Društvo navijačev - Tifosi Club

Meni

Vsebina
Formula 1
Ferrari
Spletne igre
Tifosi Club
F1 iz papirja
Kotiček Mirana Ališiča
Slavkotov kotiček
Byrkusov kotiček

Zadnji člani

Uporabniško ime Pridružen

RaissaloRuh 10 Maj

RayleneReos 22 Apr

Pinballerlb 13 Apr

BypeBypepig 09 Apr

kisklavekab 06 Apr

ovd5g6bi 01 Apr

otx2x5la 17 Mar

haileyexnell 11 Mar

Uporabniki z največ prispevki

Uporabniško ime Prispevkov

omahens 1312

forza_ferrari 566

cevljarcek_#1 384

Klemzi 382

Schumi boy 324

byrkus 231

Undertaker 201

slavko 198

Naključni član

Lakota

Pridružen:26.11.2008
Sporočil:0

Kdo je online

Skupaj:2

Registriranih:1
Skritih:0
Gostov:1

Registrirani uporabniki: Google [Bot]

Legenda :: Administratorji, Globalni moderatorji

Dodajte povezavo

Za povezavo na našo spletno stran Društvo navijačev - Tifosi Club uporabite naslednjo HTML kodo:

Ekipa

Administratorji

GreX

Nine

omahens

Moderatorji

Ferrari Rozika

Klemzi

Nine

SaLO

Schumi boy

cevljarcek_#1

forza_ferrari

nhina

yessy

Byrkustov kotiček - štorija Mala ograda SLO

Verjetno se sprašujete, kaj imam tokrat za bregom, potem ko je dirka na stezi Fuj minila v poplavnih razmerah, do naslednje pa še fali skoraj teden dni. Tokrat proočam o nečem za slovenske pojme povsem neznani zadevi, tako rekoč ne ve zanjo nihče razen mene, pa še 15 tisoč drugih ljudi. Pa kaj je to proti sedmim milijardam svetovne populacije, tako rekoč nič. Sicer tole pišem pod dobršno mero tveganja, kajti predhodno sem moral podpisat list, na katerem je bila zavezana molčečnost, in sedaj dejansko tvegam milo smrt. Saj veste, kak to gre - "Če vam to povem, vas moram potem ubit". Še dobro, da nisem krvoločen.

V glavnem... Potem ko so dokončno zaprli edini slovenski poskus dirkališča, šlo je kajpak za Mobikrog, nas je nekaj navdušencev za dirkanje ob kozarčku ali dveh sprejelo odločitev o izgradnji svoje steze. Kajpak ni bil trezen prav nihče, tako da se soglasnosti ni moč čuditi. Ob čemer se nismo mogli zedinit le glede lokacije same steze, in seveda dolžini. Splošna opcija je bila, da je steza dolga vsaj 12 kilometrov, in da je postavljena izven naselja. Hja, vse lepo in prav, ampak, kje češ to progo imet... Sredi njive? Sredi gozda, mogoče? Hmm.. Zakaj pa ne... Ta ideja je dobra, pijmo ga!!

Tako je tisti večer padla pobuda o izgradnji steze, ki so jo poimenovali po meni. Muby-Krog. Zgradili smo jo z lastnimi močmi v nekaj mesecih, potem ko smo sredi Kočevskega gozda na skrivaj podrli 25 tisoč dreves, in potem naključno nastale jase medsebojno povezali. Ob čemer pri tej priči sporočam, da nimam blage veze, kdo je bil odgovoren za obliko, oziroma potek steze...

Napak sem se zavedel šele, ko je bil asfalt že položen. No, lepa reč. Nima veze, mogoče ne bo nihče niti opazil... Upanje umira zadnje. Kakorkoli že, steza je bila postavljena sredo kočevskega gozda, dolžina je znašal 12.387 kilometra, in je imela 285 metrov višinskih razlik. Čestitke, fantje, dobro smo opravili... Ustvarili smo slovensko verzijo steze Nurnberg-Ring!! :P In hkrati je padla odločitev za dirko na tej stezi, ki bi vključevala najboljše voznike tega sveta. To bo še pestro...

