Društvo navijačev - Tifosi Club

Meni

Vsebina
Formula 1
Ferrari
Spletne igre
Tifosi Club
F1 iz papirja
Kotiček Mirana Ališiča
Slavkotov kotiček
Byrkusov kotiček

Zadnji člani

Uporabniško ime Pridružen

RaissaloRuh 10 Maj

RayleneReos 22 Apr

Pinballerlb 13 Apr

BypeBypepig 09 Apr

kisklavekab 06 Apr

ovd5g6bi 01 Apr

otx2x5la 17 Mar

haileyexnell 11 Mar

Uporabniki z največ prispevki

Uporabniško ime Prispevkov

omahens 1312

forza_ferrari 566

cevljarcek_#1 384

Klemzi 382

Schumi boy 324

byrkus 231

Undertaker 201

slavko 198

Naključni član

Schumacher

Pridružen:20.9.2008
Sporočil:0

Kdo je online

Skupaj:1

Registriranih:1
Skritih:0
Gostov:0

Registrirani uporabniki: Google [Bot]

Legenda :: Administratorji, Globalni moderatorji

Dodajte povezavo

Za povezavo na našo spletno stran Društvo navijačev - Tifosi Club uporabite naslednjo HTML kodo:

Ekipa

Administratorji

GreX

Nine

omahens

Moderatorji

Ferrari Rozika

Klemzi

Nine

SaLO

Schumi boy

cevljarcek_#1

forza_ferrari

nhina

yessy

Byrkustov kotiček - štorija Bil sem lastnik fička

Stanje ni več rožnato. Maloprej sem se vrnil s celodnevne turneje po straniščih, bruhal sem kot... Hja, saj ni s čim primerjat tega mojega bruhanja. Je pa dobro, da sem se vmes streznil. Ko sem namreč enkrat potisnil glavo v školjko, sem slučajno hkrati potegnil vodo, ki me je po eni strani prav lepo osvežila, po drugi pa zburklala vso kozlanje nazaj v faco. Da sem moral reciklirano kozlanje še enkrat izbruhat. Že kar vidim, da tale uvod ni preveč obetaven. Le kako naj bo; poslušajte najprej, zakaj sem sploh bruhal. Če kdo misli, da je tega kriv alkohol, se tokrat (izjemoma) moti.

Odkar sem spolno zlorabil prtljažnik svojega avta, se zavedam, da BX pravzaprav ni preveč super, vsekakor ga pretirano hvalim. Priznam, da sem za to ugotovitev dolgo rabil, pa vseeno, važno da sem zdaj ozdravljen. Pač sem ga prodal za 70 jurjev, z vsemi dodatnimi plastikami in blendami vred, pa še dobro kupčijo sem opravil. In kaj sem naredil z denarjem? Morda bi ga v normalnih okoliščinah zapil. Pa ga tokrat vnovič izjemoma nisem. Ne. Kupil sem drugi avto. Ko sem namreč odhajal s sejmišča in iskal prevoz, mi je v oči padel - fičo. Ja, prav ste prebrali, pravi pravcati fičo limuzina. Juuuu, kok je samo to en srčkan avtek!! Khm... Oprostite. Prav poženščen sem na trenutke, saj me bo minilo. Rahlo rjasti, a še vedno z zametki originalne bele barve, ki je na vseh frontah izgubljala bitko z že omenjeno rjo. Kolesa - vsako je bilo drugo. Sava, Barum, BF Goodrich in Michelin. Širine med 125 in 175 mm, in premera felg med 12 in 14 palcev. Šalthebl (prestavna ročica) je bil pritrjen z vezalkmi, prednja stekla so se premikala ob dobri volji veveričje družine v vratih, streha je puščala kot stara marela, namesto sedeža je bil postavljen zaboj za krompir, namesto zadnje klopi je bil nameščen ležalnik... Kot nalašč zame, skratka!! Ni ga lepšega! Lej si ti to, mislim ne - tukaj še zica ne rabim podirat, če se bo spet katera odločila preživeti noč v prijetni družbi mojega badgera!

Fičo letnik 1977 je lastnika zamenjal za znesek 5 SIT, ki mi jih je prejšnji lastnik skrivaj stlačil v žep. Je rekel, da bi bilo od njega nepošteno, da bi mi taki avto zastonj dal. No super. In kaj sploh dobim za 5 SIT??? Eni pa tudi imajo svoje finte. Pa dobro, kaj se bom pritoževal. Zdaj moramo samo še zadevo domov spravit. Ej, kje imaš kontaktni ključ? Kak to misliš, da ga ni??? Kak pa ga potem vžigaš?? Ja, motor imam v mislih! Ni motorja????! Kaj pa imaš zadaj, če ni motorja?? Saj me je kar strah pogledat. In to očitno upravičeno. Zadaj je imel štalinko za dva zajca... Pa jaz se bom obesil. No ja, sem vsaj 5 tolarjev dobil poleg avta, tak da nisem nekega stroška imel. Kaj? Koliko hočeš za zajca? 2 jurja???! Pa kaj ti si nor malo, sta mar zlata?? Na, tu imaš dva jurja, nosi zajce in daj mir!!! Kako? Kake golobe?? Ojej, to pa moram videt, samo da odprem prednjo havbo. Pa ne mi reč, no... Pet poštnih golobov, bele barve, neznan letnik. Pet jurjev po komadu... Halo, pogrebni zavod?? Ja, pridite hitro... Od samega besa bom crknil!!!

