Društvo navijačev - Tifosi Club

Meni

Vsebina
Formula 1
Ferrari
Spletne igre
Tifosi Club
F1 iz papirja
Kotiček Mirana Ališiča
Slavkotov kotiček
Byrkusov kotiček

Zadnji člani

Uporabniško ime Pridružen

RaissaloRuh 10 Maj

RayleneReos 22 Apr

Pinballerlb 13 Apr

BypeBypepig 09 Apr

kisklavekab 06 Apr

ovd5g6bi 01 Apr

otx2x5la 17 Mar

haileyexnell 11 Mar

Uporabniki z največ prispevki

Uporabniško ime Prispevkov

omahens 1312

forza_ferrari 566

cevljarcek_#1 384

Klemzi 382

Schumi boy 324

byrkus 231

Undertaker 201

slavko 198

Naključni član

gorazd1987

Pridružen:28.8.2008
Sporočil:0
Kraj:krško

Kdo je online

Skupaj:1

Registriranih:1
Skritih:0
Gostov:0

Registrirani uporabniki: Google [Bot]

Legenda :: Administratorji, Globalni moderatorji

Dodajte povezavo

Za povezavo na našo spletno stran Društvo navijačev - Tifosi Club uporabite naslednjo HTML kodo:

Ekipa

Administratorji

GreX

Nine

omahens

Moderatorji

Ferrari Rozika

Klemzi

Nine

SaLO

Schumi boy

cevljarcek_#1

forza_ferrari

nhina

yessy

Byrkustov kotiček - štorija Prvi delovni dan

\"Študent naj bo!\" je svojčas napisal Cankar. \"Šola naj gre v rit!\" je zapisal Muby Murkus kako stoletje pozneje. Seveda imam za to svoje razloge. Kot prvo, v svojih 27 letih življenja sem v takih ali drugačnih učnih zavodih prebil več kot 20 let, in sem resno razmišlljal, da bi tožil državo, kajti zaradi samega sistema bom že kakih pet let počasi začel sivet. No ja, vsaj pleše še zaenkrat nimam. Bo že. In ko je konnčo napočil tisti dan, ko sem za vse večne čase zadnjič zakorakal iz stavbe visoke učenosti, sem najprej poscal drevo, ki je raslo pred vrati, v znamenje moje filozofije, kaj si mislim o vsem skupaj. No ja, kar je bilo, je bilo. Sedaj stopa Muby Murkus v povsem novo obdobje življenja. Obdobje, ko več ne bo rožic sadil, ampak bo koprive žel. Obdobje, ko mu bodo začeli še bolj srat po glavi (no, tukaj bi si dejansko zaželel plešo, je lažje spucat). Obodbje, ko... Eh, spet bluzim. Delo si bo treba najt. Pika.

Se sliši enostavno, kajne? Aha, to bo. Laufanje sem, laufanje tja, neskončni hodniki, megle v glavi, neizpete grožnje, nemo kričanje in glasen molk, slepo gledanje in gluho poslušanje - vse to je postalo del mojega vsakdana. Po nekaj mesecih, ki so se vlekli kot leta, sem v ogledalu dejansko zagledal prvi sivi las. Mater jim vidim, še spomine na mladost so mi požrli! Satani!

Ok. Da ne bom zgolj šimfal, bom povedal še eno dobro novico. Delo sem dejansko uspel najt. In to tako, da ga ni lepšega. Od sedmih zjutraj do treh popoldne bom sedel v klimatiziranem prostoru, in na računalniški ekran prerisoval razne načrte, ki so do tedaj obstajali zgolj na papirju. Aha, ni ga lepšega. Koliko plačate? Hmm... A nič več? Ok ok, ne se zdaj razburjat, saj je dobro. Kaj pa potni stroški? Kak oto mislite, so všteti poleg?? Jaz imam do sem 15 km vožnje, in potem še 15 km nazaj! Avto mi pa pije ko krava!! Ha-ha, zelo smešno. In kako naj si človek pri taki plači SPLOH privošči drugi avto? Pomladi enkrat... Ja fino ne. Tačas bom pa v prikolici vozil 400 litrov bencina, mogoče bom celo prišel skozi zimo s tem. Čeprav, kolikor poznam svoj avto, niti ne.

Med pogajanji o delovnem mestu je bil zaključek jedrnat: \"V ponedeljek ob sedmih zjutraj se pojavi tukaj. In bodi lepo oblečen, da ne boš spet prišel ko kaki klošar.\" Čakaj zdaj malo, kako to misliš spet?? A sem že kdaj prišel kot klošar?? \"Ja, danes\". Stari je imel pravzaprav srečo, da je moj nadrejeni, sicer bi ga po lapah. Dobro je, ni problema. Boš ti videl, kako to izgleda, ko se Muby zrihta! Še isto popoldne sem si kupil belo srajco, črne hlače in pisano kravato. Med vikendom sem se obril, stuširal in odišavil, avto sem opral in gume napumpal. Tako. Če pa še ZDAJ kdo reče, da sem klošar, ga bom lastnoročno povozil.

Druščina je bila že zbrana. V tisti sobici je bilo deset računalnikov, in prav toliko uslužbencev za njimi. In kako so bili oblečeni? Aha, točno tako kot sem si mislil. Tako kot sem bil jaz zadnjič, ko me je nadrejeni oklical za klošarja!!!! \"Kaj ti greš na kako razstavo?\" sem zaslišal. Ha-ha, zelo smešno! Ko ti bom glih zdaj nabil kahlo na glavo, in ves sklop, z delavcem vred, poslal na razstavo sodobne umetnosti z naslovom \"Hotel Sem Prijeti Sonce\". Kaj se to pravi, se bojo iz mene butla norca delali!

