Društvo navijačev - Tifosi Club

Meni

Vsebina
Formula 1
Ferrari
Spletne igre
Tifosi Club
F1 iz papirja
Kotiček Mirana Ališiča
Slavkotov kotiček
Byrkusov kotiček

Zadnji člani

Uporabniško ime Pridružen

RaissaloRuh 10 Maj

RayleneReos 22 Apr

Pinballerlb 13 Apr

BypeBypepig 09 Apr

kisklavekab 06 Apr

ovd5g6bi 01 Apr

otx2x5la 17 Mar

haileyexnell 11 Mar

Uporabniki z največ prispevki

Uporabniško ime Prispevkov

omahens 1312

forza_ferrari 566

cevljarcek_#1 384

Klemzi 382

Schumi boy 324

byrkus 231

Undertaker 201

slavko 198

Naključni član

roklainscek

Pridružen:20.7.2010
Sporočil:2

Kdo je online

Skupaj:0

Registriranih:0
Skritih:0
Gostov:0

Registrirani uporabniki: 0 registriranih uporabnikov

Legenda :: Administratorji, Globalni moderatorji

Dodajte povezavo

Za povezavo na našo spletno stran Društvo navijačev - Tifosi Club uporabite naslednjo HTML kodo:

Ekipa

Administratorji

GreX

Nine

omahens

Moderatorji

Ferrari Rozika

Klemzi

Nine

SaLO

Schumi boy

cevljarcek_#1

forza_ferrari

nhina

yessy

Byrkustov kotiček - štorija Nikdar ne posojaj avta!!

Slovenci smo čudni ljudje. Po vsem svetu slovimo po svoji favšiji, po svojih pijanskih podvigih, in tudi po tem, da svojega avta ne posojamo okoli. Veste, meni se sploh ta zadnja alineja nikdar ni zdela ne vem kako resnična. Dokler se ni tudi meni to nekega dne zgodilo.

Bilo je ravno okrog registracije, ko sem (spet) tuhtal, kako naj pridem do denarja, da moj ljubljeni avtič ne bo postal nepremičnina brez tablic. Za začetek sem se pozanimal, koliko sploh potrebujem. In sem se zgrozil ob cifri nekaj nad 160 jurjev. Pa kaj si nor malo! Moj avto ni vreden niti 100 jurjev, zdaj pa naj plačam še polovice te cifre poleg, samo zato, da mi bo naša preljuba birokratska država za eno leto dovolila uporaba javnih cest??! Da jih vse skupaj v jarek vržem! Po moji logiki bi moral jaz plačat kvečjemu 20 jurjev, glede na to, da avto itak ni nič vreden. Hočem reči, še ferdamani jugec 55 je dražji!! Hmm... To se pravzaprav niti ne sliši slabo. Registracija bi se morala plačati glede na vrednost avta, in ne na prostornino njegovega motorja!!!! He-hej, pa jaz sem živa legenda!! Hitro gremo na občino, da jim tole predstavim!

Takrat je izraz \'proč vržen dan\' dobil povsem nov pomen. Poskusil sem pri 10 vratih, in skozi vsaka sem odletel po hitrem postopku. Ampak, jaz nisem taki, da bi kar takoj oubpal. A ne. Ne jaz. Gremo povsem na vrh, do župana osebno. Čuj ti, vandal uniformirani, zakaj me ne pustiš noter?? Kako to misliš napovedan? A bi se mogoče moral napovedat pri županu, da bi me sprejel??! A tako. Vljudnost pa taka. Da ti povem, drugič ga več ne bom volil! A ti ga tudi nisi? Hmm... Zakaj me pa potem ne pustiš noter? OK... Potem pa recimo, da tukaj \'pozabim\' pet jurjev, kaj praviš? Ej ej, pa to velja samo za tebe, ne rabiš zdaj svojih varnostnih kolegov poleg klicat! Poleg vseh še bankrotiram!! Pa kam me vendar peljete?? Ej, spustite me! Pa ne na glavo... Au. No ja, zdaj je, kar je. Vsaj flajšter mi še vržite, da si lahko buško pokrijem!! Neprijaznost pa taka...

Sicer pa sem videl, da je moja ideja pravzaprav utopična. Pred občinsko stavbo so namreč stali sami taki avti, da bi moj avto srednjega razreda poleg zgledal kot fičo na zboru angleških aristokratov. Tako, po moji oceni ni bil noben vreden manj kot 20 milijonov. Kar bi po moji računici pomenilo, da bi pri registraciji vsakega čakal račun za vsaj štiri milijončke. Saj potem pa res ni čudno, da so me ven vrgli!! Menda ne bojo šli sami sebi v solato srat! Blah... Obupal bom. Lepega dne bom kandidral za župana. Kaj župana - za poslanca! Kaj poslanca - za predsednika!! Kaj predsednika - za evropskega komisarja!! Ne... še to je premalo... Že vem!! Za papeža bom kandidiral!!! Babe itak nimam, brez problema bi ostal vzdržen vsaj 50 let (vsaj mislim tako), narod že itak pozdravljam z zadnjo stranjo desne dlani, pa še na belo kapico sem navajen. Pa vsi bi mi hodili prstan poljubljat, heh. En bi raje. Pač raje ostanem navaden državljan novo sprejete članice EU. Pa čeprav s praznim žepom.

