Društvo navijačev - Tifosi Club

Meni

Vsebina
Formula 1
Ferrari
Spletne igre
Tifosi Club
F1 iz papirja
Kotiček Mirana Ališiča
Slavkotov kotiček
Byrkusov kotiček

Zadnji člani

Uporabniško ime Pridružen

RaissaloRuh 10 Maj

RayleneReos 22 Apr

Pinballerlb 13 Apr

BypeBypepig 09 Apr

kisklavekab 06 Apr

ovd5g6bi 01 Apr

otx2x5la 17 Mar

haileyexnell 11 Mar

Uporabniki z največ prispevki

Uporabniško ime Prispevkov

omahens 1312

forza_ferrari 566

cevljarcek_#1 384

Klemzi 382

Schumi boy 324

byrkus 231

Undertaker 201

slavko 198

Naključni član

_LeoN_

Pridružen:11.12.2006
Sporočil:0

Kdo je online

Skupaj:1

Registriranih:1
Skritih:0
Gostov:0

Registrirani uporabniki: Google [Bot]

Legenda :: Administratorji, Globalni moderatorji

Dodajte povezavo

Za povezavo na našo spletno stran Društvo navijačev - Tifosi Club uporabite naslednjo HTML kodo:

Ekipa

Administratorji

GreX

Nine

omahens

Moderatorji

Ferrari Rozika

Klemzi

Nine

SaLO

Schumi boy

cevljarcek_#1

forza_ferrari

nhina

yessy

Byrkustov kotiček - štorija Ko dobi človek prvo plačo…

Kot je že po naslovu tokratne štorije moč sklepat, je končno napočil čas za plačilo. O tem ali je bilo zasluženo ali ne, na tem mestu ne bi razglabljal - jaz seveda trdim da ja, medtem ko bi moj nadrejeni ob tem verjetno samo odkimal in zavil z očmi. Kakorkoli že, prvič po... hja, dolgo časa, imam denar v žepu. Saj skoraj več ne pomnim dneva, ko sem imel v denarnici nazadnje toliko vsebine, da nisem upal it čez center mesta. Pravzaprav... Če bolje pomislim, se mi to sploh še ni nikdar zgodilo... Superca. Vse je enkrat prvič.

Star pregovor pravi, da ko imajo norci denar, pametni služijo. Jaz v drugo kategorijo nikakor ne spadam, torej - veselo na zapravljanje!! Kaj si moram nabavit? Najprej pijačo, ITAK. Ne morem jest na prazen želodec! Vse ostalo je v drugem planu. Zdaj si je treba samo še primeren lokal najt... Takega, v katerem se bom počutil kot doma. Iz katerega me nikakor ne bojo vrgli, pa tudi če se pojavim v elitnih gojzarih. Takega, v katerem je fina družba, in te noben ne gleda postrani.

Jasno, da sem se znotraj območja zgoraj naštetih kriterijev odločil za edino logično in pametno rešitev. Šel sem v strip bar.

Da najprej razložimo situacijo, v kateri se nahajamo. Strip bar ni nič drugega kot borza ali tržnica, seveda s to izjemo, da tam načeloma ni videt nagih žensk. Včasih se sicer kakšna opogumi, ampak to je tako redko kot sončni mrk 29. februarja. Ni, da bi se človek tam usedel in čakal na tovrstni slučaj. Tako da je treba to idejo opustit, in preiti drugam - tja, kjer je to nekaj vsakodnevnega. Torej, začel sem o tem, da ima to veliko skupnega z borzo - v vsakem primeru imamo ponudbo -to so nagice- in povpraševanje -to so luzeri tipa Muby Murkus- in ni šment, da ne bi vsak našel nekaj zase. Seveda ob pogoju, da je primerno finančno obtežen. Tako kot jaz, skratka.

Seveda sem o lokacijah tovrstnih barov -meni niso niti malo znane - povprašal kolege. In mi niti ni uspelo preveč diskretno tole... Prvega sem našel na hajzlu ob bučnem prepevanju njegove... hmnja, kako bi se leppo izrazil tule... riti (simpl je tanartabulše), ki je povsem preglasila njegov glas. Drugega sem \'zalotil\' med opravljanjem zakonskih dolžnosti (oglasila se je njegova naključna frajla, in na moje vprašanje o lokacijah te ponudbe mi je postalo jasno, da bo moj kolega večer končal z ročnim delom), tretji pa ni bil dovolj trezen, da bi se ČESARKOLI spomnil. Še to me je vprašal, kako mu je ime. Hja, če ti ne veš, potem jaz tudi ne vem, ne.

