Društvo navijačev - Tifosi Club

Meni

Vsebina
Formula 1
Ferrari
Spletne igre
Tifosi Club
F1 iz papirja
Kotiček Mirana Ališiča
Slavkotov kotiček
Byrkusov kotiček

Zadnji člani

Uporabniško ime Pridružen

RaissaloRuh 10 Maj

RayleneReos 22 Apr

Pinballerlb 13 Apr

BypeBypepig 09 Apr

kisklavekab 06 Apr

ovd5g6bi 01 Apr

otx2x5la 17 Mar

haileyexnell 11 Mar

Uporabniki z največ prispevki

Uporabniško ime Prispevkov

omahens 1312

forza_ferrari 566

cevljarcek_#1 384

Klemzi 382

Schumi boy 324

byrkus 231

Undertaker 201

slavko 198

Naključni član

RaissaloRuh

Pridružen:10.5.2012
Sporočil:0

Kdo je online

Skupaj:1

Registriranih:1
Skritih:0
Gostov:0

Registrirani uporabniki: Google [Bot]

Legenda :: Administratorji, Globalni moderatorji

Dodajte povezavo

Za povezavo na našo spletno stran Društvo navijačev - Tifosi Club uporabite naslednjo HTML kodo:

Ekipa

Administratorji

GreX

Nine

omahens

Moderatorji

Ferrari Rozika

Klemzi

Nine

SaLO

Schumi boy

cevljarcek_#1

forza_ferrari

nhina

yessy

Byrkustov kotiček - štorija Kako sem si uredil življenje - 1. del

Sredi poletja sem bil najsrečnejši človek na svetu. Kot prvo zato, ker sem se, če bo vse po sreči, do konca življenja rešil šolanja. Aleluja, fantje. Pijmo ga! Tako ja. Zdaj me pa še domov spravite, moja kolena so mehka, glava pa trda. Presneti alkohol. Ej, fantje, zakaj ga že pijemo? Aja, saj res. Šola je končana, naj propade! In kaj sledi zdaj? O fak... Službo si bo treba najt...

Prelepo je tole. Človek preživi 20 let v takih ali drugačnih šolah, nakar je enostavno prepuščen samemu sebi in svoji iznajdljivosti. To bi znali s pridom izkoristit. Kakšen je zdaj postopek za dalje? Enostavno. Treba bo napisat prijavo. Uh-oh. To ne bo dobro, ne. Le kaj naj napišem...Aha, ga že imam.

Lep pozdrav, moje ime je Muby Murkus, in sem en runkl štajerski. Profesorji so se odločili, da me več ne bojo gledali, in z izjavo \"Naj se še drugi s tabo zajebavajo, mi se ne mislimo več\" so me \'nagradili\' z določenim akademskim nazivom. Odločil sem se, da imajo prav, in zato sem prebral vaš razpis o iskanju novih kadrov, in sem si mislil, \"pa kaj imam za zgubit\" - in sem se pač javil na vaš razpis. Zagotavljam vam, da sem živa legenda, da na delovnem mestu ne potrebujem postelje in budilke, in da svinčniki ne bodo končali kot pikado. Dosegljiv sem na GSM 031-MUZLJA 24 ur dnevno. Razen kadar drkam, takrat ga ugasnem, ker nočem da me med uživanjem kdo moti.

Pa lep pozdrav še naprej

Muby Murkus

Na vso srečo poznam kar nekaj ljudi, ki v svojih podjetjih zasedajo kar visoka mesta. Da bi prišparal na pošti, sem se odločil, da bom svojo prijavo, ki je citirana zgoraj, predal kar osebno tem ljudem. Kar niti ni tako slab predlog, ne. Ravno dva dneva je bilo treba počakat, da se je pojavil prvi. Pokazal sem mu svojo prijavo - in jo v obliki zmečkane kepe dobil v glavo. In na moje veliko začudenje sem bil deležen litanij v čast Vélikega Belcebuba in njegovih peklenščkov, in to v interpretaciji, ki je še heavymetalci ne bi zmogli. Pa kaj si nor malo, kako šrajanje je to bilo... Nisem ga več mogel prenašat, in sem mu tisto papirnato kepo zatlačil v gobec. No, zdaj je bil mir. Ampak, nekaj bo očitno treba storiti. Poskusimo znova.