Odločitev je padla. Ta dirka ne bo štela za nobeno prvenstvo, niti ne bo pod okriljem FIA, da se ne bo slučajno kaki Moss Maxley zgovarjal na čudne standarde steze. Konec koncev, v Le Manšu, v Franciji, že dolgo vozijo neko dirko, ki traja noč in dan, pa tudi za nobeno prvenstvo ne šteje. Kljub vsemu pa je najbolj znana tovrstna na svetu. S tem se sicer zaenkrat še ne morem kosat, ampak, kdo ve, mogoče bo kdaj v prihodnosti tudi 24 ur Kočevja, ali kaj podobnega, podobno znana v svetu. Ah ja. Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan. Kakorkoli že, kar nekaj let je minilo od zadnje dirke formule 1, ki ni štela za svetovno prvenstvo. Če je kdaj pravi čas za naslednjo, potem je to zdaj.

Zadeva je vzbudila veliko pozornosti, tako znotraj domovine, kot tudi zunaj nje. Ob čemer moram priznat, da nismo imeli nekih velikih upov, da bo dirka sploh peljana, konec koncev vem za nekatere, ki komaj čakajo, da bo sezone konec. Rolf Čevljar je že en takih. Razen tega, kaj pomaga, če pridejo vozniki, njihovi avti pa ne? Resnično, skoraj do zadnjega tedna nismo vedeli, ali nam bo sploh uspelo.

Nakar se je zgodil čudež. Veste, nekako imamo srečo, da je bila steza speljana dokaj blizu hrvaške meje, in Hrvat ne bi bil sosed, če ne bi šel zadeve nest na nos FIA, oziroma, gospodu Maxleyu osebno. Ki pa je imel svoje probleme, kajti nikakor se ni mogel spomnit načina, kam bi dal tistih 100 milijonov dolarjev, ki so se mu kar naenkrat pojavili na računu. In tale dirka, si je mislil, je prišla kot nalašč. Ves denar je pri priči namenil za nagradni sklad... Če to ni čudež, potem tudi ne vem, kaj je. Baje da so bili Hrvati potem krvavo zeleni od jeze.

Kaj je to pomenilo, si verjetno ni treba razlagat. Vstop je bil odprt za vse, in ko je Ron Pennis slišal, kaj se bo zgodilo v zakotni slovenski šumi, je v glavi seštel 1+1 in dobil 3 - z drugimi besedami, na dirko ni poslal le Alfonza in Šunkoviča, ampak tudi svojega nekdanjega voznika, Kolumbijca Janeza Pavla Gorjanca. Ki je, medtem ko je v Ameriki premleval svojo usodo, skoraj doživel infarkt, ko je slišal za ponudbo. Kajpak je ni mogel zavrniti, in še isti večer je sedel na letalo v Evropo.

Kot rečeno, obetala se je ena najboljših zasedb zadnje čase. Pa poglejmo, kdo vse je sploh prišel na dirko, štartne številke je podelil organizator.

št. 1 - Ferdo Alfonz, Molaren-Mercedes
št. 2 - Lujz Šunkovič, Molaren - Mercedes
št. 3 - Janez Pavel Gorjanec, Molaren - Mercedes
št. 4 - Kiki Havalainen, Benault
št. 5 - Janez Karel Fizični, Benault
št. 6 - Matias Hauba, Benault (gre za sina nekdanjega svetovnega prvaka, Mikija Haube)
št. 7 - Filip Težža, Fiarrari
št. 8 - Reikki Kimonen, Fiarrari
št. 9 - Jesper Gumb, Ronda
št. 10 - Tele Bajsek, Ronda
št. 11 - Heidi Nickfeld, BUM
št. 12 - Robi Kupica, BUM
št. 13 - Mladen Rudonja, Katanec-Turbo Rudi
št. 14 - Rolf Čevljar, Totajota
št. 15 - Jarno Gnilli, Totajota
št. 16 - David Hladosrčni, Rdeči-Bik
št. 17 - Marko Veper, Rdeči-Bik
št. 18 - Riko Nosberg, Willys-Bruce
št. 19 - Aleš Kurz, Willys-Bruce
št. 20 - don Vito Liuzzone, Crknjeni-Bik
št. 21 - Sebastjan Detel, Crknjeni-Bik
št. 22 - Jadran Skuta, Speaker-Gizmo
št. 23 - Zakon Jašimoto, Speaker-Gizmo
št. 24 - Marko Kotnik, Speaker-Gizmo
št. 25 - Takima Salto, Super Kahla-Ronda
št. 26 - Toni Davidovič, Super Kahla-Ronda

Pa še nekaj prijav, katerih enostavno nismo mogli jemat resno:

Davor Šuker, Dinamo-Zagreb (HDZ Racing)
Jurij Garač, Heavy-Mental (Lift-Up Team)
Jonas Ž., Brez-Zapor (FC Lepo Je Biti Misijonar)
Franci Jerančič, Kart-Baby (Durex Ališič Fanatic)
Andrej Stare, Barabín-Apčiha (Scuderia Hej Slovani)

Za tega pa sploh ne vem, od kod se je vzel:

Damjan Murko, Slovenski-Slavc (Mario Galunič Racing)

Kakorkoli že, steza je bila kajpak dovolj dolga, da je lahko vseh 26 prijavljenih šlo na start, in to brez skrbi, da bi izpadli na kvalifikacijah. Naj spomnim, ta dirka ni potekala pod okriljem FIA (če seveda odmislim denarne nagrade), in ni bilo ovire, da bi bil kdo zadržan že pred startom. Domači adut je bil slej ko prej zelo hitri Mladen Rudonja, ki je posebej za to priložnost sedel v nekaj let starem Fiarrariju - neuradno mu ga je predal Ron Pennis osebno, baje da so uspešno z njega pobrali vse pomembne mere. Ker pa je bil prisoten kot privatnik, ga je imensko podprl Srečko Katanec, ki je na avto narisal veliko Šmarno Goro. Baje da ni hotel zamudit prilike, kako se Mladen baše v ta avto, in si je posebej v ta namen poleg prinesel zložljiv sedež, 3D očala, in kokice. Pozneje je povedal, da nikdar v življenju ni videl večjega spektakla, in da bi morali tovrstne dogodke organizirat večkrat.

Malo sem povprašal po moštvih, kaj pričakujejo od te dirke, oziroma, kakšno mišljenje imajo o tem. Ron Pennis je izjavil, da v taki šumi še v življenju ni bil, da je pa na nek način vedno vesel novih izzivov, in da je to tudi razlog, zakaj je v ekipo vnovič sprejel Gorjanca. Žan Trot me je najprej mrko pogledal in svoj rdeči pulover malo umaknil, da mu spet ne bi skrivnostno izginil, nato pa rekel, da so prišli samo zaradi denarja. Šef Benaulta, Italijan Fulvio Radiatore, je začel na ves glas šimfat, v kako greznico so ga spravili, da se tu niti okopat ne more pošteno, kaj šele, da bi šel osvajat lokalni živelj ženske populacije. Najprej sem mu rekel "Welcome to Slovenia!", potem pa mu dal vedet, da se okrog steze sprehaja kar številna skupnost avtohtonih medvedk, ki so tako ali tako vsega hudega vajene. OK, sivolasi Italijan bi bil tudi za njihove pojme malo preveč ekstremna opcija. Šel sem nižje po boksih, in srečal šefa ekipe Ronda, to je Irec Nik O'Cvrtek, ki ni imel mnenja - upal je le, da njihov motor ob ekslopziji ne bo povzročil gozdnega požara. Bolj zgovoren je bil Švicar Mario Tyson, ki je napovedal nič manj kot zmago, češ da so v vedno boljši formi, in da se Molarna in Fiarrarija ne bojijo niti malo. On bo že vedel, ko mu že Benault diha za vrat. Takeshi Mashina, šef Totajote, je le zamrmral, da mu vsaj sem ne bi bilo treba Rolfa poleg vlačit, in da bi bil Timo Zvonc boljša rešitev. Naslednje moštvo, ki je prišlo na vrsto za izjavo, je bil Rdeči Bik, in njihov predstavnik, katerega imena nisem uspel zabeležit, je rekel, da mogoče Marko Veper tukaj ne bruhal, kar pomeni, da se bo mogoče celo boril za zmago. V moštvu Willys nisem uspel zasledit šefa moštva, Bruca Willysa, zato sem pa med igranjem slačipokra zalotil oba voznika. Na vso srečo sta bila oba dokaj dobra kvartopirca, tako da je bil slečen le glavni šef mehanikov, ki je svoje moško premoženje le s težavo skrival v cevi za dolivanje goriva. Izjave niti nisem hotel dobit, in sem se podvizal do moštva Crknjenega bika. Gerhard Hribič je rekel, da tokrat do Detla pričakuje več zrelosti, predvsem noče novega karambola, medtem ko ni za Vita Liuzzoneja rekel nič. Sem pa videl, da komaj čaka, da se iz svoje ekipe reši mafijskega botra.

