgodilo naslednje, ampak po pripovedovanju prič (in po ogledu posnetka enega od naključnih japonskih turistov) sem tik zatem, ko sem stopil na smuči, kot puščica švignil po hribu navzdol, nakar sem pri polni hitrosti zapeljal malo izven snega (če se pa ni dalo ločit, kje je konec snega in kje začetek šume, bil je isti barvni odtenek!), in pač zahaklal korenino. Posledično me je vrglo v zrak, in v visoki paraboli sem preletel enega od stebrov pohorske vzpenjače, in se preostanek strmine odpeljal po riti - da so eni že mislili, da Pohor-Jet obratuje tudi pozimi. Divja vožnja se je nadaljevala v bazenčku pod snežnim stadionom, oziroma bolje rečeno, v njihovem vodnem zajetju. Končala se pa tam ni, kajti imel sem tolikšen švunk, da sem preko njega prišel kot ploščat kamen preko mlake ('žabica', pa to...), in nato baje z glasnim treskom priletel na parkirišče, kjer sem zadel avto nekega neznanca. Ki ga je bolj kot moje zdravje skrbelo to, kdo mu bo plačal novo felgo. Treščilo pa je baje tako zelo, da so v ciljem izteku panično vreščali, da so teroristi na delu. Marš...

V glavnem, prijatelju je nekaj vendarle uspelo. Uspešno se je na prav spektakularen način rešil svojih odpadnih smuči, jaz sem pa uspešno familiji priboril nekaj finančnih sredstev. Zavarovanje, pa to. Upravitelj smučišča se je določil, da me ne bo tožil zaradi poškodovanih smejalnih mišic velike večine prisotnih smučarjev, ampak je kot nadomestilo ponudil nekakšen kompromis... Dali bojo mir, v kolikor lahko posnetek mojega spusta uporabijo v njihovem propagandnem filmu z naslovom "Kaj se zgodi, če gre začetnik na smukaško progo". Preventivni posnetek, kako. Ja hvala lepa. Mene vse boli, drugi pa bojo spet it zega kovali dobiček.

Čisto resno vam povem... Krivica se mi godi...