Ok, da zdaj vidimo stanje. Znebil sem se zvestega BX in 27 jurjev. Sem pa zato dobil nevozno škatlo, ki je bila nekoč fičo, ki sta ga poganjali dve zajčji in pet golobjih moči. In ki ga še moram domov spravit. A kako?? Mar si ga naj oprtam na ramena, in ga nesem domov kot predimenzioniran plehnati nahrbtnik?? A-a, teh 350 kil ne dvignem. Mogoče bi bilo najbolje, če ga potisnem do doma. To je kakih 15 kilometrov. No ja, čas imam, deža ni, sicer je malo vroče, pa kaj bi to. Bomo že nekak. Saj sem svoj čas šel peš od Maribora do Ruš in nazaj, in tistih 25 kilometrov naredil v manj kot štirih urah in pol. Je pa res, da takrat nisem fička porival...

Zle slutnje so se uresničile. Rabil sem polnih šest ur, nakar je mati skoraj doživela srčni napad, ko sem tisto krntijo končno le spravil domov, in sem imel dobesedno jezik do tal. Dvakrat sem si celo čez njega peljal, taka sile je bila. Najprej sem spil sod vode in pojedel rdečo redkvico, potem pa pogledal, kaj se da postorit. Če ne bo šlo kak drugače, ga bom pač na pedale gnal, ko pecikl. Ali pa... Čakaj malo, kaj tisto zadevo še imam?? In če jo imam, kje jo imam?? To mi delaj!! Našel!! Sem vedel, da mi bo stara kosilnica še kako prav prišla!!! Zdaj samo še noter namontiramo... Pa ketno čez kolo vržemo... Et voila: El Monstre!! Fičo 125cc dizel kosilnitza power!!

Tako se torej vozim po naši preljubi okolici, po vseh hribih sem najbolj glasen (kar je pravzaprav uspeh ob vseh starih kadettih brez auspuha), še stare omike šibajo s pecikli mimo mene, psi se na ves gobec smejijo, stari oča mi z motiko grozi... Jaz pa sedim in se poleg z nogami poganjam. Imam sončna očala na nosu in roko na odprtem oz. neobstoječem oknu, iz priloženega tranzistorja odmeva Atomik Harmonik in podobno sranje. Samo baterijo je treba na pol ure menjat, pa gre dalje. Hm... Pravzaprav izgledam ko čapac. Fuj me bodi.

Seveda ne bi bil v stilu, če ne bi začel avta malo stajlat. Noter sem namontiral balanco od ženskega pecikla, sedež sem vzel od vrtne garniture, žaromete sem priredil iz starih petrolejk, zadnje luči so podplati adidask, pobarvane v ustrezno barvo. Sem slišal, da so nekakšne ledice prišle v modo; tudi to seveda potrebujem. Ker pa jih ne znam niti kupit, kaj šele jih pripravit do delovanja, bom gor naredil nekaj štoplov od flaš, tak da se bo zasvetlo, če bo kdo posvetil gor. Na felge bom naredil custom radkape in rebrastega kartona, in gor napisal Fičo Turbo. Zvok motorja bom še izboljšal z dodatnim megafonom pri izpuhu, pa neke sorte vibrator moram namontirat, da bo avto metalo sem in tja pod cesto, kot da bi imel zadaj Big Block V8. In potem se bom tako cruisla po cesti, vse živo mi bo mahalo, jaz bom mnogo pomemben in zadovoljen YEAH!!! Kar trdega dobim, ko se samo spomnim na to!!! Aja, pa še spojler moram naredit iz enega starega žleba, spredaj ga bom sklepal v plug, zadaj pa v krilo, ki ga bom v stilu Rdečega Barona postavil v tri etaže, in na vrhu še ostrostrelsko lino za najnovejšo fračo!! Da raznih lasersko obarvanih in osebno z roko izrezanih nalepk niti ne omenjam!!! JUUUUUUU, kake dobre ideje imam!!! Kar takoj se jih bom lotil!!!

Torej. Po enem tednu dela je bilo vse fertik. Zapravil sem še ostali preostanek denarja, ki mi je ostal po prodaji BX, in sedaj sem ponosni lastnik unikatnega Byrkus Fičo SJTF (Sama Jeba s Totim F*kom), ki je že na daleč opazen kot ultimativni pichkohvat™. Gremo torej na testno vožnjo skozi mesto. In to v petek zvečer, hehe. Ni ga lepšega. Aha, to bo. To je bila očitno največja neumnost, kar bi jih lahko naredil. Kakor hitro sem namreč pripeljal v tisto krožišče, so me obkrožili tri vsaj na videz tunirani kadetti starejšega letnika, in me prisilili k umiku na parkirišče. Nakar so ugotovili, da jim moj avto krade poglede 14-letne mladine (ki je očitno bila njihova ciljna skupina), in so se odločili napraviti korak v smeri onesposobitve vozila™. En je odprl prtljažnik, iz njega vrgel tri bejzbolke, in zabava se je začela. Pravzaprav se je tudi zelo hitro končala, kajti kakor hitro je prvi udaril po strehi, se je fičo sesul v prafaktorje. Ljudek je bil presenečen in še dodatno motiviran za agresijo, in zdaj, ko sem mu uničil vso veselje, je začel udrihat kar po - meni... Še dobro da sem bil prej pijan, in niti nisem čutil bolečin. Bolj me je skrbelo, kakšen bom dan zatem. O tem bom poročal jutri.

No... Zdaj vsaj veste, zakaj sem bruhal... BX pa spet stoji v moji garaži. Novi lastnik je bil očitno minimalno navdušen nad vsemi posebnostmi francoskega stroja, in ga je raje prodal nazaj za simbolično ceno 20 SIT. Pa še registracijo mi je plačal!! Tako da imam sedaj vsaj en problem manj... Avto sicer res izgleda bolj upokojenski, ampak glede na to, da sem konkretno polomljen, znam francosko udobje še toliko bolj cenit. In res vam povem - od Citroëna se več ne poslovim!!