V boksih ekipe Speaker sem našel le nekaj Indijcev, ki so med sabo komunicirali v meni povsem neznani različici človeške verbalne komunikacije, angleško so pa govorili približno tako kot Bojan Prašnikar nemško. Katastrofalno. Tudi tukaj torej nisem dobil izjave. Zadnje upanje mi je bilo zadnje moštvo v boksih, Super Kahla, in njihov šef Aguri Kahla je bil navdušen, da je smel še enkrat več v Evropo, in tokrat celo na tuje stroške. Priklonil se mi je, in obstal v tem položaju. Sumim na heksnšus v predelu spodnjega hrbta - to je tam, kjer hrbet izgubi svoje častitljivo ime.

Mogoče je kdo opazil, da v vsem tem srenju in drenju ni bilo 7-kratne miss F1, Michelle Shumocher. Slednja je bila na svojem domu in pestovala svoje otroke. Pozneje sem slišal poročila, da so ji froci skoraj padli na tla, ko je zvedela, koliko je njen bratranec Rolf dobil samo za start dirke za Malo ogrado Slovenije. Baje da je za naslednje leto že napovedala svoj nastop, bom o tem pravočasno poročal.

Da se končno posvetimo dogodku, zaradi katerega so vsi sploh prišli v domovanje medvedov. Vse skupaj se je kajpak začelo s spoznavnimi treningi, na katerih smo videli nadpovprečno dosti okvar motorjev, menjalnikov, in predvsem vzmetenja, en ali dva voznika pa sta se baje celo izgubila - imen nisem uspel zvedet, sumim pa na voznika s številko 13. Glavno presenečenje treninga je bil Matias Hauba, ki se v svojem prvem poksusu v F1 sploh ni uspel kvalificirat. Vendar razlog (izjemoma) ni bil v tem, da bi bil prepočasen. Vam bom zaupal pravi razlog - ded se je usral, ko je videl stezo, in celotne proge si enostavno ne bi zapomnil, pa če bi celo leto vozil po njej. Namesto tega je vozil le po krajši verziji proge, tako imenovanem Kurz-Schleife - na tem mestu moram seveda omenit, zakaj tako ime krajše verzije. Kot je mogoče znano, so še nekaj desetletij nazaj v teh krajih uspevali avtohtoni Nemci, in njim v čast smo se odločili, da bomo en del steze poimenovali po njih, in smo se na koncu soglasno odločili za krajši del steze. V glavnem, Hauba se je vseskozi vozil le po tej, dobre 3 in pol km dolgi verziji, in se skozi pritoževal nad tem in onim, na koncu sploh ni dosegel nobenega časa. Njegov oče Miki se je tolkel po glavi, zdaj nima niti enega lasa več. Ampak, če mene vprašate - sumim, da mu je bila ta verzija iz nekega čudnega razloga precej bolj všeč od ostanka steze... Kdo bi vedel. Noben drug ni imel resnih težav, edino Rudonja je pozneje jamral, da je bil avto zanj prehiter.

Dolžan sem vrstni red, po katerem so startali - čas smo merili do desetinke sekunde natančno, kajti na tako dolgi stezi tako ali tako ni bilo smisla meriti bolj precizno. Neuradno pa, tako med nami, nobene dovolj precizne stoparice nismo imeli... Pa ne dalje govorit.

1. Filip Težža, 4:54.1 (162,7 km na uro)
2. Lujz Šunkovič, +0.5
3. Reikki Kimonen, +0.8
4. Ferdinand Alfonz, +1.4
5. Heidi Nickfeld, +2.6
6. Janez Pavel Gorjanec, +2.7

Sledili so Kupica, Havalainen, Fizični, Veper, Hladosrčni, itd itd, vse do zadnjega, to je bil Rudonja. Hauba si nastopa ni zaslužil, in s tem si je verjetno zapravil vse možnosti, da bi še kdaj sedel v avtu F1. Prav mu je. Avti so startali na način Moto GP, se pravi, po tri v vsaki vrsti. Neuradno, nekateri so želeli videt celo prvo vrsto srebrno, na koncu je prišlo tako daleč, da je bila skoraj povsem rdeča. Komentarjev niso dajali.

Rudonja je pozneje vprašal, če lahko namesto te formule vozi s svojim običajnim cliotom. Rekel je, da če že mora bit zadnji, bi vsaj rad užival v vožnji in v tej pokrajini... Nismo vedeli, če misli resno ali ne, za vsakl primer pa smo ga vzeli pod dodaten drobnogled.