OK. Osem ur dela torej. Glede na to, da so mi prvi dan dali dokaj enostavne naloge, da se pač izkažem in to, sem bil gotov po dobrih treh urah. nakar mi je začelo v glavi spet metati na zlobo. Malo sem se ozrl po sobi. Hmm... Glej si no, kak je to vse skupaj primitivno. Vseh deset računalnikov je povezanih v raznorazne podaljške, vsi podaljški skupaj so pa bili vklopljeni v eno samo vtičnico. Hehe... Zlobne misli mi rojijo po glavi. Nekaj bo treba ukrenit.

\"Hej, kje imate tukaj hajzl?\" sem naenkrat zatulil, in ob tem prav nesramno zbudil delavca pred mano, ki je od šoka pljunil po tipkovnici. In obenem prav mastno zaklel. \"Tam zadaj nekje poišči... saj piše WC na vratih...\" Ok, lepo. Ravno mimo vtičnice vodi moja pot. Ampak... Hmm... Tega se moram malo drugače lotit. Jaz je sam ne smem potegnit ven. Aha, ga že imam. Neroden kot sem, sem se -malo zanalašč, dobršno pa zaradi dejanske nerodnosti- spotaknil čez kable, in sem z nosom pristal tik ob tem zloglasnem edinem kablu. Ko sem se pobiral, sem ga položil čez prehod tako, da bi vsak, ki bi šel mimo, ali stopil nanj - ali pa se spotaknil preko. Obenem bi najverjetneje z malo sreče ta kabel izskočil iz vtičnice. Pa če jaz nisem zloben, potem ni noben. Torej. Višina je pet centimetrov od tal... Ravno prav. Sodelavci se mi režijo ko krave, jaz med glasnim godrnjanjem vstajam, in se pri sebi smejim, kako jim bojo prav kmalu, razen če seveda ne bodo shranili (kar pa nekako ni bila njihova navada, kot sem ugotovil) svojih zadev. Ob vrnitvi sem sprobal, ali je kabel dobro nameščen. Itak da je. Še jaz, ki sem vedel zanj, sem skoraj zapel obenj. Hehe, lepo. Zdaj pa naj nekdo sproži tole zadevo!

Čakal sem kake pol ure, ko se je pojavila tajnica s taso kaféja za našega preljubega šefa, ki je imel luksuz lastne pisarne. Bo stopil, bo stopila...?? Eh ni. Ni resna. Sicer pa, saj še pride nazaj. Aha, evo jo. Mogoče bo zdaj? leva, desna, leva in... Mah. Pojma nima. Kaj je slepi hudič babji ali kaj?? Tak lepo sem ji kabel nastavil, da bi padla preko, ona pa ga niti ne vidi. Bah. To ni pošteno. Če bi meni kdo postavil kaki kabl, bi ziher padel preko. Zdaj pa lahko spet čakam...

Čakal sem dolgo. Tako kako uro pred koncem šihta se je pojavil sam šéfe osebno. \"Kaj je zdaj, gre vse tak ko mora?\" je vprašal, in se istočasno skotal čez kabel. Da vi to čujete, kaka panika je ratala... UAAA!!! Nekdo mi je elektriko vzel! Meni tudi! Meni tudi! Meni tudi! Itak da sem tudi jaz tulil, čeprav sem bil že dolgo gotov, in sem zadnje ure predvsem špilal pasjanso. Pa oni tega ne rabijo vedet. Kot en mož smo se postavili proti šefu, nekako se mi je zdelo, da sem bil jaz s svojo belo srajco in kravato pri vsem skupaj videti še najbolj avtoritativen (čeprav so se mi tresle hlače... Pa nič grešnih misli!), in z družnimi močmi smo natulili šefa, zakaj pri vragu je tako neroden, da uspe z enim gibom uničiti delo sedmih ur trdega dela celotnega kolektiva. Stari je ratal tako bogi, da bi se mi kar zasmilil - če bi seveda ne bil moj šef. Ja nič, ne. Nekaj bo treba narediti. Kake dvojne ure ne bi bile švoh, ne. Vsi se strinjajo. Če bo delo končano v naslednjih dveh urah, si vsak od nas zasluži dvojno plačilo. Vsi se strinjajo. Če bo delo danes opravljeno tako kot mora bit, se zaslužimo dvojno plačan vikend. Tako je! Šef je nekako kolebal s predlogi, na koncu je le popustil. Ga pač roki oddaje tarejo. \"V redu,\" je rekel. \"Ko boste končali, lahko greste domov, plačilo bo jutri nakazano.\" A takoj ko bo končano, praviš... Ej gospod šef, juhu!! Kaj pa jaz ki sem že gotov?? Ali lahko grem zdaj domov? In kljub temu dobim dvojno plačano??? Ostali so me zaprepadeno pogledali. Pa kako si lahko gotov, če še mi nismo? Hja, enostavno. Jaz si ob vsaki peti spremembi risbe zadevo shranim, in do konca mi je ostalo samo še pet črt in dva loka. Nakar bom gotov. Vi pa... Hja, če pojma nimate... Lahko delate vse znova. \"Vzamite si Murkusa za vzor!\" je rekel šef. Jaz sem zasijal kot vedro ostali so me pa namrščeno gledali.

No torej. Prvi dan dela se je končal fenomenalno. Za štiri ure dela, štiri ure zajebancije in nastavljenega kabla sem dobil duplo plačano, čez vikend bom fraj, pa še one sodelavce, ki so se režali moji opravi, sem \'prisilno\' zadržal tam še vsaj za tri ure. Prav jim je, mater jim vidim. Se bojo iz mene poštenega človeka norca delali...