Hmnja, tako ne bomo prišli nikamor. Treba se bo drugače znajt. Kje je imenik?? Kaj to spada po bele strani, ali pod rumene? Čeprav, če mene vprašate... Tovrstna ponudba bi se morala nahajat na rdečih straneh... Razlog verjetno ni potreben. Potreben sem pa jaz, in to ZELO. Ampak tega itak nočete vedet, in tudi ne rabite vedet. Tak da bom jaz lepo špilal svoj pokerfejs dalje, in nikome ništa. Vsaj dokler se ne zmrači.

Imel sem veliko sreče, kajti lokal sem našel že po pol ure tavanja po mestu, in po nekje 15 prevoženih kilometrih. Superca, zdaj pa bo kaj še ni bilo. Da sem že kar celi trdi!! Khm... mogoče sem se malo nerodno izrazil... Hrbet imam trdi, tako ja, to sem hotel reči. Ampak da bom simetričen, sem trdi ne samo od zadaj, ampak tudi od spredaj. Pa tega itak niste rabili vedet, moj gobec je pa dovolj dolgi, da tega ni zanemaril. Fuj me bodi, vem ja. Saj bo bolje... Enkrat.

Ko sem prišel noter, sem zagledal veliko neznanih fac, in celó eno znano. Ooo, saj to je vendar tisti moj kolega, ki sem ga prej klical, in je ženska dvignila... EJ!! Zakaj mi kozarce mečeš??! Dobro da sem se čez vezalko sfirclal, drugače bi me še trofil!! Kaj počneš lepega tukaj? No, saj vem kaj počneš, samo vseeno je treba bit malo vljuden... Kakšen je kaj današnji kulutrno-umetnostni program? Aha, podobno enoličen kot ponavadi, torej... Ni panike. Bomo sedeli, in uživali. Ti pa se odmakni drugam, da ne bo kdo mislil, da sva kolega. Ok, sem razumel tvoj namig, lahko odstraniš nož z mojih reber. Grem jaz proč. Hvala, da ne greš za mano.

Potem ko sem si na prefinjen način izboril mesto v ločenem delu tiste hale -malo sem prdnil v smeri proč od odra- se je začelo borzno mešetarjenje. Jaz sem bil tam ko neki dírektor, in k meni so hodile babnice kot da bi nekaj hotele od mene. Ni ga lepšega, ne. Samo tak drage ne bi rabile bit. OK, čuj ti, sem pridi!! Ne ti, ona druga!! Ti ja. Koliko je ena runda umetniškega programa? Aja, a nič več?? Heh, še prejšnji teden bi se mi ta cifra zdela blazno visoka, danes pa mečem denar kot da na drevesu raste. Ni panike. Ti kar pridi, da te vidim!

Pride torej babnica v visokih petah, v nekih miniaturnih cotah (ziher jih je barbikam dipnila, nič kaj večje niso bile videt), potem pa se je baba začela zvijat ko neka kača, da me je kar strah postalo. Jaz sem tam itak sedel ko Sedeči Bik (hja, saj tudi sem bik!! mislim, po horoskopu...) - saj ne da bi se hvalil, a bil sem kot iz granita izklesan. Ne tak lep, ampak tak trd. Spleže babnica na mene, mi vzame očala dol -itak jih rabim samo za daleč- jih da na mizo, in začne kolobajsat po meni. Ko ji je 15 sekund pozneje to postalo dósadno, se je spravila na mizo. Krrrc... EJ!!! Čuj ti baba nora, na špegle si mi stopila!!! Jao, pa kak se bom jaz zdaj domov peljal, ko nič ne bom videl... Eh, nima veze. Bom o tem pozneje razmišljal. Daj ti končaj svoj program, da ne bom brez veze dnara zapravljal! Potem pa, da te ne vidim več! Baba nerodna... Pa lej se kaka si, še jošk nimaš nekih pametnih, pa cela neka šekasta si!! Mi je že žal, da sem te plačal!! Marš, fuj!!

Vožnja domov je bila tudi pravo doživetje. Videl nisem nič, zato sem pa toliko več slišal. Zavore so škripale, sirene so tulile... Vam povem, narod sploh več ne zna vozit po cestah. Jaz bi jim vsem izpite proč pobral!! In ostalim tudi!!

Takole je bilo torej to. Po očala sem šel naslednji dan - a še prej sem moral k zdravniku. Ker se pač večer ni iztekel povsem po mojih predvidevanjih, sem moral začeto končati doma v samoti. Ob tem sem doživel tipično moško poškodbo, gre za tako imenovan \'sindrom samskega človeka\', namreč za obolelo zapestje desne roke. V pravilni slovenščini se temu reče tudi musklfiber. O dogodivščinah pri zdravniku in o novih očalih bom mogoče govoril kdaj drugič... Če se mi bo dalo.