Lepo pozdravljeni, moje ime je Muby Murkus. Pred nekaj časa sem z mariborske univerze uspešno odtujil diplomo in jo izpolnil na svoje ime...

Imel sem smolo, da mi je tisti človek gledal čez ramo. Kakor hitro sem namreč napisal ta stavek, je v navalu besa zgrabil najbližjo knjigo, in me z njo treščil po glavi. Vse lepo in prav, boste rekli. No, niti ne. Ker sem se namreč trudil, da bi bila prijava slovnično pravilna, sem imel ob sebi Slovar Slovenskega Knjižnega Jezika...

Dobro, no. Kaj naj zdaj? Če delodajalec ne bo znal cenit smisla za humor, potem mu še plastičnega dreka ne bom mogel nastavit! In jaz s takimi ljudmi ne morem delat! Še toliko manj, če je tak človek moj nadrejeni!!! Mislim... Pa kaj ti hočeš od mene da napišem? Eno tako prošnjo, da bo vsak zaspal poleg?? Ja to bo. Hkrati pa od delavca vsi pričakujejo zagnanost, nove ideje, smisel za humor, in tako naprej. Ja, ni videt. Že kar vidim, kako po končanem razpisu te papirje uporabljajo za uspavalno sredstvo. Glih zadnjič, ko sem v lekarni za fotra iskal neke tablete, je bila pred mano neka babica, ki je imela probleme s spanjem. Lekarnarka ji je dejansko dala kos papirja, na kateri je pisalo \'Prijava\', in rekla: \"Gospa, vsak večer pred spanjem preberite dve vrstici tega. Več ni priporočljivo, se lahko pojavijo stranski učinki.\" Ja evo, ne. Zadeva očitno ni medicinsko sprejemljiva, ampak delodajalec jo očitno rabi na svoji mizi. Sumim na nespečnost.

Veste, ni tako enostavno. Kakor hitro sem začel pisat \'standardno\' prijavo na razpis, sem zraven zaspal. Brez heca, pisal sem jo tri dni, in štiri noči. Potem sem hodil okrog ko kaki zombi, ampak pomagalo ni nič. Tisti človek je bil z njo pogojno zadovoljen; mogoče je rekel JA samo zato, da se me reši, nimam pojma. Jaz sem v glavnem to vzel za sveto resnico, in jo poslal na 25 različnih naslovov. In rezultat? Dejansko sem dobil tri odgovore. Dva sta me poslala na vrh moškega spolnega organa, češ da utrujam (kaj vam pravim???), tretji me je pa dejansko povabil na razgovor. U fino, to mi delaj!!!

Zgrabil sem najmanj umazane kavbojke, na vrh modre majice sem oblekel rumeno srajco, preko vrgel felcmantl in si obul črne adidaske. Med britjem sem se temeljito porezal in sem zgledal, kot da bi me bril škilavi Zorro. Sedel sem v avto, ki kot nalašč ni hotel vžgat, in sem ga v to prepričal šele po petminutnem ogrevanju uplinjača z vžigalnikom. To, da sem si ob tem zažgal desni rokav dokaj nove suknje, bom nalašč zamolčal. Skratka, ko sem se pojavil v pisarni, se me je človek prav ustrašil. Verjetno me je nameraval spraševati po dolgem in počez; ampak ko je videl, da nisem ravno pri volji za zajebavanje, me je kar na sedež posadil, in tajnici rekel za kavo. Jaz je sicer ne pijem; ampak dobro, enkrat mi ne bo škodila. Naslednjih 20 minut sva govorila o vsem mogočem, razen o delovnem mestu. Očitn ose je človek hotel prepričat, koga sploh jemlje v službo. Zgleda da je bil na eno oko slep in eno uho gluh, ali pa se je samo tako delal. Kakorkoli že - razgovor je predstavljal absoluten uspeh. Že kar naslednji dan sem lahko nastopil službo, sedel sem za računalnikom, oblasno naj nekaj narisal, sicer sem pa dneve preživljal ob ircu in forumih. Kot doma, skratka. Edina razlika je bila v tem, da pač v družbi ostalih sodelavcev nisem mogel drkat...

Eh ja... Babo si bo treba najt!