Za start dirke tudi semaforjev ni bilo - veste, mi smo se pripravljali na nekoliko bolj skromno dirko, nismo vedeli, da bo Maxley dal 100 milijon dolarjev za nagrade!! Tako da, imeli smo dve opciji. Ali bomo startali na staromoden način, ko bo nekdo zamahnil z zastavo, ali pa bo moral nekdo stat sredi steze s stroboskopsko lučjo. Kajpak so se odločili za drugo možnost, za starterja so pa prostovoljno določili mene osebno... S polnimi hlačami sem se navidez pogumno postavil na sredo steze, in šaltal tisto preklemano utripajočo luč. Utripnilo je prvič. Utripnilo je drugič. Utripnilo je trejič in četrtič. Ko je utripnilo petič, sem vedel, da bo skoraj start, in semse pripravil na stoječi start. Nakar je utripnilo šestič... Meni to ni bilo jasno, kakor tudi ne vsem ostalim - razen Gorjancu, ki je startal, kot da bo crknil brez tega. Povsem nepotrebno. Prebil se je mimo prve vrste, in verjetno videl moj glupi izraz na licu, in medtem ko sem tam stal ko mobilna šikana, so startali tudi ostali. Takrat sem si rekel - "Muby, zdaj pa samo leti!!" Takrat sem verjetno postavil svetovni rekord v teku na deset metrov, in še do danes ne vem, kako mi je uspelo prit skozi v skoraj enem kosu. Hlače sem namreč potem odvrgel v gozdu, bile so kako kilo težje kot ponavadi.

Po koncu prvega kroga sta mimo švignila dva rdeča, in zadaj dva srebrna. Nič novega. Sledila je pisana lestvica vseh mogočih barvnih odtenkov, spekter je bil hujši kot ob uporabi psihedeličnih drog (tako sem vsaj čul, no). Alfonz se je v naslednjem krogu ustavil v boksih, in je izjavil, da ima zdaj tega dovolj, in da hoče dobit svoj denar. Zapisali smo mu odstop zaradi tehničnih pomankljivosti. Medtem je naš poročevalec z dela steze, imenovanega Gasworks, sporočil, da je Kupica vzel ovinek preveč optimistično, in da je obtičal nekje med drevesi. Da pa ni z njim nič hudega, kajti med tekom proti boksom ga medved ni dohajal. Dobrih pet minut pozneje je njegov moštveni kolega Nickfeld na enem od skokov (ja, tudi to se nahaja na naši stezi!) v predelu Front Stretch skočil dobrih 35 metrov daleč z maksimalno višino 25 centimetrov, in ob pristanku temeljito polomil svoje obese, in ob svojem izpadu skoraj izločil še Rudonjo, ki je že takrat zaostajal za cel krog.

V petem krogu je v bokse zapeljal don Liuzzone in nam dal ponudbo, ki je nismo mogli zavrniti. Vprašal je, če lahko odstopi. Kajpak smo bili brez glasovanja vsi za, samo njega je še bilo treba na stezi. Sebastjan Detel je hkrati postal precej hitrejši, in je začel ogrožat Vepra na šestem mestu. Slednji je imel z njim slabe spomine, in se mu je umaknil s steze - ob čemer je zadel drevo, in moral odstopit. Snel je čelado, in pobruhal korenine.

Po osmih krogih (od 22) je vozilo le še 15 dirkačev, še vedno sta bila v ospredju oba rdeča Fiarrarija. V tem času se ni dogajalo nič kaj ekstra, in sem šel malo zaspat. Utrujen sem bil od vsega, in v tem primeru mi ni bilo niti malo mar, kakšen bo končni vrstni red. Ampak ne - prebudil me je en od 'varnostnikov', sicer moj znanec, ki je prišel samo zaradi tega, da lahko vidi, kako v živo zgleda Trotov pulover. Rekel mi je, da je Rudonja spet odpeljal daleč najpočasnejši krog na stezi, in če ga lahko odstrani s steze. Nisem ga vprašal, kako namerava to doseči, ampak sem mu dal proste roke. Sam sem pa vstal, da si to pogledam. In kaj sem videl? Oni talent gre, in vrže modro zastavo - na stezo!!! Pa kje še je to svet videl, take nerode pa še ne... Ampak je Rudonja sprejel namig. Ustavil se je v boksih, in Katancu peljal čez nogo. Baje, da so od tistega trenutka dalje njuni odnosi nekoliko slabši.