Ob tem sem se spomnil na stare dobre čase, kako smo s kolegi oropali menjalnico, in kako sem nedolgo tega neuspešno iz zida trgal bankomat, za katerega se je pozneje izkazalo, da je bil defekten, in kot tak povsem brez denarja. Pa ko bi vsaj prej kaj napisali gor... Ne pa da se človek pošteno trudi, da ga odpre, nakar je nečloveško razočaran, in začne razbijat vse okrog sebe, kar povzroči prebujenje bližnjih stanovalcev, in posledično prebitje noči za zapahi. Satani vražji od vodilne politike, do česa vse pripravijo človeka...

Kakorkoli že. Zgodil se je čudež, in avto je končno spet registriran. Zdaj je pa nastal drug problem. Od samega veselja, da imam zdaj celo leto mir, smo se ga šli s kolegi napit. Pravzaprav, spil sem le dva pira, kar pa je bilo absolutno preveč. In Pivo Veritas! govori stari štayerski pregovor, in tudi tokrat se stari ljudje niso zmotili. Vse kar sem povedal, je bila živa resnica. Kar seveda ni moglo trajat večno. Ostali so-pivci, ki z mojo druščino niso imeli nič skupnega, se očitno niso strinjali z mojimi pogledai na slovensko politiko, pražen krompir, sladoledom na palčki in pico z gorčico, in so poklicali -le koga?- varnostnike, in spet sem bil na dobri poti k preživljanju noči znotraj policijskih prostorov. Kar mi niti najmanj ni dišalo. Rekel sem \'Ne, saj ni problema... Bom sam domov peljal...\' kar je pa uniformiranec kategorično zavrnil, glede na to, da sem se po dveh korakih spotaknil čez črno mačko, ki je tam sploh ni bilo. K sreči se je javil moj \'dobri kolega\', ki se je ponudil, da me bo kar sam odpeljal domov. Varnostnik je bil videti kar zadovoljen, in smo lahko šli.

Veste, v čem je bila caka vsega tega? Mene sta vrgla dva pira; kolega je pa medtem spil pol litra jagodne vodke in 6-pack smajlija, vendar ni na zunaj z ničemer pokazal svoje opitosti. Žal pa je videz varal. Kakor hitro smo prišli na odprto cesto, je vprašal, ali ima na železniških tirih vlak prednost, tudi če pride z leve strani...

Kakšna je bila posledica? Deset sekund pozneje sva ležala na travi, on je še vedno imel volan v roki, medtem ko je od mojega na frišno registiranega avta ostal le kup pleha in plastike, ki ga niti Bog Oče osebno več ne spravi v prvotno obliko. Ja fino. In kako bom zdaj prišel domov? A ti mi boš taksi poklical??! Ja super, ne. Ni ga lepšega. A ga boš plačal tudi??! Aha, se mi je kar zdelo, da ne. Nič. Grema peš. Me nič ne briga, če si pijan, grema peš! Pa ne na mene bruhat, mater ti... Super. Zdaj pa pobriši dol! Ne, nisem se jaz pokozal, TI SI ME!!!! Poglej malo, kaj imam na sebi! Kos čevapčiča z majonezo!! Kaj misliš, da jaz take packarije jém??! Daj marš. Grema. In brez besed.

A kljub vsemu imam srečo. Bližnji član familije je pripadnik represivnih organov, malo manj bližnji družinski član pa je zavarovalniški agent. Skupaj smo zadevo spravili do te točke, da bo kolega v naslednjih treh letih kri scal, da bo lahko odplačal moj prestan strah, in kajpak drug avto. Nakar sem končno šel po drug avto. Ki je bil kajpak istega tipa, modela, barve in letnika kot moj prejšnji. Sem se pač navadil na tole pokveko grdo, kaj češ. Pa še dosti denarja sem prišparal, itak ni vreden več kot 100 jurjev...

Pa še nekaj sem pogruntal takrat. Vzel sem kos papirja, in nanj napisal:

\"Podpisani __________________ se obvezujem, da bom ob primeru nesreče, ki bi nastala ob vožnji tega avta z moje strani, kril celotne stroške popravila ter ustrezen znesek 150 tisoč SIT za prestan strah. Če tega ne bom zmogel, dovolim, da me lastnik avta, g. Muby Murkus, naslednje tri tedne fotra z iztrebki divje svinje.\"

Tole sem natisnil v 20 izvodih, in vse skupaj nesel k notarju. Začuda, on jih je celo overil. Tako da... Ej, fantje, a hoče kdo moj avto peljat?? Ej, počasi počasi... Tale list najprej podpiši... Tole je uradna listina. A da ne boš peljal? Ja kako pa to? Mar moj avto ni dovolj dober za tako fine ljudi, kot si ti...?