Medtem sem se odločil, da grem malo pogledat stanje v boksih. O ko le tega ne bi nikdar storil... Ko sem namreč prišel v Willysovo garažo, sem videl, da se runda slačipokra nadaljujejo kar med dirko, in da je zmanjkalo cevi za dolivanje goriva... Brr. Prav mi je, zakaj sem pa radoveden. zdaj pa nekaj tednov ne bom mogel spat!Ampak, situacija je kaj kmalu postala resna. Do mene je prišlo sporočilo, da je Zakon Jašimoto v ovinku 'High Tree' zadel - le kaj - veliko drevo. In ga izruval, da je obležalo na stezi. In da na stezi nujno potrebujejo varnostni avto. Uf šment, zdaj smo pa tam., Na to pa prej res nisem pomislil... Varnostnega avta nimamo!!! kaj pa zdaj?? kaj naj naredimo?? Nekdo mora zapeljat na stezo, in z zmanjšanim tempom vozit pred ostalimi... Ampak, kje naj dobimo dovolj počasno formulo???!

Kje je Rudonja??! Ajmo, gremo, nazaj v avto, in na stezo!!

Trik je deloval še preveč dobro, po enem krogu so ga imeli vsi dovolj, in so rekli, da se raje zaletijo v drevo, kot pa da vozijo za tem počasnežem. OK, sem rekel, kakor vam drago. Mladen je zapeljal v bokse, presrečen, da je enkrat v življenju vodil na dirki formule 1, ostali so pa spet švignili mimo v svojem normalnem tempu. Zanimivo ,da do konca dirke tistega drevesa ni zadel nihče več. Mogoče so pa res najboljši vozniki na svetu. Ali pa imajo preveč sreče, nekaj bo.

V zadnjem krogu je zanesljivo vodečemu Filipu Težži počila guma, in medtem ko se je po treh kolesih prav počasi prebijal do cilja, sta ga prehitel Šunkovič, ki je na koncu zmagal, in Kimonen. Težža je osvojil končno četrto mesto, za njim pa so se razvrstili Detel, Havalainen, Gumb, Bajsek, Hladosrčni, Nosberg, Skuta, Kotnik (ki je s Speakerom na mokrem Nurnberg-Ringu v treh krogih prišel z zadnjega na prvo mesto - tokrat je imel smolo, ker ni deževalo), Davidovič, in Čevljar. Vsi ostali so odstopili, tako ali drugače. Šunkovič ni kazal pretiranega veselja, namestil je svoj smejoči obraz, povedal pa ni nič kaj dosti. "Živim svoje sanje, in sem vesel, da sem tukaj prišel do zmage. Ko sem se v zadnjem krogu vozil proti cilju, sem nehote pomislil na vse, ki živijo v tem gozdu..." V redu je, dovolj sem čul. Pokasiral je glavno nagrado, 25 milijonov dolarjev, in hkrati napovedal svoj odhod z dirkaških stez. "Moj edini cilj je tako ali tako bil zaslužek", je rekel ob tem. Njegov oče, Toni Šunkovič, si še las ni mogel izpulit z glave, je imel prevelik deficit, in ko mu je kaj kmalo sfalilo še obrvi, je prenehal s tem jalovim početjem. Alfonz pa je hkrati dokončno ostal pri Molarnu, naslednje leto baje noče ob sebi nobenega novinca. Oziroma, je rekel, rad bi imel novinca, kajti v Sloveniji sta ga prepričala tako Hauba, kot tudi predvsem Rudonja. Kdo ve, mogoče se pa Slovencu dejansko obeta stalni sedež v eni najboljših ekip F1...??

Pa še tole za konec. Vse od samega začetka ni nihče več zasledil Gorjanca. Naše tabele so poakzale, da ni odpeljal niti enega kroga, kar pomeni, da je po vsej verjetnosti nekje odstopil. In res, štiri ure po koncu dirke smo organizirali iskalno akcijo, in njegov avto našli na dnu jarka pri ovinku Green Valley, za volanom pa je bil listek: "Zletel sem s steze. Nikakor nisem mogel avta spravit nazaj na stezo, in sem šel spat." Našli smo ga dve uri pozneje, medvedka Marta ga je vzela za svojega. Janez Pavel je v njenem naročju spal ko malo dete...